Ustavni sodnik kot »ddr. Jekyll in gospod Hyde«

Bivši ustavni sodnik Matevž Krivic v svoji polemiki opozarja medije (Dnevnik, Mladina), da so prestopili dopustno mejo z iskanjem in objavljanjem zaupnih podatkov, hkrati z njimi pa tudi tudi neimenovane »informatorje« z US, ki so te podatke posredovali. V javnem interesu namreč je, da ostanejo interne informacije nedostopne. S tem se omogoči čim bolj kakovostno delo brez zunanjih vplivov. Zaupnost ohranja najboljšo mogočo »delovno kondicijo« ustavnega sodišča kot institucije. Tako razumem Krivičevo utemeljevanje.

Kakovost odnosov ustavnih sodnikov torej ni naša stvar? Slabi medsebojni odnosi pa, na žalost, prinašajo negativne posledice: črpajo energijo, nižajo motivacijo za delo, načenjajo konstruktivno komunikacijo in lahko tudi zdravje … Si ustavni sodniki s tem ne jemljejo delovne kondicije kar sami? Res pa je, da si lahko samo sami odnose tudi izboljšajo. Morda se bodo ravno zaradi javnosti za to bolj potrudili?

Krivic (s pomislekom) podpira kritiko Jakličevega javnega nastopanja, ne pa njegove »demonizacije«, ker to povečuje politično razklanost. Kdo jo v resnici povečuje? Jaklič s svojimi izjavami ali novinar, ki jih »predstavi«? Ga res novinar »demonizira« z opisovanjem njegovega delovanja (strokovnosti ne more ocenjevati)? Ali Jaklič ne kaže svojih značajskih potez kar sam?

Kaj bi nam sporočilo pisanje omejeno samo s kritiko Jakličevega javnega nastopanja? Še vedno bi ostali »madeži« na njegovih kolegih. Ali ni potem prav, da se z novinarjevo pomočjo »slišijo« tudi prizadeti? Kljub temu, da se javne polemike za ustavne sodnike ne spodobijo?

Se strinjam. V ljudeh se prepletajo dobre in slabe lastnosti v različnih razmerjih. Vendar sem verjela, da človeka na tako pomembnem položaju vodijo le dobre. Od njega pričakujem značajsko zrelost, operiranje samo z argumenti, dobro prepoznavanje in nadzorovanje subjektivnih prepričanj, pogledov, stališč, ocen … Potem ne bi bila nobena politično- ideološka usmerjenost pomembna. Odstiranje tančic pa ne otežuje samo dela ustavnega sodišča, ampak poraja še dvome in nezaupanje vanj. Bi morale biti informacije tudi zato nedostopne javnosti?

Dr. Krivic že »stotič« ponavlja rešitev - nemško formulo za politično-ideološko uravnoteženost US. Razlog zanjo ne vidi v bolj pravičnem odločanju sodnikov, ampak samo v javnosti, ki več ne bi imela razloga za »primitivno, hujskaško zavračanje predlogov z diskvalifikacijo sodnikov.« Ima prav? Sam sicer pripoveduje o hudih nesoglasjih med njimi tudi v svojem obdobju. O sedanji sestavi US pravi: »... zdaj je pač takšno, kakršno je bilo izvoljeno.« Pika. Zakaj potem kritizira bojazen, kateri trije novi kandidati bodo letos zamenjali stare? Način izbire se (še) ne bo spremenil. Bomo spet rekli: Sprijaznimo se, takšni so bili izvoljeni? Lahko na izbiro pred tem kaj vplivamo?

Še to: menim, da naslov ni zgrešena literarna prispodoba. Ponazarja različno doživljanje Jakliča v javnosti in ne vsebine prispevka.