Predvolilna kampanja …

V torek so poslanci odločali o predlogu ustavne obtožbe zoper premiera Mira Cerarja, ker je pokazal vsaj malo razumevanja za posebni položaj, v katerem se je znašel sirski prosilec za azil Ahmad Šami. Oziroma ker je napovedal, da bo vlada Šamiju omogočila bivanje v Sloveniji, in s tem (kot mu očitajo vlagatelji obtožbe iz SDS) posegel v pravnomočne odločbe upravnih organov in sodišč.

Ustavna obtožba sicer pričakovano ni bila uspešna, saj bi zanjo morala glasovati večina poslancev v državnem zboru. Poleg tega gredo Cerarju na roko tudi zadnje odločitve sodišč, ki so potrdila, da lahko vlada po mednarodnem pravu kadarkoli stori kaj v korist prosilca za azil (tudi Šamija), dokler je ta na njenem ozemlju, in to ne glede na vse pravnomočne odločitve državnih organov. Vendar to niti ni pomembno, saj je tako ali tako šlo za zlorabo instituta ustavne obtožbe za potrebe predvolilne kampanje. A ta se izvaja na hrbtu enega samega človeka – Ahmada Šamija. V osrednji razpravni dvorani državnega zbora in tudi zunaj nje.

Na prigovarjanje mnogih, da se je Šami že dobro integriral v družbo in bi torej (namesto deportacije na Hrvaško) o njegovi prošnji za azil lahko odločila Slovenija, že dlje poslušamo številne žaljive komentarje. Enega je pred dnevi prispeval nekdanji Zaresov gospodarski minister v Pahorjevi vladi Matej Lahovnik. »Če vas dobi inšpekcija, da mal ’fušate’ sam povejte, da ravnate zgledno in tako kot Ahmed samo pomagate ljudem. Če inšpektorjem kaj ni jasno naj se obrnejo na Cerarja,« je zapisal na Twitterju.

S tem je želel bivši minister povedati, da je Šami v Sloveniji delal na črno, v mislih pa je imel t. i. Ahmadovo brivnico oziroma stol in ogledalo na dvorišču Tovarne Rog, kjer je kdaj pa kdaj koga ostrigel. Lahovnik verjetno ni vedel, da je Šami to delo opravljal brezplačno kot prostovoljec prek nevladnih organizacij in je kvečjemu tu in tam zanj dobil kak prostovoljni prispevek, ta pa mu je kot prosilcu za azil, ki je od države poleg postelje in kosila v azilnem domu dobival še milostnih 18 evrov mesečne žepnine, zagotovo prav prišel.

Šami namreč v Sloveniji niti po dveh letih še ni dobil delovnega dovoljenja, pravice, ki sicer po zakonu prosilcem za azil pripade po devetih mesecih, če v tem času njihova prošnja ni bila zavrnjena. In Šamijeva prošnja še ni bila, saj Slovenija o njej sploh še ni odločala.

K odločanju jo zdaj sili upravno sodišče, ki je pritrdilo Šamiju, da bi Slovenija lahko obravnavala njegovo prošnjo, in tudi, da mu mora vrniti pravice prosilca za azil, ki mu jih je pred časom nezakonito odvzela, ko je odločba o deportaciji postala pravnomočna.

Toda Šamijeva prihodnost je še povsem negotova. Ministrstvo za notranje zadeve, ki ga vodi beguncem odkrito nenaklonjena ministrica Vesna Györkös Žnidar, se je na vse odločitve upravnega sodišča, ki gredo Šamiju v prid, seveda pritožilo. Tudi na začasno odredbo, ki določa, da ne sme biti deportiran na Hrvaško, dokler vsi postopki v zvezi z njegovo na novo vloženo prošnjo za azil ne bodo končani. Glede tega bo zadnjo besedo imelo vrhovno sodišče.