Razstava zločina

Iz Turčije vztrajno prihajajo novice o totalitarističnih potezah predsednika Recepa Tayyipa Erdogana. Zaradi množičnega preganjanja je iz države pobegnilo več tisoč ljudi – lani je 17 tisoč Turkov zaprosilo za azil v državah Evropske unije. Med njimi je najgostoljubnejša Nizozemska, ki je ta teden sporočila, da je iz Turčije odpoklicala svojega veleposlanika.

Turški begunci v Evropo prinašajo osebne zgodbe o tem, kako režim deluje zadnji dve leti. Tako je nastala tudi razstava slik in risb mladoletnih beguncev, ki je te dni na ogled v atriju ZRC SAZU. Tam so med drugim zapisali: »Praksa zapiranja brez sojenja ali dokazane krivde je v Turčiji dejstvo. Dogajajo se zapiranja domačih in tujih novinarjev, pisateljev, intelektualcev ter aktivistov in preganjanje takšnih ali drugačnih, domnevnih ali resničnih opozicijskih in disidentskih skupin. Zlasti od lanskega junija pa so zapiranja, skupaj s poročili o mučenjih, stalnica. Posebno zastrašujoča so poročila o sistematičnem zapiranju žensk in otrok. Ženske so namreč skupaj z otroki zaprte v prenatrpanih celicah, osnovne potrebščine so jim onemogočene.«

Razstava Projekt 668: Otroci in ženske v zaporih Turčije predstavlja usodo žensk in otrok, ki so bili vrženi v turške zapore brez sodnih procesov.

Od junija 2016 je režim zaprl več kot 17 tisoč žensk skupaj z vsaj 668 otroki, mlajšimi od šest let. Med njimi je bilo tudi 149 dojenčkov, ki še niso praznovali prvega rojstnega dneva. Število 668 je postalo simbol poziva mednarodni skupnosti, naj ukrepa proti nevzdržnim razmeram v turških zaporih. Marca 2016 je tam na začetek sojenja čakalo 26.257 Turkov. Leto kasneje je to število naraslo na več kot 80 tisoč.

»Razstava je k nam prišla iz Nizozemske, glavni pobudnik pa je eden izmed turških prosilcev za azil v Sloveniji,« je ozadje razstave pojasnil soorganizator in novinar Radia Študent Miha Turk. Z njo želijo prikazati, da turški režim v domnevnem boju proti terorizmu kaznuje tudi nemočne družinske člane osumljencev. Omenjeni prosilec za azil zaradi strahu želi ostati neimenovan. Miha Turk dodaja, da si je prosilec Slovenijo za drugi dom izbral prav zato, ker je pri nas turška skupnost tako majhna.

Pri tem ni osamljen. Od predlanskega junija je v Sloveniji poiskalo zatočišče najmanj devet turških družin s skupaj 14 otroki. Toda Nizozemska je hitra pri podeljevanju varstva turškim beguncem, Slovenija je pri tem manj odločna. »Pri nas družine čakajo že več od predvidenega 15-mesečnega roka. Niso prejele ne negativnega ne pozitivnega odgovora, preprosto se zavlačuje,« pravi Turk. Zato je smisel razstave pritegniti pozornost javnosti, s čimer bi lahko hitreje ponudili oporo tistim, ki so pobegnili pred turškim režimom.

Podpora slovenski razstavi, ki bo tudi na Pedagoški fakulteti in v Pritličju, prihaja iz evropskega parlamenta. Podprla jo je Rebecca Harms, nemška evroposlanka Zelenih, ki ostro obsoja zločine režima predsednika Erdogana: »Turška vlada mora vrniti vsem otrokom možnost, da odraščajo v svobodi.«

Slovenija pa lahko za začetek poskrbi za varno in svobodno življenje tistih, ki pri nas iščejo zatočišče.