Ustavni sodnik kot »ddr. Jekyll in gospod Hyde«

Iz Wikipedije povzemam (ker Stevensonove knjige nisem bral), da z označevanjem nekoga, da je hkrati dobri Jekyll in zlobni Hyde, temu človeku očitamo, da v različnih situacijah kaže velikanske, ogromne razlike v svojem moralnem značaju. Dati tak naslov članku, v katerem je ddr. Jaklič že v podnaslovu in nato še v 16 odstavkih prikazan kot izrazito slab in šele proti koncu v enem samem odstavčku kot ustavni sodnik, ki se v ločenih mnenjih zavzema za pravice malega človeka (a z avtorjevo pripombo, da tudi od tega »mali ljudje ne bodo imeli nič«), je torej zgrešena literarna prispodoba.

Dobre in slabe lastnosti se prepletajo in borijo v vsakem od nas, nihče ni samo dober ali samo slab – tudi ustavni sodnik Jaklič najbrž ni izjema. Zelo slabo pa je, kadar mediji, levi ali še pogosteje desni, politično drugače pozicionirane demonizirajo in bralcem prikazujejo v najslabši mogoči luči, skoraj kot poosebljeno zlo. Za to, da se nevzdržna politična razklanost Slovenije s tem le še povečuje, namesto da bi jo skušali počasi vendarle zmanjševati, jim očitno ni mar. Žal mi je, kadar v to primitivno »politično past« pade tudi Mladina.

Podpiram seveda javno kritiko Jakličevega javnega nastopanja (v tvitih in na Radiu Ognjišče), kolikor v njem res javno omalovažuje sodniške kolege, njihovo znanje itd. (in se ne omejuje na razlaganje svojih javno objavljenih ločenih mnenj, kakor se sam brani pred temi očitki). Še toliko bolj, če je pred izvolitvijo trdil, da tega, ko bo sodnik, ne bo počel. Če bi se do Jakliča kritični mediji (poleg Mladine še Dnevnik) tu ustavili, bi morda lahko prispevali k »normalizaciji« razmer – pa tudi, če bi bila taka kritika neuspešna, bi mediji kljub temu tu ravnali tako, kot se v demokratični družbi od njih pričakuje. Mejo pa je obravnavani članek prestopil s tem, ko se je od dopustne (in nujne) javne kritike javnega ravnanja ustavnih sodnikov spustil na moralno in pravno spolzek, a za medije tako vabljiv teren iskanja zaupnih informacij pri »dobro obveščenih«, a javnosti prikritih virih. V tem primeru je šlo za »informacije zaposlenih na ustavnem sodišču, ki pa niso želeli biti imenovani«, o tem, kaj se dogaja »za štirimi stenami ustavnega sodišča na dnevni ravni« – na primer, da je večina ustavnih sodnikov na sejah nehala vsebinsko razpravljati z Jakličem in se »dejansko zatekla k dvigovanju rok oziroma preglasovanju njegovih argumentov«.

Seveda imajo mediji pravico varovati identiteto svojih virov – to je problem državnih organov, iz katerih interne ali celo zaupne informacije »uhajajo«, ne problem medijev. Toda mediji se očitno ne zavedajo bistvene razlike med tem, kdaj je v javnem interesu tudi na tak način spraviti v javnost zaupne podatke, ki jih državni organ javnosti prikriva, a s takim svojim ravnanjem javni interes v resnici ogroža – kdaj pa gre za to, kot tu v primeru zakonsko in ustavno zaukazane zaupnosti internih posvetovanj med ustavnimi sodniki, da morajo take interne informacije ostati javnosti nedostopne prav v javnem interesu (tu: zato, da bi ustavni sodniki lahko brez zunanjih vplivov čim kakovostneje izpolnjevali svojo izjemno zahtevno ustavno nalogo).

Kakšni so medosebni odnosi med ustavnimi sodniki, ni naša stvar. Tudi če so res slabi, se z medijskim »nažiganjem« čez enega sodnika prav gotovo ne bodo čisto nič izboljšali.

Je v javnem interesu vedeti tudi to, kakšni so, dobri ali slabi, medčloveški odnosi (osebni in delovni) med ustavnimi sodniki? Ne, kajti z medijskim brskanjem za takimi internimi informacijami se posega v nekaj, kar je ustavnopravno prav v javnem interesu izvzeto iz vpogleda javnosti. Seveda so tudi tu, podobno kot pri ustavnem varstvu zasebnosti (tam imamo na sredini najstrožje varovano sfero intimnosti in nato okrog koncentrične kroge vedno šibkeje varovane zasebnosti), »prehodi« oziroma stopnjevanja: na sredini je najstrožje varovana tajnost sodniških posvetovanj pri odločanju, nato sledijo področja manj (šibkeje) varovanih informacij o osebnih in delovnih razmerjih med sodniki pri samem odločanju in nato še pri njihovih drugih medsebojnih stikih znotraj ustavnega sodišča. A tudi zaupnost (nejavnost) teh »zunanjih krogov« znotrajsodnega delovanja in dogajanja je treba varovati v javnem interesu ohranjanja najboljše mogoče »delovne kondicije« ustavnega sodišča kot institucije. To je seveda le moje razumevanje problema, po analogiji z že razvito in ustaljeno presojo (ne) dopustnosti posegov v zasebnost, kar na področju posegov v tajnost sodniških posvetovanj vsaj po moji vednosti ne doma ne v svetu še ni bilo razvito – najbrž zato ne, ker ni bilo potrebe, saj v državah z bolj razvito pravno kulturo takih posegov ni ali so le skrajno redki.

A da ne bi zahajali v prevelike teoretične finese: v tu obravnavanem primeru si je zdaj že drugi medij dovolil (na podlagi »informacij, pridobljenih od zaposlenih na ustavnem sodišču«) povsem nedopustno javno razpravljanje celo o najstrožje varovanem jedru tajnosti sodniških posvetovanj – o tem, kako se sodniki odločajo: po tehtanju in presoji vseh argumentov ali včasih tudi pod vplivom osebnih animozitet. Ne oglašam se na to temo zato, da bi spodbujal k ugotavljanju odgovornosti za vsa ta, zame sporna ali celo nedopustna ravnanja (medijev in njihovih prikritih informatorjev za »zidovi ustavnega sodišča«), ampak zato, da bi prve in druge skušal prepričati o škodljivosti takega početja.

Če je takšne informacije v javnost prvi lansiral eden od ustavnih sodnikov sam (Jaklič), je njegova odgovornost za to seveda velika – toda to nikakor ne opravičuje medijev in drugih, da na to reagirajo po metodi »klin s klinom« in utemeljeno kritiko takega njegovega ravnanja »razširijo« v napad na njegove osebnostne lastnosti še z nedopustnim razkrivanjem javnosti nedostopnega dogajanja.

Kakšni so medosebni odnosi med ustavnimi sodniki, ni naša stvar. Tudi če so res tako slabi, kot zdaj pripovedujeta že dva medija, z medijskim »nažiganjem« čez enega sodnika prav gotovo ne bodo čisto nič boljši – glede na izrazito politično motiviranost tega »nažiganja« pa zelo verjetno samo še slabši. Kako politično-ideološko uravnoteženo ali neuravnoteženo ustavno sodišče imamo, je posledica razmislekov o tem v postopkih izbire sodnikov – zdaj je pač táko, kakršno je bilo izvoljeno. In če se ti izvoljeni sodniki v kateremkoli pogledu med seboj ne razumejo dobro, je njihova stvar in odgovornost, da to – tako ali drugače – uredijo med seboj. Res sicer za svojo vrhunsko in težko funkcijo niso tako dobro plačani, kot bi morali biti, toda to funkcijo so, zavedajoč se tudi, v kakšno družbo se pri tem podajajo, zavestno prevzeli – in zdaj naj vsa njena bremena nosijo, ne da bi sami ali njihovi najbližji sodelavci morebitne probleme skušali reševati z medijskim pritiskom na enega od njih. To ni pot za reševanje takih problemov v instituciji, ki je za družbeno sožitje tako pomembna, kot je ustavno sodišče.

Če kdo morda misli, da v prejšnjih sestavah ustavnega sodišča, na primer v naši prvi, takšnih težav ni bilo, se hudo moti. Nekateri so, eden od njih tudi takrat prek Mladine, celo prišli v javnost, a smo se nato vsi potrudili, da je bil vsaj ta del nesoglasij v takratnem ustavnem sodišču spravljen nazaj v sprejemljive okvire (drugače je bilo z javno dostopnimi, iz samih odločb razvidnimi hudimi nesoglasji, katerih posledice so se vlekle še dolga leta in jih deloma čutimo še danes). Ni nobenega jamstva, da nas kaj podobnega, le z nasprotnim političnim predznakom, ne bi moglo doleteti tudi ob sedanji, politično močno neuravnoteženi zasedbi ustavnega sodišča, zato sem toliko bolj zaskrbljen ob poskusih, da bi se ta tleča (in do neke stopnje vselej neizbežna) notranja nasprotja z medijskim pritiskom razpihovala tudi tam, kjer se ne bi smela.

Zadnji trije odstavki zame spornega članka pa zelo jasno kažejo prav v to smer – še huje, v smer kritiziranja Jakliča ne z namenom, da bi ga skušali odvrniti od spornih ravnanj, ampak s povsem neprikritim namenom, da bi s tem skušali preprečiti izvolitev še treh enako idejno (ne značajsko!) usmerjenih ustavnih sodnikov v prihodnjih treh letih. Da avtorja skrbi prav to, v zadnjih treh odstavkih članka sploh ne skriva. Skrbi ga, da potem »neprilagojeni oziroma nerazumljeni ’borec za človekove pravice’ Jaklič« ne bi bil »včasih ali pogosto tudi na čelu večine na ustavnem sodišču«! V tem grmu torej tiči zajec, tega naj bi se bali!? Oprostite, mene pa veliko bolj zanima, kakšni borci za človekove pravice bodo bodoči ustavni sodniki – ne pa, ali bodo »levo-liberalni« ali »desno-konservativni« (in to po slovensko popačenih kriterijih, ne po takih, kakršne zagovarja Jaklič – seveda pa še čakam, ali jih bo potrdil tudi v zadevah, kjer ne bo šlo za člane SDS, ampak na primer za izbrisane, azilante ali druge »navadne ljudi«). Čeprav, ponavljam že stotič, je tudi politično-ideološka uravnoteženost ustavnega sodišča za uspešno opravljanje njegove pomembne vloge v družbi nujna. In enako ponavljam, da bi bila v tem pogledu najboljša resnična uravnoteženost po nemškem zgledu – enako število »levo« in »desno« usmerjenih sodnikov, kjer potem zmage ali poraza nekega predloga javnost oziroma nasprotniki ne morejo več primitivno in hujskaško zavračati z diskvalificiranjem ustavnih sodnikov kot napačno politično usmerjenih.

Z medijskim brskanjem za takimi internimi informacijami se posega v nekaj, kar je ustavnopravno prav v javnem interesu izvzeto iz vpogleda javnosti.

Do kakšnih absurdov je ta »politična histerija« že pripeljala pri nas, priča tudi v tem članku (da drugih znanih primerov ne ponavljam) eden od »argumentov« zoper Jakliča – namreč ta, da je človek, za katerega pravico do izpodbijanja zakonitosti pripora se je Jaklič zavzel, namreč dr. Novič, »nekdanji član SDS«! Ne to, da Jakličevi argumenti po avtorjevem mnenju ne držijo (to ga ne zanima), pač pa to, da se je zavzel za človekove pravice člana SDS!! Če se ne bo več zavzemal za človekove pravice tudi takrat, ko bo šlo za pravice drugače politično usmerjenih – šele takrat se bo pokazalo, ali so njegova stališča dosledna in nepristranska ali niso, nič prej! Še hujši primer take, navidezno »naprednjaške« politične zaslepljenosti pa smo (ponovno, ne prvič!) prebrali te dni v Delovih pismih bralcev. Tam je nekdo očital svetovalki predsednika republike, da je zamolčala, »da je svetovalec predsednika države dr. Ernest Petrič, bivši ustavni sodnik, po ideološki opredelitvi na desnici, ki jo je pri svojih sodbah večkrat dokazal«! Tudi če bi jo bil res, pa kaj potem? A taka stališča so v Delu stalnica – ne le v pismih bralcev, tudi v člankih novinarjev in komentatorjev. Taka je pri nas prevladujoča »pravna kultura«.