Intervju / "Sam v Ljubljani, morda zato, ker sem bil kulturni emigrant, nestrpnosti nisem nikoli doživel"

Plavi orkestar – frontman Saša Lošić, Mladen Pavičić na kitari ter brata Samir in Admir Ćeramida v vlogi ritem sekcije – je v osemdesetih s pesmimi, kot so Suada, Sava tiho teče, Bolje biti pijan nego star, Kaja, polnil dvorane in stadione po vsej Jugoslaviji. Njihove plošče so se prodajale v polmilijonski nakladi, s svojo podobo so narekovali modne smernice, kjerkoli so se pojavili, so jih pričakale trume oboževalk. Ni čudno, da so bend, ko je bil na vrhuncu slave, tuji mediji imenovali »Beatlesi za železno zaveso«.

Kot izpričuje dokumentarec Orkestar (2011) bosanskega režiserja Pjera Žalice, je Plavi orkestar produkt vitalne sarajevske kulturne scene v osemdesetih letih. V tistem času so se na Baščaršiji in v strogem centru mesta sestajali in snovali nove projekte uveljavljeni in mladi sarajevski umetniki. V tem spodbudnem okolju, v njem so bili tedaj prvokategorniki pisatelja Aleksandar Hemon in Milijenko Jergović, režiser Emir Kusturica, igralec Branko Đurić – Đuro in glasbenik Goran Bregović, so tudi devetnajstletniki iz Plavega orkestra iskali svoje mesto na sceni. Zanimivo je, da so najprej preigravali komade britanskega panka, šele po nepričakovanem uspehu Suade, njihovega prvega singla, pa jih je pritegnil pop, čeprav so imeli zaradi vpliva gibanja novi primitivizem sprva do te glasbe ironično distanco.

Kot večina umetnikov na takratni sarajevski sceni je tudi Saša Lošić ustvaril svoj alter ego. »Postal« je Loša in svoj lik zaznamoval z značilno baretko v črni ali sivi barvi. V primerjavi z drugimi zanimivimi umetniki s tedanje sarajevske scene pa je Lošić svoj lik ohranil tudi, ko so se na začetku devetdesetih nad Sarajevom že zgrinjali temni oblaki, z začetkom vojne v BiH pa povsem zasenčili »tamni vilajet«. Lošić se je med vojno umaknil v Slovenijo. V Ljubljani si je kot kulturni emigrant sprva služil kruh z ustvarjanjem glasbe za oglase, pozneje pa se je lotil skladateljskega dela. V skoraj dvajsetih letih bivanja v Ljubljani je ustvaril glasbo za številne gledališke predstave in filme, zložil je celo opero. V nekem obdobju je bil avtor glasbe treh najbolj gledanih slovenskih filmov: Outsiderja, Kajmaka in marmelade ter Petelinjega zajtrka.

Lošić se je pred nekaj leti vrnil v Sarajevo. Pravi, da se je v letih bivanja v Sloveniji vanj zalezlo nekaj njenega duha. V smehu pove, da se je težko znova privadil na sarajevsko delovno etiko, saj »moji prijatelji mislijo, da se tisti, ki preveč delajo ali svoje delo jemljejo preveč resno, soočajo z blažjo obliko živčnega zloma«.

Plavi orkestar je v avgustu v Sarajevu začel turnejo Everblue, ki jo bo 15. februarja sklenil s koncertom v Ljubljani. Lošić priznava, da (v sebi) vse težje ohranja lik Loše. »Včasih se mi zdi, da je Loša nekakšna blagovna znamka iz preteklosti. Težko je promovirati lik, ki si ga ustvaril. To nelagodje me spremlja skozi vso kariero,« pravi. In dodaja: »Če človek oceni, da je tisto, kar izgovori, pametnejše od tišine, potem je vredno govoriti. Če ni, je bolje izbrati molk. Toda če bi vsi molčali – čigave knjige bi brali? Kateri intervjuji bi nas navdihovali na naši poti? A če bi se nekdo iz nove generacije oprl na en sam stavek iz najinega pogovora, sva uspela. En stavek bi bil dovolj …«

Književnik Milijenko Jergović je zapisal, da je bil vaš prvi hit Suada le »incident v zgodnjem pop-punk repertoarju Plavega orkestra«. Toda ta »incident« je začrtal pot Plavega orkestra kot najstniškega benda, ki poje nedolžne pesmi o ljubezni. Se je torej prejšnja uporniška energija v vas na mah izgubila ali pa je bila pankovska faza le mladostniško iskanje pravega izraza?

Suada je bila res »incident«. Nekega večera, ko smo na žuru v nekem nebotičniku na periferiji Sarajeva preigravali naš standardni pankovski repertoar, sestavljen iz komadov Sex Pistols in The Clash, smo uvideli, da prijatelje s to glasbo dolgočasimo. Dekleta so nas prosila, naj zaigramo nekaj, kar vsi poznamo. Ker takšnih pesmi nismo imeli na repertoarju, sva s kitaristom Pavom med odmorom, za kuhinjsko mizo, v 15 minutah zložila Suado. Že na tistem žuru smo jo ponovili kar 15-krat. Tudi nam je pesem postala všeč in uvrstili smo jo na repertoar.