Trije plakati pred Parklandom, Florida

Avstralija je 28. aprila 1996 od groze obnemela: 28-letni moški je v Port Arthurju, turističnem mestecu na jugu Tasmanije (na lokaciji nekdanje kazenske kolonije), pobil 35 ljudi. Moške in ženske, domačine in turiste, stare in mlade, tudi otroke. Najmlajši je bil star šele tri leta. To so bile hladnokrvne, brezobzirne, sociopatske eksekucije s polavtomatsko puško. Ljudje se ob strelih niso razbežali – niti predstavljati si namreč niso mogli, da bi se lahko tam, v idiličnem Port Arthurju, zgodilo kaj takega. Ko so zaslišali strele in krike, so mislili, da gre le za kakšno turistično prireditev.

Množični pokol v Port Arthurju, daleč najhujši v sodobni avstralski zgodovini, je Avstralijo res stresel, treščil, zaprepadel, podrl, šokiral – in streznil. Ne le da so množičnega morilca, ki se mu je to, kar je storil, zdelo »zelo zabavno«, obsodili na 35 zaporednih dosmrtnih ječ (brez možnosti pomilostitve), ne le da nima dostopa do člankov o sebi in svojem pokolu (nobenih poklonov njegovemu »rekordu«) in ne le da ga je v ječi prepovedano fotografirati (nobenih pomežikov njegovi »slavi«), ampak so takoj sprejeli novo zakonodajo o prodaji in rabi strelnega orožja. Prvič, po vsej Avstraliji so strogo prepovedali prodajo in rabo polavtomatskih in avtomatskih pušk ter repetirnih šibrovk, drugič, zategnili so nadzor nad rekreativnimi strelci, tretjič, izdelali so register vseh kosov strelnega orožja, ki so v zasebni lasti, četrtič, poostrili so merila za pridobitev strelnega orožja, in petič, vlada je od ljudi odkupila okrog 650 tisoč kosov orožja, s čimer je število imetnikov strelnega orožja tako rekoč prepolovila.

Avstralija se je torej na množični pokol odzvala tako, da je število kosov strelnega orožja radikalno zmanjšala. Pokol je bil tako šokanten in tako prepričljiv, da miti o deregulaciji strelnega orožja, ki jih vedno trosijo orožarski lobiji, niso mogli preprečiti sprejetja nove zakonodaje – orožarske lobije, ki so pred pokolom v Port Arthurju nasprotovali kakršnikoli regulaciji strelnega orožja, so na lepem vsi ignorirali, tako kot so vsi ignorirali frazo »Ne ubijajo puške, temveč ljudje«, s katero običajno mahajo orožarski lobiji, še posebej ameriška Nacionalna orožarska zveza (National Rifle Association, alias NRA), ki je po pokolu v Port Arthurju avstralske orožarske lobije skrivaj učila, kako blokirati sprejetje nove orožarske zakonodaje (recite, da gre za duševnega bolnika, recite, da so krivi filmi in računalniške igrice, recite, da je prezgodaj za trezno razpravo o orožarski zakonodaji, recite, da zaostritev orožarske zakonodaje ne bo zmanjšala strelskega nasilja, recite, da strelno orožje ni nevarnejše od avtomobilov, recite, da ste »v mislih in molitvah« z žrtvami ipd.). Ko so Avstralci izvedeli, da skuša ameriška Nacionalna orožarska zveza preprečiti sprejetje avstralske zakonodaje, so še odločneje in množičneje podprli sprejetje nove, restriktivne orožarske zakonodaje. Vsem pa je tudi jasno: deregulacija – veliki neoliberalni ideal – je smrtno nevarna!

Avstralija se je na množični pokol odzvala tako, da je število kosov strelnega orožja radikalno zmanjšala.

Posledice te radikalne regulacije strelnega orožja so bile radikalne, kar pomeni dvoje. Prvič, število samomorov s strelnim orožjem se je v naslednjih letih zmanjšalo za 65 odstotkov, število umorov s strelnim orožjem pa za 59 odstotkov. In drugič, v 18 letih pred tem strelskim pokolom je bilo v Avstraliji 13 množičnih strelskih pokolov (v katerih je bilo ubitih pet ali več oseb), po sprejetju nove zakonodaje, ki je strelno orožje spravila pod nadzor, pa ni bilo več niti enega množičnega strelskega pokola. Nekaj strelskih pokolov je še bilo, toda ne množičnih.

Ergo: manj strelnega orožja pomeni manj strelskih pokolov, manj umorov, manj nasilja, manj smrti.

Podobno kot Avstralija je tedaj ravnala tudi Velika Britanija. Trinajstega marca 1996, le nekaj tednov pred množičnim pokolom v Port Arthurju, je 43-letni moški na osnovni šoli v škotskem Dunblanu z dvema browningoma in dvema magnumoma pobil 16 šolarjev in učiteljico (moški, ki je moril v Port Arthurju, je menda kopiral ta množični pokol), kar je bil najhujši množični pokol v sodobni britanski zgodovini. Šok je bil silovit, vlada pa je takoj ukrepala – sprejela je novo orožarsko zakonodajo, ki je prepovedala prodajo in rabo tako rekoč vseh pištol. Da je prepoved strelnega orožja v javnem interesu, ni bilo nobenega dvoma.

Britanija se je torej na množični pokol odzvala tako, da je število kosov strelnega orožja radikalno zmanjšala.

Dobri človek s pištolo

V Ameriki pa se po množičnih pokolih zgodi ravno nasprotno: število kosov strelnega orožja se poveča! Ljudje se začnejo panično oboroževati. Raziskava, ki so jo opravili na Harvard Business School, kaže, da v zveznih državah, ki jih obvladujejo republikanci, po vsakem množičnem streljanju orožarsko zakonodajo še dodatno sprostijo. Ljudi z vseh strani pozivajo k nabavi strelnega orožja, ker se lahko le tako zaščitijo pred napadalci, roparji, zlobneži, posiljevalci in kriminalci, ki so neizbežni. Če nimaš puške ali pištole (ali pa bazuke ali tanka, če smo že ravno pri tem), lahko izgubiš svobodo! »Barabo s pištolo lahko ustavi le dobri človek s pištolo,« je leta 2012 po množičnem pokolu na osnovni šoli Sandy Hook v Newtownu (Connecticut), kjer je umrlo 20 otrok in šest učiteljev, rekel Wayne LaPierre, direktor Nacionalne orožarske zveze. Barabo s polavtomatsko puško lahko ustavi le dobri človek s polavtomatsko puško! Barabo z repetirno šibrovko lahko ustavi le dobri človek z repetirno šibrovko! Barabo z bazuko lahko ustavi le dobri človek z bazuko! S to retoriko po vsakem množičnem pokolu, ki doleti Ameriko, rožlja Nacionalna orožarska zveza, vsemogočni orožarski lobi, ki skuša vedno vse skupaj čim bolj relativizirati in obenem preprečiti, da bi kak množični pokol spodbudil sprejetje zakonodaje, ki bi strelno orožje spravila pod strožji nadzor.

Bolje ne bo, če bo v obtoku manj strelnega orožja, temveč če ga bo več. Več ko je strelnega orožja, bolj varni smo! Več ljudi ko je oboroženih, manj je nasilja! Kar seveda ni res. Da to ni res, pa najbolje dokazuje prav Amerika, pravi German Lopez (Vox). V Ameriki je v obtoku ogromno strelnega orožja, okrog 310 milijonov – en kos strelnega orožja na prebivalca. Amerika ima manj kot pet odstotkov svetovnega prebivalstva, toda v zasebni lasti teh slabih petih odstotkov svetovnega prebivalstva je kar 42 odstotkov strelnega orožja na svetu. Rezultat: v Ameriki je več streljanja in množičnih pokolov kot kjerkoli. Leta 2015 se je v Ameriki množični pokol – najmanj štirje mrtvi (taka je FBI-jeva definicija množičnega pokola) – zgodil vsak dan. En pokol na dan! A to še ni vse: leta 2013 je pod streli umrlo 32.500 Američanov.

Ko začnejo leteti krogle, ljudem ni do junačenja. Bi bilo do junačenja učiteljem? Bi se v realnem času res odrešilno vključili v kaos?

V nobeni drugi razviti državi ni ljudem na voljo toliko strelnega orožja in v nobeni razviti državi pod streli ne umre toliko ljudi – šestkrat več kot v Kanadi, sedemkrat več kot na Švedskem, 16-krat več kot v Nemčiji, kakor je izračunal Guardian. »V naši deželi je v zveznih državah z več kosi strelnega orožja več umorov, v teh zveznih državah je več umorov v regijah z več kosi strelnega orožja, v teh regijah pa več umorov in samomorov v gospodinjstvih z več kosi strelnega orožja,« pravi Eric Levitz (New York Magazine). Ali kot ugotavlja CNN: »Amerika ima manj kot pet odstotkov svetovnega prebivalstva, a 31 odstotkov množičnih morilcev.« Niti »falirani« Jemen, ki ga Amerika stalno bombardira in ki je v permanentni državljanski vojni (zato so ljudje dobro oboroženi), ni tako nerazvit.

Če se število kosov strelnega orožja v zasebni lasti poveča za odstotek, se tudi število umorov poveča skoraj za odstotek, je pred nekaj leti pokazala raziskava Bostonske visoke šole za javno zdravje. Več strelnega orožja pomeni le več strelskega nasilja, več umorov, več množičnih pokolov, pravi David Hemenway v knjigi Zasebne puške, javno zdravje (Private Guns, Public Health). Amerika izgleda kot dežela v permanentni državljanski vojni – in kot dežela, ki permanentno krši človekove pravice svojih državljanov.

»Dobri človek s pištolo« je le imaginarni prijatelj Nacionalne orožarske zveze. A ne le njen, temveč tudi Trumpov. Trump, ameriški predsednik (itak tako slab, da malega Busha pogrešajo že tudi ameriški levičarji!), namreč po srhljivem množičnem pokolu, ki je 14. februarja na gimnaziji v floridskem Parklandu (Marjory Stoneman Douglas High School) vzel 17 življenj, ni pozval k razorožitvi Amerike, temveč k oborožitvi učiteljev. Rešitev ni manj orožja, temveč več orožja!

Trump bi torej oborožil učitelje. Ko bi se prikazal psycho in začel streljati, bi takoj odgovorili z ognjem. To bi psihopate tudi odvračalo od akcij – že zgolj misel na to, da so učitelji oboroženi (da so izurjeni, da so pravi specialci, robocopi), bi jih tako zmrazila, da bi se šol izogibali. Oboroženi učitelji – svarilo in plašilo – bi bili tudi cenejši od oboroženih varnostnikov. »Za manj denarja bi dobili več. Napadov bi bilo konec! Šole brez strelnega orožja so magnet za barabe,« pravi Trump, ki ga je Nacionalna orožarska zveza pred predsedniškimi volitvami ocenila kot brezhibnega kandidata. »Ko šole razglasimo za cone brez strelnega orožja, naše dijake izpostavimo veliki, zelo veliki nevarnosti – dobro izurjeni učitelji in trenerji bi morali nositi strelno orožje.«

Trump je rekel, da bi oboroženim učiteljem »malce zvišali tudi plačo« (in da bi morilca sam ustavil, in to neoborožen, če bi le bil tam), toda mita o oboroženem učitelju, ki naj bi ameriške šole rešil pred množičnimi morilci, si ni izmislil Trump, temveč prav Nacionalna orožarska zveza, velika sponzorka ameriških politikov (samo republikancem je leta 2016 donirala 54 milijonov dolarjev!), ki po vsakem množičnem pokolu na kaki ameriški šoli ponuja to rešitev – oborožitev učiteljev. Jasno: oboroženi učitelj = dobri človek s pištolo.

V zadnjem mesecu in pol je bilo v ameriških šolah 18 streljanj (v zadnjem letu je bilo v Ameriki več kot 300 množičnih streljanj), toda Trump je tiste, ki so preživeli pokol v Parklandu, mirno prepričeval, da bi sošolce in učitelje, ki so jih izgubili v pokolu, rešil oboroženi učitelj. Ne bi jih. Kako to vemo? Ker imajo na parklandski gimnaziji oboroženega varnostnika, pa ob množičnem pokolu ni trznil. Ostal je zunaj, pred stavbo. Ne, ni mu bilo do junačenja. Sploh pa, kot pravi FBI, le tri odstotke streljanj ustavi oboroženi civilist – neoboroženi civilist jih ustavi več, 13 odstotkov. Najpogosteje pa strelca nihče ne ustavi. Navadno se ustavi sam – ko se ustreli ali pa ko zbeži.

Ko začnejo leteti krogle, ljudem ni do junačenja. Bi bilo do junačenja učiteljem? Bi se v realnem času res odrešilno vključili v kaos? Koliko napačnih in povsem nedolžnih ljudi – gimnazijcev, svojih dijakov – bi pri tem nehote zadeli? Kaj če bi policaji, ko bi enkrat pridrveli na kraj zločina, v tisti zmedi in paniki ustrelili oboroženega učitelja, misleč, da je oboroženi psycho? Ko so delali simulacije strelskih napadov na šolarje in posegov oboroženih učiteljev, se je dogajalo natanko to, pravi Lopez – učitelj je zadel dijake, policaji so zadeli učitelja.

In seveda: kaj bi učitelji s tisto »magično« pištolo počeli v mirnem času, ko dijakov ne bi nihče napadal in ogrožal – bi sredi prepira zgrabili pištolo in impulzivno ustrelili dijaka, ki bi jim šel na živce? Ko imaš pištolo, se razlika med dijakom in divjakom hitro zabriše. Ker pa živimo v dobi robotizacije, bi lahko Trump ponudil še eno »rešitev« – učitelje bi zamenjali roboti, vojaški androidi. Kot v Lesterjevem filmu Class of 1999. Kakor je oznanil Trump – oboroženi učitelj bi morilcu izprašil hlače! Kaj šele učitelj robot. Morilec res ne bi vedel, kaj se mu je zgodilo.

»Prišli so najstniki!«

Če empirični podatki kažejo, da »dobri človek s pištolo« ne more preprečiti množičnega pokola (kako naj bi »dobri človek s pištolo« ustavil moškega, ki je lani iz sobe v lasvegaškem hotelu Mandalay Bay pobil 58 oseb?), in če je prav tako povsem jasno, da je oboroženi učitelj le variacija »dobrega človeka s pištolo«, zakaj potem Nacionalna orožarska zveza in njen plačanec Donald Trump kot »rešitev« še vedno ponujata »dobrega človeka s pištolo« in oboroženega učitelja? Iz preprostega razloga: da bi množični pokol na parklandski gimnaziji čim bolj zrelativizirali, da bi orožje, s katerim je streljal morilec, čim bolj razbremenili krivde, da bi torej preprečili, da bi se Parkland prelevil v Port Arthur ali Dunblane, v »prelomni« pokol, ki bi sprožil reformo in zaostritev orožarske zakonodaje. Nacionalna orožarska zveza in njeni plačanci delajo vse, da bi situacijo čim bolj zameglili. Zadnja stvar, ki si jo želijo, je, da bi ljudje rekli: zdaj je pa dovolj! Tako ne gre več! Orožje ubija! Nacionalna orožarska zveza ščiti in ustvarja množične morilce! Ja, zadnja stvar, ki si jo želijo, je, da bi tudi v Ameriki doživeli preobrat.

In tokrat je res zadišalo po preobratu. Parklandski gimnazijci so dvignili glas, in to tako bučno in odmevno, da se je rodilo gibanje #NeverAgain. Nikoli več, so ponavljali. Organizirali so se, kar pa ni bilo težko – milenijci obvladajo družabna omrežja, v medijih se počutijo kot doma, znajo pritegniti pozornost. Tvitali so, dajali intervjuje, pisali komentarje za najuglednejše časopise, prirejali shode. Politike so pozvali k zaostritvi orožarske zakonodaje. »To je že osemnajstič letos. Tako ne gre več. Mi smo otroci. Vi pa ste odrasli. Ukrepati morate in odigrati svojo vlogo.«

Ameriških najstnikov vse to trolanje, ki ga zganja NRA, ne bo ustavilo. Da bi pokazali, da so res gibanje in da vedo, kaj je sranje, bodo marca priredili dva velika protestna shoda.

Odšli so v Tallahassee, glavno mesto Floride, in tam pritisnili na senatorje in kongresnike. Bili so zelo motivirani, govorili so strastno, odločno, eksplozivno – politično, okej, antipolitično, no, viralno. »Politike, ki v senatu in predstavniškem domu sedijo na pozlačenih stolih, ki jih je financirala NRA, in ki pravijo, da pokola ni bilo mogoče preprečiti, imamo za sranje. Pravijo, da strožji orožarski zakoni ne zmanjšajo strelskega nasilja. Temu pravimo sranje. Pravijo, da lahko barabo s pištolo ustavi le dobri človek s pištolo. Temu pravimo sranje. Pravijo, da so puške in pištole le orodje kot noži in nevarni le toliko kot avtomobili. Temu pravimo sranje.«

Ker so z lastnimi očmi videli, kako je 19-letni psycho pobijal njihove sošolce, njihove prijatelje, njihovo generacijo, so bile njihove zahteve povsem verodostojne, njihovo ogorčenje pa je bilo povsem upravičeno – še toliko bolj, ker so ga znali elokventno artikulirati. A le zakaj ga ne bi? Strelno orožje v Ameriki na leto pomori več najstnikov kot rak, srčne bolezni, pljučnica in sladkorna bolezen skupaj, pravi Alex Gaffney, raziskovalec ameriškega javnega zdravja.

»Prišli so najstniki,« pravi Mary Elizabeth Williams (Salon). Pokazali so, da so politična sila. Že med pokolom, v realnem času, so nastopili kot generacija, njihovi argumenti pa so bili tako prepričljivi, tako racionalni in tako militantni (#BoycottNRA), da so številna podjetja – First National Bank, Hertz, Symantec, MetLife, Best Western, Wyndham, Delta, United Airlines itd. – prekinila poslovne odnose z Nacionalno orožarsko zvezo.

iGeneracija, ki je odraščala ob streljanju in pokolih, noče več živeti v strahu. Doslej je po vsakem množičnem pokolu vedno zmagala NRA. Ali bolje rečeno: bitko za interpretacijo množičnega pokola je vedno dobila NRA. Tokrat je drugače: milenijska generacija noče, da spet zmaga NRA.

Strah pred otroki

Nič čudnega, da je Trump težil z oboroženim učiteljem – in da je celo pozval k dvigu starostne meje za nakup strelnega orožja. Nič, hotel je le pokazati dobro voljo. In ja, nenadoma se mu je zdelo smiselno, da bi ljudi mentalno preverili, preden jim dajo dovoljenje za nakup orožja. A pri tem je računal, da »rešitve«, ki jih ponuja, niso nič zavezujočega – ko se bo parklandska situacija ohladila, bodo nanje itak vsi pozabili. S Trumpom vred. Da bi Trumpa, ki je najprej tvitnil, da FBI množičnega pokola v Parklandu ni preprečil zato, ker se preveč ukvarja z njim (s preiskovanjem povezav med Rusijo in Trumpovo kampanjo), zanimalo duševno zdravje Američanov, ki imajo v lasti orožje? Nehajte – sam s svojim početjem najbolj ogroža duševno zdravje Amerike. In končno, sredstva za zdravstveno oskrbo je tako divje zmanjšal, da se ameriškim šolam in Ameriki – itak obremenjeni z opevanjem nasilja, tekmovalnostjo, toksičnim mačizmom, kultom smrti, vitko socialno državo, rasnimi napetostmi, nizko stopnjo socialne solidarnosti, slavo-za-vsako-ceno, histerično kulturno vojno in drugimi sprožilci katastrofe – obetajo le še hujši norci in le še hujši pokoli. Čuječnost in joga ne bosta pomagali.

In nič čudnega, da je Wayne LaPierre, direktor Nacionalne orožarske zveze, ki ga je Trump – v tvitu, se razume – razglasil za »Velikega človeka in Velikega ameriškega patriota«, nekaj dni po pokolu na parklandski gimnaziji na nekem konservativnem shodu pompozno zavrtel vse največje »krizne« hite Nacionalne orožarske zveze: »Tiste, ki spoštujejo zakone, hočejo omejiti. Samo pomislite – vse vas skušajo narediti manj svobodne. Če prevzamejo oblast, bodo naše ameriške svoboščine izgubljene in naša dežela bo za vedno spremenjena. Socializem je gibanje, ki uživa v blatenju.«

Tokrat je očitno tako hudo, da LaPierre iz rokava ni potegnil le mita, da bi z večjim nadzorom nad strelnim orožjem zgolj kaznovali nedolžne, pridne, poštene državljane, ki spoštujejo zakone, in ogrozili – če ne že kar odpravili – svobodo (s tem problema ne bi rešili, saj ne morijo puške, temveč ljudje, mantra orožarski lobi), ampak tudi socializem, ki menda blati Nacionalno orožarsko zvezo, ljubitelje orožja in II. amandma, veliko ustavno jamstvo pravice do posesti strelnega orožja. Socializma ni vpletel naključno, ampak je hotel reči: socializem – s tem kakopak misli na levičarje, ki naj bi organizirali vse te bučne pozive k zaostritvi orožarske zakonodaje – blati orožarske lobije in zganja cirkus, to pa zato, da bi orožarsko zakonodajo zaostrili, s čimer bi Američane zlagoma razorožili. Namen vsega tega blatenja je razorožitev patriotskih Američanov, ki se tako ne bi mogli več braniti pred vdorom socializma, socialističnih idej in politik, vsega tistega, kar Ameriko dela majhno.

Ironija je v tem, da mnogi zgodbi o lažnem pokolu, lažnih žrtvah, lažnih gimnazijcih in lažnih solzah verjamejo.

A kot rečeno: tokrat je bilo res hudo. Orožarski lobiji in njihovi plačanci so morali na gimnazijce, ki so se jim uprli, streljati z vsemi topovi. Množičnemu pokolu, v katerem je bilo pokončanih 14 dijakov in trije učitelji, je sledil še »simbolni« pokol, s katerim so skušali pokončati še tiste, ki so oni resnični pokol preživeli. To, da so Nacionalna orožarska zveza, orožarski lobisti in aktivisti ter konservativni mnenjski voditelji in voditeljice žugali gimnazijcem, ker so se do »odraslih« menda obnašali »grdo« in »nespoštljivo«, ni bilo še nič, kakor ni bilo še nič to, da so za organizatorja te velike dijaške »zarote« razglašali zdaj magnata Georgea Sorosa, zdaj FBI, in da je NRA lansirala video, v katerem je za pokol na parklandski gimnaziji okrivila medije. »Nihče na tem planetu z množičnimi pokoli ne profitira bolj kot naši dominantni mediji in nihče ljudi bolj ne motivira, da postanejo množični morilci kot naši dominantni mediji,« slišimo v videu, katerega stvarnik, Colion Noir, orožarski aktivist, je tvitnil: »Dominantni mediji ljubijo množične pokole. Še enkrat bom ponovil – dominantni mediji ljubijo množične pokole. In vi, dominantni mediji, ste razpisali avdicijo za novega množičnega morilca.«

Jasno, to so tisti dominantni mediji (mainstream media, alias #msm), ki jih Trump že ves čas razglaša za fake news. In prav to, da orožarski lobiji tokrat za množični pokol ne krivijo računalniških igric (Mortal Kombat ipd.), kot to počnejo navadno (leta 1999 po množičnem pokolu na koloradski gimnaziji Columbine, leta 2007 po množičnem pokolu na univerzi v Virginiji, leta 2012 po množičnem pokolu v kinu v koloradski Aurori ipd.), temveč dominantne medije, Trumpove kritike, pove vse o tem, kako zelo so panični, kako zelo skušajo relativizirati »težo« strelnega orožja, kako zelo se bojijo, da bi se Parkland prelevil v »streznitveni« Port Arthur, in kako zelo so se ustrašili teh otrok.

Mit o lažnih solzah

Zato so orožarski lobiji sklenili, da nanje odvržejo orožje za množično uničevanje, mater vseh bomb – začeli so jim očitati, da so njihova čustva »lažna«. Da njihovo žalovanje ni »avtentično«. Da le »blefirajo«. Da izgledajo tako, »kot da so jim starši rekli, naj si poleti poiščejo kako delo«. Da so zarotniki. Da so naučeni in trenirani. Da le fejkajo. Da le igrajo. Da niso gimnazijci, temveč le igralci, alias »krizni igralci« (crisis actors), ki se selijo od krizne lokacije do krizne lokacije in ki jih vpokličejo vsakič, ko se kje zgodi kak pokol – in potem se delajo, da žalujejo, da so jezni in ogorčeni, obenem pa pozivajo k spremembi orožarske zakonodaje. Vse to je le teater, s katerim hočejo unovčiti tragedijo in diskreditirati Nacionalno orožarsko zvezo, so sikali orožarski lobiji in njihovi jurišniki. Njihovo sikanje je bilo viralno. Protrumpovski patrioti so delali vse, da bi demaskirali te »parazite«, te »floridske krizne igralce«. Pošiljali so videe, tvitali, delili, všečkali, retvitali, streljali iz vseh topov.

Ko si vse to bral, gledal in poslušal, se je zdelo, kot da skušajo ustvariti vtis, da je bil tudi sam množični pokol na parklandski gimnaziji v resnici le insceniran – da je bil torej le fejk, potegavščina, tajna operacija. Vse skupaj so inscenirali zato, da bi diskreditirali Nacionalno orožarsko zvezo, razorožili Ameriko in zasužnjili Američane. To zveni noro, a ironija je v tem, da mnogi tej zgodbi o lažnem pokolu, lažnih žrtvah, lažnih gimnazijcih in lažnih solzah verjamejo.

Ne pozabite: spletni konspirologi, ultimativni troli, so začeli leta 2012 po množičnem pokolu na osnovni šoli Sandy Hook javnost prepričevati, da je bil pokol le potegavščina, le trik, le fabrikacija, le teater iluzij, le fake news, da je bilo torej vse skupaj zrežirano – otroci se le delajo, da so umrli, njihovi žalujoči starši pa se le delajo, da žalujejo. Vsi se le delajo, da se je zgodil pokol, v resnici pa so ga zrežirali, in sicer zato, da bi dobili izgovor za odpravo II. amandmaja – od razorožitve Američanov do suženjstva pa bi bil le korak.

Ameriških najstnikov vse to trolanje, ki ga zganja NRA, ne bo ustavilo. Še več, da bi pokazali, da so res gibanje in da res vedo, kaj je sranje in kaj ne, bodo marca priredili dva velika protestna shoda, Nacionalni odhod iz šol (National School Walkout) in Marš za naša življenja (March for Our Lives), s katerima bodo Američane – politike, orožarske lobiste, orožarske entuziaste, republikance, patriote, nativiste, paranoike – še enkrat opozorili, da se ne obnašajo odraslo.

Orožarski lobiji in njihovi plačanci najstniški protest, ki je brez primere, doživljajo kot teroristični napad. Kaj se zgodi po terorističnem napadu, vemo: vsi začnejo patetično vzklikati, da pred teroristi ne bodo pokleknili in da zaradi teroristične grožnje ne bodo spremenili svojega načina življenja. Natanko to pa počnejo orožarski lobiji in njihovi plačanci: vpijejo, da zaradi množičnih pokolov ne bodo spremenili svojega načina življenja.