Dvojna merila

Dne 5. 1. 2018 je bil v Mladini objavljen članek prof. dr. C. Ribičiča z naslovom »Dvojna merila«. Opozarja na problem kreditojemalcev kreditov v CHF za primer, če zakon o konverziji teh kreditov ne bi bil sprejet. Z njim naj bi jih reševali pred nekdanjim agresivnim trženjem toksičnih kreditov ter problem sistemsko rešili, sicer bi se lahko ponovila zadeva Ališič. Ker menim, da dr. Ribičič neargumentirano, arbitrarno predstavlja problematiko, ponujena zakonska rešitev pa po mojem mnenju pomeni grob poseg v pravni red in varnost, želim odgovoriti.

1. Brez podlage v dejstvih je na videz strokovni opis a) problematike toksičnosti kreditov v CHF in b) ustavnopravno nesprejemljivega agresivnega ponujanja kreditov, ki naj bi terjala sistemske rešitve v izogib ogrožanju pravnega reda in varnosti ter realni možnosti, da ESČP obsodi Slovenijo s podobno pilotno sodbo kot v zadevi Alešič. Obravnavano pisanje je preprosto populistično, v njem zagovarjana rešitev pa povsem nesistemska.

2. Realno vprašanje kreditiranja v CHF je vprašanje t. im. korektne, etične in profesionalno izvršene pojasnilne dolžnosti bank. Tudi sodbe ESČP so obravnavale izključno to vprašanje. Vsako drugačno zatrjevanje pomeni zavajanje.

3. Vprašanja napake volje, zmote, prevare in profesionalno izvršene pojasnilne dolžnosti so dejanska vprašanja, lastna vsakemu posamičnemu primeru. Zato jih je potrebno reševati sistemsko, posamič. Ker tak sistem že obstaja, si novega ni treba izmišljati ne s pilotno sodbo ne z novim zakonom. Slednji bi v trenutku sprejema vzpostavil novo nastalo okoliščino ustavnopravne neenakosti, diskriminatornosti. Zakaj? Zato ker ni nobenega argumenta, ki bi govoril v prid reševanja problematike obravnavanih kreditov v CHF drugače od istovrstnih kreditov v EUR, ne glede na to, kdaj so (bili) krediti najeti. Ali avtor zapisa ve, da niso krediti s fiksno obrestno mero v CHF ali EUR nič bolj rizični od prej navedenih? Ne; to lahko le domneva.

4. Pozivanje k sistemski rešitvi je hipokrizija. Sistem že obstaja. Temelje predstavljajo Obligacijski zakonik, Zakon o potrošniških kreditih, drugi zakoni in sklenjene Pogodbe. Vendar se vprašanja rešujejo posamič, vsak primer posebej. Številni kreditojemalci so to tudi storili. Kar nekaj jih osebno poznam. Potrkali so na vrata kreditodajalca in dogovorili rešitve. Zatrjevanje, da banke tega ne želijo, nima podlage v realnosti. Razlogi so nedvoumni. Od trenutka neplačila prve anuitete je banka v izgubi. Obstoji verjetnost, da kredit ne bo v celoti poplačan. Zamudne obresti ne predstavljajo vse izgube. Prišteti je treba še rezervacije. Postopek terja stroške in traja. Itd.

5. Vsako »novo« reševanje problematike pomeni rušenje pravnega reda in varnosti. Pomeni, da se lahko vsaka skupina organizira, zlobira kakšnega poslanca in uveljavi nov zakon. Na ta način se nedopustno gradi več vzporednih pravnih sistemov.

Za zaključek postavljam avtorju še nekaj vprašanj s prošnjo po strokovnem odgovoru. Zakaj naj bi bila toksična le posojila v CHF ne pa morda tudi tista v EUR? Komu so bila vsiljevana toksična posojila v CHF? Se je to res dogajalo tistim, za katere so banke ocenile, da bi ne zmogli odplačati evrskega posojila? Od kod mu ti podatki? Kdo, v katerih bankah in na kakšen način naj bi bil opravljal analize z namenom izbora »bodočih opeharjencev«? Ali prav razumem, da so po avtorjevem mnenju bančniki tistim, ki niso mogli pridobiti evrskega kredita, vsiljevali kredite v CHF, ki so bili v času sklepanja pogodb precej ugodnejši? (Ob tem da so bili ti sicer ugodnejši zgolj na videz, saj naj bi bančniki že leta 2005 vedeli z gotovostjo, da bo januarja 2015 švicarski frank nenadoma apriciiral!?) Zakaj se ne smemo ustaviti pri vprašanju: »Kdo je bil tako nor, da je najel tako tvegano posojilo?« Zakaj moramo postaviti (tudi) »vprašanje, kdo je bil tako pameten in prebrisan, da je agresivno tržil in reklamiral toksična posojila?« Je po vašem mar nesporno dejstvo, da je bil tisti, ki je najel kredit v CHF, nor? So ta dejstva potrdili v ustreznih postopkih? Ali kreditojemalcev ni vsaj neprimerno oklicati za nore? S katerimi argumenti, dejstvi se dokazuje trditev, »da valutna klavzula v državi, v kateri uporabljamo evro, ni namenjena zagotavljanju stabilnosti posojila, temveč pridobivanju ekstra dobičkov«? Je poslanstvo bank ustvarjanje izgube, dolgov, zapravljanje občanskih depozitov?

Končno je zavajajoča tudi trditev, da je agresivno ponujanje posojil v CHF ustavnopravno nesprejemljivo. Zavajajoča je, ker ni pospremljena z dokazi »agresivnega ponujanja«, ampak njihov obstoj in verodostojnost enostavno predpostavlja. Banke da naj bi bile prenehale dajati taka posojila, ker so se zavedle njihove ustavnopravne nesprejemljivosti? Banke da so najemale kredite v CHF, da bi se delale norca iz komitentov?! Menim, da si ustavni pravnik takega pisanja ne bi smel dovoliti. O ogroženosti ustavno varovanih pravic lahko razpravljamo le, če predhodno ugotovimo, kakšno je dejansko stanje. Če tega ne poznamo in če ne poznamo vzrokov zanj, potem ne bomo mogli odpraviti posledic, pa tudi pravega orodja za poskus njihove odprave ne bomo mogli izbrati.