Kazni za romske starše

Prispevek govori o sankcioniranju romskih staršev, ki ne pošiljajo otrok v osnovno šolo.

Leta 2015 smo že brali, da je v naselju Kerinov grm v krški občini do 1. decembra 2015 obratoval romski vrtec, financiran z evropskimi sredstvi, kamor so starši vodili v vrtec otroke redno in samostojno! Lahko bi se v državi vprašali, kako to, če smo večinoma navajeni na odpor do institucionalnega vzgajanja romskih otrok s strani romske skupnosti. Odgovor je verjetno v tem, da je vrtec samo »romski«, v takem jeziku. Kaj pa »romske osnovne šole« oziroma posamezni oddelki v rednih šolah? V Krški občini je finančne podpore iz EU sredstev konec in so takrat začasno ustavili obratovanje romskega vrtca.

Ob branju poročanja o prisilnih ukrepih za šolanje, o obratovanju in zapiranju vrtca, in o zahtevah po rušenju naseljenih črnih gradenj romskih družin, kar je sedaj Ustavno sodišče ustavilo, sem se spomnila na oddaljeno obdobje urejanja romskega vprašanja v občini Novo mesto v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, s področja naselitve in zaposlitve romskega prebivalstva, ter šolanja njihovih otrok. Še posebej me je na to spomnila neka citirana izjava v članku o težavah v Krškem, in sicer »da bi morali zaselke razdeliti med slovenske vasi«.

Prav na tak način se je tedaj občina Novo mesto lotila reševanja vprašanja naselitve Romov, namreč, v nekaj »slovenskih« vasi je pritaknila po nekaj novih stanovanjskih hiš, in vanje skušala naseliti Rome. Zadeva ni uspela, pojasnilo je bilo podano, češ, da so »se predstavniki romske skupnosti pritožili na inštitucije Združenih narodov, da se nad njimi vrši genocid« – prisilno razseljevanje in s tem raznarodovanje. Iz istega razloga je verjetno izviral tudi odpor do zaposlovanja (redke zaposlene Rome so ostali iz skupnosti tudi pretepli, če ni šlo drugače, kot smo tedaj slišali v javnosti), prav tako do prisilnega izobraževanja v samo slovenskem jeziku.

V objavi diplomske naloge z naslovom Vpliv šole na uspešnost romskih otrok v osnovni šoli (2012, diplomsko delo) ga. Ana Mauko opisuje: »pri romskih otrocih se pojavi prva težava, ki jo predstavlja znanje slovenskega jezika, zato je potrebnega veliko truda za vzpostavitev odnosa učiteljev do učencev, da jim predstavijo učno snov na najboljši način, tako da jo bodo tudi romski otroci sprejeli in osvojili. Nekatere šole so prilagodile svoje učne programe, da bi romskim otrokom zagotovile boljši uspeh.« Iz opisa je bolj ali manj razvidno, da se ves pouk teh otrok dogaja samo v slovenščini, pa tudi večina težav pri njihovem poučevanju iz tega izvira.

V času cesarske habsburške vladavine so imeli Romi posebna dovoljenja za opravljanje njim lastnih opravil, prav tako za način (nomadskega) življenja. Stalno naseljeno prebivalstvo se je v svojem razvoju spreminjalo, romska skupnost je pa ostala izven vsega, tudi brez starih »cesarskih« dovoljenj, in brez novih dogovorov o bivanju na istem območju, vseskozi v trendu »prisilne asimilacije«. Zato Romi vse do danes živijo v dvojni socialno-kulturni stvarnosti – ohranjajo svoj tradicionalni način življenja, hkrati pa se prilagajajo razmeram v območjih, v katerih se naseljujejo.

Romsko vprašanje danes bi moralo biti torej v prvi vrsti »narodnostno vprašanje«, potem pa ureditvi tega sledijo lahko vsi nadaljnji družbeni ukrepi – bivalno sprejemljiva naselitev s posebno obravnavo zatečenega stanja, lastniških pogojev in legalizacije nelegalnega v prostorskih aktih, socializacija romskih družin, narodnosti prilagojeno izobraževanje.

Kar se »nomadstva« tiče v krajih Severne Afrike (Alžirija, in sosede) za njihova nomadska ljudstva to danes uradno uredijo, tudi z vključevanjem v šolski sistem vred.