Branko Gradišnik: Iskanje izgubljenega zdravja

Priročnik, kako se znebiti bolezni telesa in tudi duha.

Nesporni mojster humorja je že pred leti ostal brez objekta: ko je popisal vse svoje travme in je v zgodbe vključil še sorodstvo, prijatelje ter znance, je do konca porabil svoj družabni svet. Lani je kazalo, da mu je uspel labodji spev, ko je v zadnji knjigi popisal še srečevanje z domačimi in divjimi živalmi. Je torej odložil pisanje in se oprijel vrtnarjenja? Na planetu pač ni več živih bitij, o katerih bi že ne pisal. A očitno um najbolje deluje v najtežjih situacijah in Gradišnik je za temo pisanja vzel samega sebe, svoje telo: poškodbe, bolezni, operacije in zdravljenje. Bralcu ima kaj pokazati, saj je hipohonder v najbolj razviti fazi hiperhondra. Ni je tegobe, ki bi je ne našel in ne zdravil. Ker pa hiperhonder ni trpeči pacient, temveč akter svoje usode, kajpak odpade jamraški govor, in tako se skozi zla bolezni prebija kot Odisej, le da himnični govor zamenja ironija, s katero premetava bralca v neustavljivi krohot; poglavji o vrtanju zoba pred 60 leti in o operaciji kile sodita v antologijo smeha.

Toda knjiga navzlic burkaški formi ni le parodija na račun sistematičnega produciranja bolnikov, avtor vanjo vključi seriozna premišljevanja o telesu, ki jih potem udejanja v najrazličnejših telesnih in umskih aktivnostih ter v režimu prehranjevanja, kar ga pripelje do stadija – zdravega človeka. Skratka, sam svoj zdravnik, čeravno malo pozno, ob koncu šestega desetletja.

Optimistična poanta, ki pa ima eno samo slabost – Gradišnikovih postopkov ni mogoče kopirati; vsak si mora sam poiskati lastno pot iskanja izgubljenega zdravja.