Tviti smrti

V Roegovem Možu, ki je padel na Zemljo, danes kultni klasiki, na Zemljo pade občutljivi, poduhovljeni, androgini humanoid (David Bowie), space oddity, ki hoče na hitro zbrati dovolj denarja, da bi nabavil intergalaktično ladjo, s katero bi se – oprtan z odrešilno vodo – vrnil domov, toda to, kar vidi na Zemlji, ga občutno transformira, še posebej televizija, ta ga povsem obnori, tako da začne na lepem nanjo kričati: »Nehaj! Izgini iz moje glave! Poberi se tja, od koder si prišla!«

Če bi danes padel na Zemljo, bi začel kričati na twitter – na Trumpove tvite: Nehajte! Izginite iz moje glave! Poberite se tja, od koder ste prišli! Morda bi si najel celo odvetnika. Kot oni zunajzemeljski humanoid. A najeti bi si moral tudi posteljo v detoksikacijskem centru, saj bi overdose, s katerim je nekoč grozila televizija, zdaj zamenjal overdose, s katerim grozijo Trumpovi tviti.

Da so Trumpovi tviti agresivni, bolni, lažnivi, žaljivi ipd., vemo. Po novem pa so tudi pogubni, saj lahko ogrozijo nacionalno varnost – in življenja ameriških državljanov. Ko je Trump nedavno retvitnil nekaj protimuslimanskih videov (posnetkov nasilja, naslovljenih »Muslimanski migranti pretepajo nizozemskega dečka z berglami«, »Musliman uničuje kipec Device Marije« in »Islamistična drhal porine najstnika s strehe in ga pretepe do smrti«), ki jih je tvitnila britanska neonacistična, nativistična, rasistična organizacija Britain First (Najprej Britanija), alergična na imigrante, muslimane in multikulti (belski nacionalist, ki je lani umoril britansko poslanko Jo Cox, je vpil »Britain First«), so številni britanski politiki – s premierko Thereso May vred – ponoreli, nekateri so vlado celo pozvali, naj Trumpu, ki naj bi v kratkem obiskal Britanijo, odpove gostoljubje (češ da skuša sovraštvo, ki ga je legitimiral v Ameriki, legitimirati še v Britaniji), drugi so predlagali, naj tega »zlobnega rasista«, ki »širi ekstremizem«, ob prihodu v Britanijo aretirajo, ameriško zunanje ministrstvo pa je svarilo, da bi lahko ameriške ambasade in ameriški državljani v tujini zaradi teh Trumpovih tvitov doživeli represalije, da bi lahko torej postali žrtve muslimanskega protestnega besa. Ameriško zunanje ministrstvo se je ustrašilo, da se bo ponovilo leto 2012, ko so videu Nedolžnost muslimanov (Innocence of Muslims), ki je psoval profeta Mohameda, sledili protestni napadi na ameriške ambasade v številnih državah, od Egipta, Jemna in Sudana do Indonezije, Pakistana in Libije. In ne pozabite – v teh protestih je umrlo veliko ljudi. Na obeh straneh. Razlog več, da so Trumpovi tviti izgledali kot tviti smrti. Kot tviti, ki prinašajo smrt. Kot tviti, ki kličejo smrt. Kot tviti, ki imajo raje smrt kot življenje.

Tviteraški stampedo

Toda ti tviti smrti so prišli v paketu z drugimi tviti, ki jih je tiste dni manično lansiral Trump. Kot da se mu je odpokalo. V enem je »Chucku in Nancy« – Chucku Schumerju in Nancy Pelosi, prvakoma demokratske stranke – očital, da hočeta Ameriko preplaviti z ilegalnimi imigranti (in ZVIŠATI davke!), v drugem je v bitki za senat podprl alabamskega teokratskega sodnika Roya Moora, ki ga številne ženske obtožujejo spolnega nadlegovanja (in celo pedofilije), v tretjem je pozval k bojkotu TV-mreže CNN, v četrtem je predlagal podelitev posebne nagrade televizijski mreži, ki »vašega najljubšega predsednika (mene) obravnava najbolj nepošteno, pokvarjeno in/ali izkrivljeno,« v petem je terjal preiskavo vodstva TV-mreže NBC, češ da širi fake news, vmes pa je celo lunatično zagotavljal, da je bil video (Access Hollywood), na katerem je razlagal, da lahko z ženskami počneš, kar hočeš, če si slaven (in da jih lahko »zgrabiš za pičko«), ponarejen. In ja, spet se mu zdi, da se Barack Obama vendarle ni rodil v Ameriki, temveč v Keniji.

Trumpu se je končno zatvitnilo. Sliši se neverjetno, toda s tvitom je priznal krivdo – priznal je obstrukcijo pravice, zlorabo oblasti.

Trump je res sprožil pravo tviteraško ofenzivo – Ameriko je obstreljeval in rešetal s tviti, kot da bi skušal prikriti in preglasiti sprejemanje davčne reforme, ki je ravno tedaj potekalo v senatu. Ljudi je histeriziral in šokiral s tviti, tako da niso bili pozorni na davčno reformo, ki so jo republikanski senatorji potem sredi noči – s petka na soboto, v tako rekoč izrednih razmerah, po hitrem postopku, brez enega samega zaslišanja pred senatnimi komisijami, kljub protestom demokratov – vendarle sprejeli, pa četudi tesno (51 vs. 49). Ker so republikanci v predstavniškem domu že prej sprejeli svojo verzijo davčne reforme, morajo zdaj obe verziji – verziji obeh kongresnih domov – le še uskladiti in zlikati. In ameriški predsednik Donald Trump se bo odsmejal do banke.

Njegovi tviteraški izbruhi so bili krinke, motnje, diverzije, s katerimi je preusmeril, zdrobil in nevtraliziral pozornost javnosti. Ko je ljudi napadel s tviteraškimi salvami, jih je zmedel. Ker jih je zmedel, se niso mogli upreti davčni reformi, ki jo je razglašal za »največje znižanje davkov v zgodovini Amerike«. In zdaj mu gre na smeh, saj mu je uspelo davek na dobiček podjetij dramatično znižati – s 35 odstotkov na 20. Lepo božično darilo elitam. V času, ko je, kot bi rekel Jean Baudrillard, kapitalizem v vojni s samim seboj, pride prav vsak dolar.

Kaj pomeni takšno znižanje davkov, vemo – zmanjšanje javne porabe. Kaj pomeni zmanjšanje javne porabe, pa tudi vemo – sekanje socialnega in zdravstvenega zavarovanja. Rooseveltovega New Deala bo zdaj dokončno konec. Družbeno bogastvo se bo še masivneje preselilo navzgor, k elitam, k tisti zgornji desetinki odstotka najbogatejših Američanov, ki imajo toliko kot spodnjih 90 odstotkov. Revni bodo še revnejši. Bogati pa bodo še bogatejši. Ne da bi mignili s prstom.

To je pravi smisel Trumpovega predvolilnega slogana »America First«. To je pravi smisel njegove zaobljube jeznim in razlaščenim: »Jaz sem vaš glas!« To je pravi smisel njegovega populizma – Trump ne nastopa kot rešitelj ljudstva, temveč kot rešitelj elit, kot prerok plutokracije. To je resnica njegovih lunatičnih avtokratskih popadkov.

Ker pa je tudi sam podjetnik, celo velepodjetnik, pomeni, da je davek dramatično znižal sebi, svoji korporaciji, Trump Organisation. Ergo: ameriški predsednik Donald Trump je s to davčno reformo blazno obogatel.

Davčna reforma, s katero bo sam obogatel, bo njegovo volilno bazo še bolj razlastila in deklasirala, toda Trump lahko takšno davčno reformo povsem mirno izpelje, pa ne zato, ker bi to potrjevalo, da ljudje vedno glasujejo proti svojim ekonomskim interesom, temveč zato, ker to potrjuje, da se njegovi volilni bazi jebe za ekonomijo in ekonomske interese. Njegova volilna baza ima le ideološke interese – važno, da jo Trump rešuje pred imigranti, muslimani, Mehičani, begunci. Ni čudno, da je med sprejemanjem te davčne reforme retvitnil protiimigrantske, protimuslimanske tvite britanskih fašistov.

Ruski kandidat

Ja, da bi izpeljal davčno reformo, s katero bi osebno profitiral, je sprožil tvite smrti. In ja, sprožil bi vojno, samo da bi profitiral. Veliko laži, diverzij, absurdov, relativizacij, fabuliranj in fikcij je bilo potrebnih, da bi si znižal davke in profitiral. Tisti, ki pravijo, da je izgubil stik z realnostjo, se očitno motijo. Trump prekleto dobro ve, kaj počne. In prekleto dobro ve, kaj je realnost, še toliko bolj, ker je skušal s temi diverzijami – s temi tviteraškimi bombami – preglasiti še nekaj drugega, prav tako usodnega: tiste dni se je namreč že šušljalo, da se je general Michael Flynn, nekdanji Trumpov svetovalec za nacionalno varnost, ki ga dolžijo tajnih stikov z Rusijo, pogodil s posebnim preiskovalcem Robertom Muellerjem, ki preiskuje rusko vpletenost v ameriške predsedniške volitve.

To se je potem tudi potrdilo: Flynn, ki je med predvolilno kampanjo fanatično navijal za Trumpa (z njim je bil skoraj na vsakem predvolilnem shodu, z njim je bil, ko se je odločalo, bil je v njegovi tranzicijski ekipi), se je v imenu blažje kazni res pogodil z Muellerjem in res priznal, da je FBI-ju lagal o stikih z Rusi.

Mueller je nedavno vložil obtožnico tako proti Paulu Manafortu, vodji Trumpove predvolilne kampanje, in Ricku Gatesu, Manafortovemu pomočniku, ki krivde nista priznala, kot proti Georgeu Papadopoulosu, Trumpovemu svetovalcu, ki pa je krivdo – da je lagal FBI-ju – priznal, toda Flynn je neprimerno večja riba. Tega, da bi tako visok ameriški funkcionar – svetovalec za nacionalno varnost – priznal, da je imel tajne stike z Rusi, v Ameriki ne pomnijo. To pa je zelo nerodno za Trumpa, ki je Jamesa Comeyja, tedanjega direktorja FBI-ja, pozival, naj preiskavo proti Flynnu, ki ga je sam februarja odpustil, ustavi. Ker je ni hotel ustaviti, ga je odstavil. In ker ga je odstavil, je pravosodno ministrstvo – kljub njegovemu burnemu nasprotovanju – sprožilo posebno preiskavo, ki jo zdaj vodi Mueller.

Je Trump v pasti? Mu Mueller zateguje zanko? Ga čaka impičment? Vsekakor – zato je začel takoj tvitati. Ja, sledila je nova ofenziva. V enem izmed tvitov, poslanih v soboto, pa se mu je zareklo, saj je zapisal, da je bil »generala Flynna prisiljen odpustiti, ker je lagal podpredsedniku in FBI-ju«. Kar je seveda problem. Če je namreč Trump vedel, da je Flynn lagal FBI-ju, potem je v času, ko ga je odpustil, vedel, da je imel skrivne stike z Rusi (z ruskim ambasadorjem Sergejem Kisljakom). In ker je direktorja FBI-ja pozival, naj ustavi preiskavo proti Flynnu, pomeni, da je skušal obstruirati pravico in ovirati preiskavo o ruski vpletenosti v ameriške predsedniške volitve, prav tisti vpletenosti, ki jo zdaj preiskuje Robert Mueller.

Že televizija ni bila ustvarjena za demokracijo in razsvetljevanje, temveč za avtokratsko vladanje – za diktaturo.

Trumpu se je končno zatvitnilo. Sliši se neverjetno, toda s tem tvitom je priznal krivdo – priznal je obstrukcijo pravice, zlorabo oblasti. S tem tvitom – res tvitom smrti – je priznal zločin! Kar pomeni, da si je s tem tvitom izkopal grob. Kaj zdaj? Naj zbeži iz Amerike in zaprosi za azil v Rusiji ali Sloveniji? Ali pa naj Flynna, ki ga utegne usodno obremeniti in verjetno pogubiti, saj naj bi bil, kot poroča TV-mreža ABC, Muellerju obljubil, da bo »pričal proti Trumpu, Trumpovi družini in drugim uradnikom Bele hiše« in da bo povedal, da ga je v stike z Rusi »neposredno nagovoril in usmeril« Trump (ko se v špiclje prelevijo tako visoki funkcionarji, kot je bil Flynn, gre veliko ljudi v ječo, pravi Van Jones, nekdanji Obamov svetovalec v Beli hiši), preprosto pomilosti? S tem bi se ga znebil. Ni več Flynna – ni več problema.

Jasno, Trump, ki se je doslej vedno teflonsko izmazal, bi lahko računal, da se bo teflonsko izmazal tudi s to povsem očitno obstrukcijo pravice, s to zlorabo oblasti. Zakaj pa ne. Pravna država bi norela, Trump pa bi besno, manično, neutrudno tvital – trosil bi laži, ki bi jih bilo toliko, da bi jim bilo povsem nemogoče slediti, in psoval bi medije, muslimane, imigrante, Mehičane, feministke. Kot vedno. Ker pač ve, da se njegovi volilni bazi jebe za pravno državo!

Ali bolje rečeno: njegova volilna baza od njega pričakuje, da bo kršil pravila pravne države, da bo obstruiral pravico – da bo torej izgnal vse ilegalne imigrante, da bo zgradil zid in da bo muslimanom prepovedal vstop v Ameriko. Volilna baza, ki navija za izgon imigrantov, Mehičanov, muslimanov (in ki očitno verjame, da se je Obama rodil v Keniji), ima pač zelo posebno, kognitivno disonantno percepcijo pravne države, zato se ji Trumpovo obstruiranje pravice ne zdi nič strašnega, kaj šele spornega ali ilegalnega – to itak počne zaradi nje! Trpi zaradi nje! Zaradi nje je križan! Trump je njen Jezus. Človek, ki bi konzumiral le Trumpove tvite, bi nazadnje shodil po vodi – kot gospod Chance (Peter Sellers), ki v Ashbyjevem filmu Dobrodošli, Mr. Chance (1979) konzumira le televizijo.

Hitler sreča Disneyja

Toda Jezus – no, Trump – se je domislil še neverjetnejše in absurdnejše genialnosti: iz Bele hiše so namreč sporočili, da tistega pogubnega tvita, v katerem je Trump zapisal, da je Flynna odpustil zato, ker je ta lagal FBI-ju, ni poslal Trump, temveč ga je s Trumpovega računa na twitterju poslal njegov odvetnik John Dowd! Ha. Res noro: recimo, da Trumpovega tvita ni napisal Trump! In Trump, ki je včeraj priznal zločin, je danes že nedolžen! Res noro. Kakšnega odvetnika pa ima? Naj res verjamemo, da ima odvetnika, ki bi mu skušal tako nespretno in nepremišljeno pomagati, da bi z njegovega računa na twitterju poslal tvit, ki bi ga pokopal? Naj verjamemo, da je ta tvit – ja, še en tvit smrti, samomorilski tvit – s Trumpovega računa poslal Trumpov odvetnik? Naj torej verjamemo, da Trumpov tvit v resnici ni bil Trumpov tvit?

Natanko na to računa Trump, ker ve, da se njegovi volilni bazi jebe za resnico! Kaj je res in kaj ne? Koga briga! Važno, da nas reši ilegalnih imigrantov, muslimanov, Mehičanov, beguncev, azilantov! Zato lahko Trump povsem mirno trdi, da njegov tvit v resnici ni njegov. Zato lahko povsem mirno trdi, da glas, ki na tistem videu pravi, da lahko »žensko zgrabiš za pičko«, če si slaven, ni njegov (češ »lahko da glas ni moj, kdo ve, čigav je«). In zato je lahko Bela hiša povsem mirno sporočila, da je čisto vseeno, ali je vsebina tistih protimuslimanskih videov, ki jih je retvitnil Trump, resnična ali ne, ker da je Trump s tem, kot je rekla njegova tiskovna predstavnica Sarah Huckabee Sanders, opozoril na »realno grožnjo« (oz. na »destruktivni radikalni islamski terorizem, ki poteka v Britaniji,« kot je tvitnil sam). Trumpova volilna baza pa je itak sveto prepričana, da so muslimani hujša in realnejša »grožnja« od Trumpovih laži in postresnic, Trumpovih obstrukcij pravice, Trumpovih davčnih reform in Trumpovega bogatenja.

Trump ve, kar ve vsak dober prodajalec, pravi Andrew O’Hehir (Salon): prvič, da je ljudem všeč, če jim lažeš, in drugič, da ljudje pričakujejo, da bodo nad kupljenim produktom razočarani. In Trump jih noče razočarati. Zato jim ponuja več kot le laži – ponuja jim cela vesolja laži, prave tematske parke laži, obenem pa jih vabi, naj se preselijo vanje. To so laži, v katere lahko stopite! To so laži, v katerih lahko živite! Trump je Hitler, ki se dela, da je Disney. Laži so njegova vsebina. »Trump je v vojni z realnostjo – in realnost izgublja,« pravi O’Hehir.

Trump nekaj reče, toda ko se takoj zatem izkaže, da se je zlagal, ga feni ne zapustijo. Ne, ravno nasprotno – občudujejo in slavijo njegovo taktično briljantnost in genialnost, saj so itak že takoj vedeli, da se je zlagal. Hannah Arendt je v tem cinizmu videla enega izmed izvorov totalitarizma.

Izvori diktature

Trump je v tako veliki riti, da bi ga pred impičmentom rešilo le to, če bi se prelevil v diktatorja. Kar pa ne bi bilo nič posebnega, pravijo: že zdaj ima povsem prepoznavne diktatorske, tiranske, avtokratske popadke. Za začetek, ljudi je pripravljen brezmejno strašiti in mučiti – ne le s tviti, temveč tudi z davčno reformo in socialno smrtjo, ki ji bo sledila. Dalje, Američane prepričuje, da je res le to, kar pravi on. Dalje, medije bi najraje ukinil. Dalje, kritike ne prenese. Dalje, v pravni državi vidi le motnjo. Dalje, ustvarja svojo realnost. Dalje, z veseljem retvita tvite ekstremistov (bodisi britanskih neonacistov, ameriških antisemitov, šovinističnih seksistov, zagovornikov »belega šeriata« ali konspirologov, ki trdijo, da je bila pedofilska mreža Hillary Clinton bazirana v kleti neke picerije). In končno, demokracijo ima za plutokracijo – vladavino sociopatskih bogatašev.

Toda že sam twitter – tehnologija, ki jo Trump uporablja za vladanje – deluje tako, kot da je ukrojen za potrebe diktature in diktatorjev. Nekaj takega je za televizijo pred 40 leti trdil Jerry Mander, veliki ameriški marketingar, ko je v sloviti knjigi Štirje argumenti za eliminacijo televizije (Four Arguments for the Elimination of Television, 1978) opozarjal, da televizija deluje kot kult, da vse sili v gledanje in poslušanje istega, da nagovarja vse in obenem vsakega posebej, da je enoumna, sugestivna, repetitivna in adiktivna, da ljudi izolira od okolice, da jih spravi v neke vrste »mistični« trans, da jih zmede, dezorientira, unificira in programira, da jih bombardira s pretirano količino informacij, da jih sili v hlapčevstvo, da posreduje preproste, jasne ideje, da nima prave kognitivne vrednosti, da je dejstva, detajli, kontekst in subtilnost ne zanimajo, da vse poenostavlja in reducira ter da ljubi senzacije, nesreče, vrhunce, hite in bizarnosti. Raje šokira, kot pomirja, raje ponižuje, kot zveliča, raje ima smrt kot življenje, raje ima vojno kot mir, raje ima prozo kot poezijo, raje ima obliko kot vsebino, raje ima produkte kot ljudi – in ja, raje ima brende kot duha. Da o tem, da ima raje gibanja s karizmatičnimi voditelji kot pa gibanja brez karizmatičnih voditeljev, sploh ne govorimo. Ustvarjena je bila za izražanje sovraštva, jeze, agresivnosti, ogorčenja, groze, strahu, nervoze, zavisti, vulgarnosti, socialnega darvinizma, tekmovalnosti in nasilja. Lažje kanalizira korporativno kot razredno zavest. Ustvarja svojo realnost in konstruira svojo resnico, ki jo hkrati posreduje milijonom.

Vsem Američanom lahko kadarkoli, viralno, karnevalsko, disneylandsko in v realnem času posreduje katerokoli urgentno sporočilo. Trump izgleda kot ideja iz romana 1984.

Ne, televizija ni bila ustvarjena za demokracijo in razsvetljevanje, temveč za avtokratsko vladanje – za diktaturo. »Televizija pomaga pri ustvarjanju družbenih razmer, ki proizvajajo avtokracijo.« Ne pozabite: z njeno pomočjo lahko zelo malo ljudi vlada zelo veliko ljudem. Peščici daje brezmejno moč. Informacije razširja na omejen način. Ljudi standardizira, komodificira in zombificira, da bi jih bilo lažje obvladovati. Spodbuja pasivnost, ki je tipična za diktaturo, obenem pa je nihče ne izvoli. Ljudi izprazni, da bi jih lahko napolnila s svojo »vsebino«. Vsiljuje jim tuje misli, tuje obsesije in tuje fiksne ideje. Vedno poskrbi, da je vse sprejemljivo in obenem povsem arbitrarno. Slavi nedogodke, fikcije in iluzije.

Toda ko gledamo Trumpa in njegove tviteraške izbruhe, se zdi, kot da je Jerry Mander anticipiral twitter. Z besedami, s katerimi je opisal televizijo, bi lahko opisali twitter: deluje kot kult, čaka na karizmatičnega voditelja, ljudi spravlja v »mistični« trans, dejstva, detajli, kontekst in subtilnost ga ne zanimajo, ljubi senzacije, nesreče, vrhunce, hite in bizarnosti, raje šokira kot pomirja, raje ima smrt kot življenje, najbolje prevaja sovraštvo, jezo, vulgarnost, socialni darvinizem in nasilje, ustvarja svojo realnost in konstruira svojo (post)resnico, ki jo hkrati posreduje milijonom. In tako dalje. Trumpu daje brezmejno moč. Prek twitterja lažje slavi nedogodke, fikcije in iluzije – in lažje obvladuje svojo volilno bazo. Vsiljuje ji svoje misli, svoje obsesije, svoje fiksne ideje, svojo »vsebino«, svoj brend.

Trump twitter uporablja kot svojo televizijo. Njegovi tviti so njegova TV-poročila. Njegovi tviteraški izbruhi so imitacije Hitlerjeve logoreje. Ljudi hoče preleviti v imitacije svojih tvitov. Twitter je tehnologija, ki mu omogoča, da lažje diktira.

In le prikimamo lahko Mandru, ki je opozarjal, da »tehnologije same določajo svojo rabo, svoje učinke in celo tip ljudi, ki jih bodo nadzorovali«. Ali bolje rečeno: »Za avtokracijo sploh ni nujno, da pride v obliki osebnosti ali pa ideologije ali zarote. Avtokracija lahko obstaja v sami tehnologiji.«

Ergo: twitter je tehnologija, ki kliče avtokracijo. V njem je nekaj, kar kliče diktaturo. Tehnologija si sama izbere gospodarja, je ugotovil Mander. In tudi twitter si je očitno sam izbral gospodarja – ne, ni si Trump izbral twitterja, ampak si je twitter izbral Trumpa. Twitter ni le družabno omrežje, v katerem Trump izkazuje svoje avtokratske ambicije – twitter mu omogoča, da sploh deluje kot avtokrat. Tega ne bi smeli spregledati. A kot je rekel Marshall McLuhan: »Riba je zadnje bitje, ki bi razumelo vodo.«

Orwellov vajenec

New York Times je leta 1971 poročal, da je Pentagon predsedniku Richardu Nixonu predlagal, da bi vsakemu televizorju v Ameriki dodali elektronsko napravo, ki bi jo ob izrednih razmerah in kriznih situacijah neposredno aktiviral kar sam predsednik, s čimer bi vključil vse televizorje hkrati, tako da bi lahko vsi Američani hkrati in v realnem času konzumirali njegova urgentna sporočila. Toda zamisel se ni prijela. Še celo Nixonu, ki se je pojavljal le na TV, v živo pa ne, se je verjetno zdelo, da ta zamisel sodi kvečjemu v kako distopijo, recimo v Orwellov roman 1984.

Twitter je tehnologija, ki kliče avtokracijo. V njem je nekaj, kar kliče diktaturo. Tehnologija si sama izbere gospodarja.

Trump zdaj s twitterjem vključi vse Američane hkrati. Vsem Američanom lahko kadarkoli, viralno, karnevalsko, disneylandsko in v realnem času posreduje katerokoli urgentno sporočilo. Trump izgleda kot ideja iz romana 1984.

Ko so proti Nixonu leta 1974 spisali impičment, so pod prvo točko navedli obstrukcijo pravice, toda niti Nixon – pa je bil sinonim za »umazane trike« – ni šel tako daleč, da bi rekel, da je pravico pod njegovim imenom obstruiral njegov odvetnik.