Ogenj in bes

Donald Trump je medijem vedno rad razkazoval svoje razkošno stanovanje v Trumpovem stolpu – kot da je Versailles. Vse v zlatu, kič povsod. Trump ima versajski kompleks. Pred dobrim letom se je preselil v Belo hišo – svoj najnovejši Versailles. Ko je Sacha Guitry pred mnogimi leti posnel film Če bi mi Versailles pripovedoval, ni niti slutil, da bo imel alt-Versailles – ja, Bela hiša – nekoč toliko povedati.

Knjiga Ogenj in bes (Fire and Fury: Inside the Trump White House), v kateri Michael Wolff popisuje stanje Trumpove Bele hiše in stanje Trumpove glave, je namreč globalni fenomen. Bere jo ves svet – in to hkrati. Kdor je ni kupil, je itak dobil viralni pdf, ki kot ultimativni antitrumpovski trol kroži po svetu. Trump, ki je Severni Koreji obljubljal »ogenj in bes«, je zdaj sam dobil overdose »ognja in besa«.

V knjigi smo izvedeli, da je Bela hiša povsem kaotična in disfunkcionalna. Katie Walsh, nekdanja pomočnica šefa Trumpovega kabineta, pravi, da je s treh strani Zahodnega krila – od Trumpovega glavnega stratega Steva Bannona, šefa Trumpovega kabineta Reincea Priebusa in Trumpovega zeta Jareda Kushnerja, ki so bili stalno odkrito v vojni – dobivala diametralno nasprotne direktive. Trump, ki je rekel, da bo v Ameriki naredil red, ne more vzpostaviti reda niti v Beli hiši. Sean Spicer, tiskovni predstavnik Bele hiše, in Priebus sta »odštevala dneve do odhoda iz Bele hiše«. In se tega neskončno veselila. Itak nista vzdržala dolgo. V Beli hiši, kjer vlada »izvršna paraliza«, ni nobenega medsebojnega zaupanja. Drug drugega obtožujejo, da v medije spuščajo pikantne zaupne podatke, a natanko to dejansko počnejo – vsi v medije spuščajo pikantne zaupne podatke! »To je norišnica,« je kričal Bannon, ki se mu je Bela hiša zdela vse bolj »kafkovska«.

Izvedeli smo, da Trump nima nobenega potrpljenja, da se ne more zbrati, da ni sposoben smiselne razprave, da razume le, kar razume (ko so mu skušali pojasniti ustavne amandmaje, so prišli le do četrtega), da je dezinformiran (ob izvolitvi menda ni vedel, kdo je John Boehner, predsednik predstavniškega doma), da ni voljan prebrati niti ene strani, da hrani le svoj ego, da je morda dislektičen, da srečanja s tujimi državniki predčasno zapušča, ker se dolgočasi, da je prostaški (Sally Yates, vršilko dolžnosti pravosodne ministrice, ki ni odobrila njegovega izvršnega povelja o zavračanju državljanov sedmih muslimanskih dežel, je razglasil za »pizdo«), da se neprestano ponavlja in da stalno pripoveduje iste reči, iste zgodbe, iz dneva v dan, včasih celo večkrat na dan (»Če z njim sediš na enournem sestanku, potem 54 minut poslušaš le zgodbice, in to stalno iste zgodbice,« pravi Priebus), da vzkipi vsaki dve minuti, da je voljan za medijskega magnata Ruperta Murdocha, lastnika Foxa (s TV-kanalom Fox News vred), narediti vse, čisto vse (in za Putina tudi), da ne prepozna svojih starih prijateljev (v Mar-a-Lagu »ni prepoznal več starih prijateljev«), da ne razume, zakaj ga ljudje ne marajo, in da si nikakor ni mogel zapomniti imena kitajskega predsednika Xi Jinpinga, pa so mu svetovalci rekli, naj si kitajskega predsednika predstavlja kot žensko – kot she ... ši ... Xi. Ha!

Izvedeli smo, da se za Melanio ni kaj dosti menil, da sta skupaj preživela izredno malo časa, da je po več dni sploh ni videl, da je bilo tudi njej povsem vseeno, kje je, in da je ob njegovi izvolitvi jokala, »pa ne od sreče«, temveč od groze, saj se je ustrašila, da bo zdaj v njeno družinsko življenje, ki ga je skrbno varovala, vdrla »razširjena Trumpova družina«.

Knjiga Ogenj in bes je globalni fenomen. Bere jo ves svet – in to hkrati. Kdor je ni kupil, je itak dobil viralni pdf, ki kot ultimativni antitrumpovski trol kroži po svetu.

Izvedeli smo, za kakšnega tepca ga imajo njegovi najbližji sodelavci – Priebus in finančni minister Steven T. Mnuchin sta rekla, da je »idiot«, svetovalec za gospodarstvo Gary Cohn je rekel, da je »butast kot drek«, svetovalec za nacionalno varnost H. R. McMaster je rekel, da je »teslo«. Celo njegov prijatelj in svetovalec Thomas J. Barrack je rekel, da »ni le nor, temveč tudi neumen«. Roger Ailes pa je Trumpovim svetovalcem svetoval: »Donald naj čim manj razmišlja.« Ko je Rupert Murdoch končal telefonski pogovor z njim, je le dvignil roke in vzdihnil: »What a fucking idiot!« To so si po telefonskih pogovorih z njim verjetno rekli tudi mehiški predsednik, avstralski premier in nemška kanclerka. Murdoch ga je itak že davno prej razglasil za »norca«.

Nekdo, ki dela v Beli hiši, je poslal mejl: »Huje je, kot si misliš. Trump je idiot, obdan s klovni.« V Beli hiši ni nikogar, ki Trumpa ne bi imel za cepca in predvsem za nekompetentnega, ne, nikogar ni, ki Trumpa ne bi imel za opravilno nesposobnega, pravi Wolff, ki je v intervjuju te dni dodal: »Vsi ga opisujejo kot otroka. S tem mislijo na njegovo potrebo po takojšnji zadovoljitvi. Vedno gre le zanj. Pravijo, da je kreten, idiot. V resnici celo tekmujejo v tem, da bi dognali, kdo je sploh ta človek. Ne pozabimo, da je to človek, ki ne bere. Ki ne posluša. Tako da je kot pinball – le strelja na vse strani.« Kakor beremo v Ognju in besu, ima osebje Bele hiše v vsakem trenutku le eno nalogo: ugotoviti, kaj Trump – ta otrok – sploh hoče. Ni pa nujno, da sam to ve. Informacij, ki mu jih dajejo, itak ni sposoben sprocesirati. V Beli hiši so zato mislili, da ima vsaj močno intuicijo, če že ravno nima ničesar drugega.

Izvedeli smo, da ni pričakoval, da bo zmagal – in da tudi njegovi najbližji sodelavci tega niso pričakovali. Tako kot sta bila Max Bialystock in Leo Bloom v Brooksovih Producentih prepričana, da bo njuna broadwajska predstava propadla, so bili tudi Trumpovi ljudje prepričani, da bo Trumpova predsedniška kandidatura propadla. Zato so še tik pred volitvami počeli nore, kretenske, sporne, ilegalne reči, ki jih kakopak ne bi počeli, če bi menili, da lahko Trump zmaga. General Michael Flynn, kasneje svetovalec za nacionalno varnost (ni trajal dolgo), je tik pred volitvami pustil, da so mu Rusi za govor plačali 45 tisoč dolarjev. Ko so mu prijatelji rekli, da to ni ravno najboljša zamisel, je odvrnil: »Problem bi bil le, če bi zmagali.« Trump in njegovi niso hoteli zmagati. Za navzkrižja interesov se niso menili.

Še več: poraza so se brezmejno veselili. Hej, Trump ni obelodanil niti svoje davčne napovedi! Računal je, da bo izgubil, bogato unovčil to novo slavo in ustanovil medijski imperij (Trump Network), kot mu je pač svetoval Roger Ailes, nekdanji šef TV-kanala Fox News (in padli spolni nadlegovalec). Prepričan je bil, da bodo njegovi otroci – Ivanka, Eric in Donald jr. – postali »internacionalni zvezdniki« (kot Kardashiani, če smo že ravno pri tem), da bo torej predvolilna kampanja njegov brend tako napihnila, da bodo vsi skupaj mastno služili, in to ne le v Ameriki, temveč po vsem svetu. Spomnite se, kako je izgledal, ko je po izvolitvi pridrsal na oder – kot duh, ki mu ni jasno, kaj se dogaja. Kot da je videl Hudiča.

A po drugi strani: Trump se še vedno obnaša tako, kot da ni zmagal.

Največja napaka v moderni politični zgodovini

Ko berete Ogenj in bes, si rečete: hm, nič novega pravzaprav ... to so bolj ali manj anekdote, ki jih poznamo ... reči, ki smo jih že slišali ... v takšni ali drugačni verziji. Pa vendar je treba poudariti: šele zdaj, ko so zbrane na kupu in ko so povezane, prepletene in spletene, delujejo ubijalsko, eksplozivno, morilsko. Zdaj, ko so zbrane v tej knjigi, izgledajo kot res ultimativna slaba novica za Trumpa. Hočem reči – kot katastrofa, kot podnebna sprememba, kot ogenj in bes.

A vse to ni nič v primerjavi s tem, kar je povedal Steve Bannon, nekoč Trumpov glavni strateg (»senior counselor and chief strategist to the president«), zdaj očitno glavni Wolffov vir. Trump mu je avgusta dahnil: »You’re fired!« In Bannon, ki se je imel za Trumpov link z bazo, je odletel iz Bele hiše. Ni ga bilo več nazaj. Zdaj pravi, da je bilo to, da so se Kushner, Donald Trump jr. in Paul Manafort, vodja Trumpove predvolilne kampanje, junija 2016 – med predvolilno kampanjo – v Trumpovem stolpu skrivaj sestali z Rusi (ki so jim obljubljali »papirje« o Hillary Clinton), nekaj »izdajalskega« in »nepatriotskega«. Še več: »Tudi ta, ki se mu to ni zdelo izdajalsko, nepatriotsko ali težko sranje, bi moral takoj poklicati FBI.«

To bi lahko Trumpa sezulo, sleklo in stalilo – sam namreč trdi, da med njegovo in rusko stranjo ni bilo nobenih stikov. Prav nobenih! Nikoli! Vse, ki so trdili nasprotno, je razglašal za lažnivce. Bannon se je imel za Trumpove možgane (»oster in bister nov glas«, kot ga je imenoval Trump), razglašali so ga za »najnevarnejšega političnega operativca v Ameriki«, o peloponeški vojni je govoril tako, kot da je Tukidid, o II. svetovni vojni pa tako, kot da je Hitler, toda zdaj, v Wolffovi knjigi, zveni kot žvižgač – ali pa mafijski skesanec. In Robert Mueller, posebni preiskovalec, ki preiskuje Trumpove predvolilne stike z rusko stranjo (in ki bi ga Trump najraje odpustil – tako kot je odpustil Jamesa Comeyja, direktorja FBI, ki je sprožil preiskavo Trumpovih povezav s Kremljem), bo njegovemu žvižganju z veseljem prisluhnil. Manaforta je, kot veste, že stisnil – z obtožnico. Zdaj, po Wolffovi obelodanitvi Bannonovega žvižganja, pa bo toliko lažje stisnil še Kushnerja in Donalda jr. Kot je rekel Bannon: »Dona juniorja bodo na televiziji strli kakor jajce.« In Kushnerja tudi. »Saj je jasno, kam vse to pelje. Gre za pranje denarja.« Deutsche Bank je prala rusko-tajkunski denar, s katerim je potem kreditirala Trumpa, ki ga ameriške banke – zaradi debakla njegovih igralnic v Atlantic Cityju – niso več hotele kreditirati. »Mueller je zato v preiskovalno ekipo najprej potegnil tožilca Andrewa Weissmanna, specialista za pregon pranja denarja. Njihova pot do jebenega Trumpa pelje natanko prek Paula Manaforta, Dona jr. in Jareda Kushnerja.« Vau!

Ne Putin, ne Kim Džong Un, ne Hillary, ne Melania – Steve Bannon je potopil Trumpa! Ali bolje rečeno: Trump ga je res katastrofalno polomil, ko je odpustil Bannona. Mirno bi lahko še naprej počel vse traparije in svinjarije, lahko bi tvital, lagal in kradel, lahko bi rovaril z Rusi in psoval Kitajce, lahko bi strašil Mehičane in grozil Pakistancem, lahko bi promoviral svoje klube in letovišča, lahko bi dneve in dneve igral golf, lahko bi rušil demokracijo, ogrožal ameriško nacionalno varnost in podnebne spremembe razglašal za kitajsko potegavščino, lahko bi terjal, da zaprejo Hillary Clinton (oh, in Jamesa Comeyja), lahko bi si pripisoval zasluge za vse, tudi za to, da je zbližal obe Koreji in da lani v Ameriki ni bilo letalskih nesreč, lahko bi hvalil svoj nenadjebljivi gumb za izstrelitev jedrskih raket, ja, lahko bi še naprej počel, kar bi hotel – le Bannona ne bi smel odpustiti.

Takšnih, ki v isti sapi citirajo Tukidida, Napoleona in Hitlerja, ne moreš odpustiti brez hudih, strašnih posledic. Ne moreš! Tako kot ne moreš brez hudih in strašnih posledic odpustiti direktorja FBI, ki je tik pred tem sprožil preiskavo proti tebi. Ne moreš! Prav Bannon pa je pred časom rekel, da je to, da je Trump odpustil Jamesa Comeyja, »največja napaka v moderni politični zgodovini«. To, da je odpustil Bannona, je očitno nova največja napaka v moderni politični zgodovini. Trump je očitno pozabil, da so Bannona, ki je po odstrelitvi iz Bele hiše morda res izgledal le še kot one-hit wonder, razglašali za »najnevarnejšega političnega operativca v Ameriki«. Podcenil ga je. Ne bi ga smel.

Vrnitev velikega manipulatorja

Michael Wolff, veteran ekspozejskega, revolveraškega žurnalizma, vrhunski tračar, bolj znan po absorbiranju atmosfere kot po akademskem pridobivanju informacij (pred leti, ko je pisal knjigo Jesen tajkunov, je za tajnega agenta, ki je iz sinka nekega tajkuna na dvorišču med igranjem vlekel informacije, uporabil kar svojega sedemletnega sina!), je prekleto dobro vedel, na koga mora pritisniti – na odpuščenega, jeznega, ponižanega, užaljenega človeka. Steva Bannona. Bannonova reakcija – njegovo žvižganje, njegova vendetta – je bila zato povsem predvidljiva. Trump ga je ustrelil, povozil s tankom in potem tank obrnil ter ga še enkrat povozil, kot je rekel republikanski strateg Ed Rollins – zdaj je napočil čas, da on povozi Trumpa. Nič čudnega, da je zmlel tudi Trumpovo družino: Ivanka, Trumpova princesa, je »glupa kot cegu«, za Donalda juniorja pa si je omislil vzdevek Fredo – ja, po najšibkejšem in najstrahopetnejšem Corleoneju iz Botra, ki je sicer Bannonova zelo priljubljena referenca. V Trumpu je verjetno videl don Corleoneja – v sebi pa consigliereja.

A daleč od tega, da bi bila predvidljiva le Bannonova reakcija. Predvidljivo je bilo tudi to, da bo začel Trump Bannona, ki se je po odstrelitvi iz Bele hiše vrnil na alt-right portal Breitbart News, na vse pretege psovati, povsod, v tvitih in ustno, in da si bo tudi zanj – tako kot za vse, ki mu gredo na živce – izmislil zaničljiv vzdevek (»Sloppy Steve«). Dalje, predvidljivo je bilo, da bo vse zanikal in da bo vse razglasil za laži (»Same laži, izkrivljanja in viri, ki ne obstajajo«). Dalje, predvidljivo je bilo, da bo rekel, da Wolffa sploh ne pozna in da ga v Beli hiši ni sprejel (»Avtorju te lažnive knjige nisem odobril vstopa v Belo hišo, v resnici sem ga nekajkrat celo zavrnil. Za to knjigo nisem nikoli govoril z njim!«), pa ga je, saj je to potrdila celo Sarah Huckabee Sanders, tiskovna predstavnica Bele hiše. Dalje, predvidljivo je bilo, da bo nadenj poslal svoje odvetnike, da mu bo – zaradi klevete, obrekovanja, razžalitve ipd. – zagrozil z masivno tožbo (to itak vedno počne, navsezadnje, s tožbo je grozil CNN, Washington Postu, New York Timesu, Associated Pressu, komikom, 92-letni Škotinji in vsem ženskam, ki so ga obtožile spolnih napadov) in da bo skušal sodno preprečiti izid knjige (da si svobodo govora predstavlja kot Putin, Erdogan, El Sisi in Duterte, vemo). Dalje, predvidljivo je bilo, da bo skušala Bela hiša spodkopati Wolffovo verodostojnost, češ da je vse skupaj ena sama fikcija, »ničvredna tabloidna fikcija«, a očitno ni, saj Bannon ni ničesar – nobene svoje izjave, objavljene v Wolffovi knjigi – zanikal. Wolff ima vse to posneto.

Ivanka, Trumpova princesa, je »glupa kot cegu«, za Donalda juniorja pa si je Wolff omislil vzdevek Fredo – ja, po najšibkejšem in najstrahopetnejšem Corleoneju iz Botra.

Celo to, da bodo konservativni tajkuni, ki podpirajo Trumpa in njegovo »platformo«, predvsem dinastija Mercer (sklad Renaissance Technologies), pa tudi drugi, recimo Sheldon Adelson (lasvegaške igralnice), Bernie Marcus (Home Depot), Eric Crown (investitor in producent rimejka Nindža želv) in Ed Bosarge (finančnik), presekali vse finančne vezi z Bannonom in njegovimi projekti, je bilo predvidljivo, pa čeprav je zelo verjetno, opozarja Jane Mayer v knjigi Dark Money, da so ga Mercerji odpikali že pred meseci, in sicer zato, ker je – pač kot populist – navijal za višje davke (dodatno je hotel obdavčiti bogate), ki bi vse te magnate hudo »prikrajšali«, navsezadnje, Trump jih je potem z eno samo potezo – s tistim »čudovitim znižanjem davkov« – naredil za milijarde in milijarde bogatejše.

Bannon, alias »Bannon the Barbarian«, alias »drugi najmočnejši človek na svetu«, se je začel patetično opravičevati za svoje besede. »Predsednik Združenih držav je velik človek. Podpiram ga iz dneva v dan.« Rekel je celo: »Nikoli ne bo nič prišlo med naju.« Točno: ni hotel izgubiti sponzorjev, mecenov, ilustrisimusov. Populistična revolucija, ki jo oznanja in zganja, terja orjaški budžet. Toda opravičila ga niso rešila – tudi z Breitbarta je moral oditi. Če ne bi odšel, bi konservativni magnati – Mercerji et consortes – Breitbart preprosto odpikali. In si našli nov portal. Zdaj, ko jih je Trump razdavčil, imajo še več denarja.

In končno, predvidljivo je bilo, da bo Trump pomen in vlogo Steva Bannona, svojega stratega in arhitekta, ali kot ga je imenovala revija Time, »velikega manipulatorja« (stalno in povsod se je delal »nevarnega« in »strašnega« ter ustvarjal vtis, da je marionetar, kralj zakulisja, ki vleče vse niti in vse konje, da je nekaj let pred vsemi drugimi ipd.), radikalno zmanjšal. »Nič ni imel z mano in mojim predsednikovanjem,« pravi Trump. Le pretvarjal se je, »da je vpliven«. In ja: »Ko je bil odpuščen, ni izgubil le službe, temveč tudi glavo. Steve se pretvarja, da je v vojni z mediji, toda ko je bil v Beli hiši, jim je skrivaj posredoval lažne informacije, da bi izgledal pomembnejši, kot je bil. To pa je tudi edina reč, ki jo dobro opravlja.«

Smrt populistične revolucije

A prav Bannon, veliki populist, samozvani »ekonomski nacionalist«, nekoč Trumpov največji fen, alt-right revolucionar, sveto prepričan, da je na misiji (populistična revolucija), nima več nobenih iluzij – Trump drugega mandata ne bo videl, pravi. »Ne bo mu uspelo.« Odpisan je. »Izgubil se je.« Populistične revolucije s tem ni konec – le nadaljevala se bo brez Trumpa, ki se spreminja v politično truplo in ki ima po Bannonovi oceni le 33,3 odstotka možnosti, da prišepa čez ciljno črto in konča mandat – 33,3 odstotka možnosti je, da ga odnese impičment (ustavna obtožba), ki bo posledica Muellerjeve preiskave, 33,3 odstotka možnosti pa je, da ga odnese 25. amandma ustave, ki podpredsednika in člane vlade pooblašča, da predsednika, za katerega ugotovijo, da je opravilno nesposoben, odstavijo. V Beli hiši pa ni nikogar, ki ne bi dvomil o Trumpovi opravilni sposobnosti, o njegovi kompetentnosti, o njegovi mentalni stabilnosti.

Bannonova stava se ujema z dvema velikima gibanjema, ki odstavljata Trumpa. Prvo sestavljajo vsi tisti, ki navijajo za impičment. Argumentov imajo dovolj – Trumpovo predvolilno dogovarjanje z Rusi (RussiaGate), Trumpova korupcija, Trumpovo mežikanje neonacistom in rasistom (Charlottesville), Trumpova zloraba oblasti (grožnje kritikom, medijem, političnim nasprotnikom ipd.), Trumpova apokaliptika ( jedrski gumb), Trumpovo spolno nasilje, Trumpove promocije svojih komercialnih objektov (letovišč, klubov, hotelov), Trumpova navzkrižja interesov. Še vedno je aktivno vpleten v posle svojega podjetja Trump Organization, poroča Daily Beast. Pomembneži, ki obiščejo njegov washingtonski hotel (Trump International Hotel), vedno poskrbijo, da izve, da so trošili v njegovem hotelu. Organizacija Global Witness ga obtožuje, da v Panami – z gradnjo igralnic in letovišč – pere denar kolumbijskih kartelov. V tujih deželah – od Indonezije do Filipinov, od Indije do Paname in Urugvaja – pa projektom, ki so povezani s Trumpovim brendom, ekspresno odobrijo vsa dovoljenja, pravi Anita Kumar (McClatchy), in če je treba, spremenijo tudi okoljsko zakonodajo. Do Trumpovih hotelov, letovišč in igrišč za golf zgradijo ceste in speljejo kanalizacijo – na svoje stroške. Včasih podarijo celo parcele za gradnjo.

Vse to izgleda kot darila Trumpu, ali kot pravijo pravni izvedenci, ki terjajo impičment: darilo Trumpovemu podjetju je darilo ameriškemu predsedniku Trumpu, takšna darila pa ustava prepoveduje.

V Ameriki krožita dve peticiji, Bonifazova in Steyerjeva (prvo je podpisalo 1,4 milijona Američanov, drugo, imenovano Need to Impeach, pa štirje milijoni), ankete kažejo, da impičment terja kar 70 odstotkov volivcev demokratske stranke, toda kongresni demokrati ga trenutno ne odobravajo, češ da je treba počakati, da se konča Muellerjeva preiskava. Verjetno hočejo počakati tudi na jesenske kongresne volitve, ki naj bi v obeh domovih kongresa, v senatu in predstavniškem domu, na oblast ponovno pripeljale demokrate, toda tedaj bo morda že prepozno – Trump bo še pravi čas prestopil med demokrate.

Drugo gibanje sestavljajo eksperti (psihiatri, psihoanalitiki, psihologi, psihoterapevti ipd.), ki dvomijo o Trumpovi opravilni sposobnosti. Tistih, ki trdijo, da je Trump mentalno nestabilen, je vse več, Trump pa si s svojim obnašanjem sam piše diagnoze. Lani jeseni je izšla knjiga The Dangerous Case of Donald Trump, v kateri so številni psihiatri razpravljali o Trumpovem mentalnem zdravju. Z Bandy X. Lee, forenzično psihiatrinjo z univerze Yale, ki je to knjigo uredila in ki pravi, da je Trumpovo manično tvitanje znak, da »pod stresom razpada«, da bo vse huje, da bo postal neobvladljiv in da lahko sproži jedrsko vojno, so se decembra celo sestali demokratski kongresniki, ki so hoteli vedeti, ali je Trump, ki se ima sicer za »stabilnega genija«, res opravilno nesposoben.

Zdaj se lahko ob branju knjige Ogenj in bes prepričajo, da Bandy X. Lee in bestsellerju The Dangerous Case of Donald Trump prikimava in pritrjuje kompletna Bela hiša.

Trump se nikoli ne naveliča Trumpa

Po drugi strani pa ne preseneča, da Trump tako divje, tako energično, tako besno in tako manično tvita – ker se, kot namiguje Wolff, boji, da ga bodo zaradi opravilne nesposobnosti vrgli iz Bele hiše, skuša na vsak način dokazati, da je živ, poskočen, aktiven, energičen. Od tod njegova hiperaktivnost, od tod njegovo sikanje, njegovo besnenje, njegovo renčanje, od tod njegova ogenj in bes – pokazati hoče, da je opravilno sposoben.

Po malem spominja na Jacka Palancea, holivudskega zvezdnika, ki je leta 1992 ob sprejetju stranskega oskarja za vlogo v Mestnih fantih na odru besno in manično delal enoročne sklece – pri triinsedemdesetih! Pokazati je hotel, da lahko še vedno igra. Da lahko še vedno dela. Da je torej še vedno opravilno sposoben. Angažirajte me!

A po drugi strani, ko gre za Trumpa, ne smemo pozabiti, kaj je rekel Bannon, še preden je postal Trumpov strateg: »Ta človek se nikoli ne odpočije od Donalda Trumpa.« Donald Trump je človek, ki se nikoli ne naveliča Donalda Trumpa.

Populistične revolucije s tem ni konec – le nadaljevala se bo brez Trumpa, ki se spreminja v politično truplo.

Da je Trump res »idiot, obdan s klovni«, in da je Trumpovo osebje res totalno nekompetentno, pa še najbolj dokazuje to, pravi Jackie Calmes (Los Angeles), da so Michaela Wolffa sploh spustili v Belo hišo – in da so mu jo potem tudi razkazali. Wolff jih je nategnil: ker je taktično hvalil Trumpa (z njim je celo naredil vljudni intervju), novinarje opozarjal, da pretiravajo, medijem pa očital, da delajo Trumpu krivico in da izgubljajo bitko z njim, so Trump in njegovi dobili občutek, pravi Michael Calderone (Politico), da je na njihovi strani in da jih bo prikazal v pozitivni luči.

Kako so se zmotili! A če bi pogledali le biografijo Ruperta Murdocha (The Man Who Owns the News), ki jo je Wolff objavil pred desetimi leti, bi jim takoj kapnilo – tudi Murdoch mu je namreč odprl vrata, ker je dobil občutek, da je na njegovi strani in da ga bo prikazal v pozitivni luči. In ja, tudi Murdocha je nategnil – taktično je hvalil Murdochov prevzem Wall Street Journala.

Bolj ko so ga novinarski kolegi kritizirali, večja je bila verjetnost, da mu bo Murdoch odprl vrata. Deset let kasneje: bolj ko so ga novinarski kolegi kritizirali, večja je bila verjetnost, da mu bo Bela hiša odprla vrata.

Trump je res idiot, obdan s klovni, ki so pozabili pogledati prejšnjo Wolffovo knjigo. Od Trumpa tega, da bo odprl prejšnjo Wolffovo knjigo, kakopak niso mogli pričakovati – ker ne bere. Je pa res, da je vsak drugi dan govoril z Murdochom.

To, da so v Belo hišo spustili Michaela Wolffa, je nova največja napaka v moderni politični zgodovini.