Film / Brez ljubezni

za +

Pogovoriti se morava o Aljoši!

Margaret Thatcher je famozno oznanila: »Družba ne obstaja.« In film Brez ljubezni, ki ga je posnel Andrej Zvjagincev, avtor Vrnitve, Izgona in Leviatana, s katerim je imel v Rusiji toliko težav kot komedija Stalinova smrt (ali pa Otrok 44), je videti kot ekranizacija te neoliberalne zapovedi. Toda neoliberalni status quo ne trga le družbe, temveč tudi družino. Družina je tu žrtev kapitalistične tekme – tako kot kapitalizem delavce in podjetja sili v to, da tekmujejo med sabo, v medsebojno tekmovanje sili tudi zakonce, ki jih čaka le darwinistični boj za obstanek. Zakonca Slepcov, Boris (Aleksej Rozin) in Ženja (Marjana Spivak), egocentrična in hedonistična narcisa srednjega razreda, dobita boljši zakonski ponudbi (Ženja si je našla bogataša!), zato se ločita, toda ko njun dvanajstletni sin Aljoša (Matvej Novikov) sredi tega brutalnega obračuna – sredi te hladne poslovne restrukturacije, sredi te brezčutne in brezbrižne delitve dobička, sredi tega zimskega boja za obstanek – na lepem izgine, in to brez sledu (pač v duhu Antonionijeve Avanture), ga morata najti sama, ker družba očitno ne obstaja več. Institucije, ki naj bi ga poiskale, so razpadle, izžete in preperele kot posušeno vejevje in strohnela infrastruktura, le še nemočne, apatične, sence tega, kar so bile.

Neoliberalizem, ki si je tako všeč, da je poln zrcal in selfijev, je Rusijo tako opustošil in dehumaniziral, da tistih, ki padejo z njegovega krova, nihče ne išče. Nihče jih ne pogreša. Neoliberalizem žre svoje otroke. Ja, odpovedal je, a nikar ne mislite, da ni v direktnem stiku z Bogom. Au contraire: neoliberalizem, ki trga družino, je verski fundamentalist – tu slišimo, da si je moral nekdo, ki ni bil poročen, za novoletno druženje z vodstvom podjetja najeti lažno ženo in lažni hčerki. Nihče ne sme biti brez žene in otrok. »Takšna je korporativna politika,« dahne Borisov kolega. »Odkar sem tu, se ni še nihče ločil.« Zakonca lahko loči le smrt. In če izvejo, da si se ločil, te odpustijo. Podjetja od svojih zaposlenih pričakujejo in terjajo, da so verniki, vdani Bogu, družini, domu in tradiciji – do invazije na Ukrajino je potem le še korak. (Kinodvor)