Kazni za romske starše

»Rome je treba socializirati in skozi denarno in socialno politiko pripeljati do tega, da bodo otroke pošiljali v šolo. Da v primeru, če tega ne bodo storili, ne bodo dobili otroškega dodatka,« je rešitev t. i. romske problematike, revščine in socialne izključenosti Romov, ki je najočitnejša na jugovzhodu Slovenije, pred časom predlagal župan občine Krško Miran Stanko.

Pri tem ni osamljen, po pisanju časnika Dnevnik naj bi domislico zdaj uzakonila vlada oziroma večina v državnem zboru.

Očitno ni dovolj, da šolska inšpekcija Romom, katerih otroci šole ne obiskujejo redno, izreka po 500 evrov denarne kazni, ki je od ljudi brez prihodkov ni mogoče niti izterjati, kljub temu pa se kazni zapišejo kot dolgovi, ti pa soustvarjajo začarani krog revščine. Po novem bodo starši, ki otrok ne pošiljajo v šolo (večinoma gre za Rome iz jugovzhodne Slovenije), dodatno denarno kaznovani, in sicer z odvzemom otroškega dodatka.

O tem, da bodo potem še bolj izključene in še revnejše romske družine še teže izpolnjevale dolžnost pošiljanja otrok v šolo, očitno ni nihče ustrezno premislil. Na ministrstvu za delo, ki ga vodi Anja Kopač Mrak, so za Dnevnik to odločitev zagovarjali tudi s takšno utemeljitvijo: »Če starši ne poskrbijo za to, da otrok redno obiskuje osnovno šolo, se poraja dvom tudi o tem, ali bo otroški dodatek, namenjen preživljanju, vzgoji in izobraževanju otroka, porabljen za te namene.« K temu lahko dodamo le, da starši (najsi bodo romske ali katere druge narodnosti), ki jim bo odvzet otroški dodatek, tega zagotovo ne bodo več mogli nameniti za preživljanje ter vzgojo in izobraževanje otroka. Saj sredstev ne bodo dobili.

Da je bistvenega pomena za izhod iz revščine zvišanje izobrazbene ravni pri Romih na Dolenjskem in v Beli krajini, verjetno obstaja popolno soglasje v družbi in politiki. So pa poti do uresničitve tega cilja različne in tudi stopnja njihove učinkovitosti je različna. Ena pot je ta, ki jo predlagata krški župan Stanko in zdaj tudi vlada. Druga ne predvideva »jemanja« sredstev, pač pa vlaganje. Vlaganje v projekte, prek katerih bi država ozaveščala starše otrok o pomenu izobrazbe ter zagotavljala dodatno pomoč otrokom na poti do izobrazbe. Katera pot se zdi bolj človeška, humana in utegne prinesti boljše rezultate, verjetno ni dvoma.

A za to, drugo pot so nujna (čeprav za državo zanemarljiva) javnofinančna sredstva in resnejši angažma države, ki ga z redkimi projektnimi izjemami, ki pa se niso prenesle v sistemske rešitve, doslej dolga desetletja ni bila zmožna. Veliko laže je zagroziti s kaznimi.

A kaj če ta »model reševanja romske problematike« ne bo uspešen? Kaj bodo Romom, z namenom doseči plemeniti cilj zvišanja izobrazbe, vzeli naslednjič? Svobodo? Jih bodo strpali v zapor, če otrok še vedno ne bodo pošiljali v šolo?