Notificirati moramo ADP

Ker sem ustavni pravnik, težko razumem brezbrižnost državnega vrha na čelu s predsednikom republike Borutom Pahorjem do vprašanja državne suverenosti naše države. Gre za to, da se 27 let po razpadu Jugoslavije Republika Slovenija formalnopravno še ni osamosvojila. Še vedno ni uresničen 3. člen Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine (TUL), ki jo je Skupščina Republike Slovenije sprejela 25. junija 1991, s katerim je določeno, da veljajo na ozemlju Republike Slovenije mednarodne pogodbe, ki jih je sklenila Jugoslavija in se nanašajo na Republiko Slovenijo.

Državna pogodba o ponovni vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije (ADP), ki so jo pripravile štiri velesile, je bila podpisana 15. maja 1955 na Dunaju. K pogodbi so lahko pristopile države, ki so bile 8. maja 1945 v vojni z Nemčijo in so bile članice Združenih narodov. Od evropskih držav so k njej pristopile Jugoslavija, Češkoslovaška in Poljska. Jugoslavija je ADP ratificirala 14. novembra 1955.

ADP je bila za Avstrijo dejansko mirovna pogodba, saj so v njej urejena vsa vprašanja, ki jih je treba urediti po vojni, kot so vprašanja meje, reparacij, vojnih ujetnikov itd.

Za Jugoslavijo je bila ADP pomembna zaradi ureditve odnosov z Avstrijo, ki je bila sosednja država, pri čemer pa je bila za ureditev teh odnosov še posebej zainteresirana Slovenija, ki je od nekdanjih jugoslovanskih republik edina v celoti mejila na Avstrijo. Druge republike niso kazale nobenega zanimanja za pogodbo. Posebej Hrvaška je zanjo kazala premalo zanimanja glede na to, da ima v Avstriji manjšino.

Odgovornost Avstrije za udejanjenje ADP

Čeprav je treba gledati na ADP kot celoto, so za Slovenijo zlasti pomembni: 5. člen, 7. člen, 19. člen in 27. člen. Gotovo je za Avstrijo najpomembnejši 5. člen, s katerim so bile ponovno vzpostavljene njene državne meje, ki jih je imela 1. januarja 1938. Tako je bila dokončno urejena tudi meja med Avstrijo in Jugoslavijo.

V času sklenitve ADP je bil najpomembnejši 7. člen zaradi ureditve pravic slovenske in hrvaške manjšine. V njem je določeno, da imajo pripadniki slovenske in hrvaške manjšine enake pravice – in to pod enakimi pogoji – kot vsi drugi avstrijski državljani, tudi pravico do svojih organizacij in tiska v svojem jeziku itd. Prepovedano je bilo delovanje organizacij, katerih namen je slovenskemu in hrvaškemu prebivalstvu odvzeti manjšinsko naravo in manjšinske pravice. Po razpadu SFRJ pa mora Slovenija prevzeti položaj države zaščitnice slovenske manjšine v Avstriji v skladu s 7. členom ADP. Prav zaradi tega je potrebna notifikacija ADP.

Devetnajsti člen je pomemben, ker zavezuje Avstrijo, da bo na svojem ozemlju spoštovala, varovala in vzdrževala vojne grobove in spomenike.

Peto poglavje, ki ureja vprašanja lastnine, pravic in interesov vseh prizadetih, je pomembno, ker je v njem posredno določena odgovornost Avstrije za udeležbo v vojni na strani Nemčije. Gre za 27. člen, ki določa usodo avstrijske lastnine, pravic in interesov na ozemlju zavezniških držav. Za Jugoslavijo je bil pomemben drugi odstavek 27. člena, v katerem ji je bila edini med vsemi zavezniškimi državami priznana pravica, da avstrijsko lastnino, pravice in interese na svojem ozemlju zapleni, zadrži ali uniči (likvidira). Določeno je bilo tudi, da je avstrijska vlada dolžna povrniti škodo vsem avstrijskim državljanom, ki bodo pri tem prizadeti.

Te posebne pravice Jugoslavije glede avstrijske lastnine posredno kažejo na krivdo oziroma soodgovornost Avstrije za udeležbo v drugi svetovni vojni na strani Nemčije. Veliki trije zavezniki so to vprašanje postavili že 1. novembra 1943 v Moskovski deklaraciji. Prvo britansko stališče je bilo, da je bila Avstrija v vojni z zavezniki, in britanska vlada je šele leta 1947 objavila, da je vojno stanje z Avstrijo končano. Po mnenju Francije je ta odgovornost Avstrije posledica aneksije, ki jo je izpeljala Nemčija. ZDA o tem niso dajale izjav. Mnenje Sovjetske zveze je bilo, da je Avstrija odgovorna za udeležbo v vojni. V prvem osnutku preambule ADP so štiri velesile potrdile mnenje o odgovornosti Avstrije, tik pred podpisom pogodbe leta 1955 pa so na njen predlog to črtali iz preambule. Potem so se zavezniške sile odpovedale vsem zahtevam do Avstrije zaradi njene udeležbe v vojni na strani Nemčije.

Tako  ostaja drugi odstavek 27. člena ADP eden zadnjih dokumentov, ki posredno kažejo na pravno odgovornost Avstrije za udeležbo v vojni na strani Nemčije. Vendar pa Slovenija brez notifikacije nasledstva ne more uveljavljati upravičenj iz tega člena ADP.

Ne gre (samo) za 7. člen ADP, ampak za suverenost Slovenije

Dobrih 60 let po sklenitvi ADP se je stanje glede 7. člena bistveno spremenilo, saj je sedaj varstvo manjšin urejeno že v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic. Notifikacija nasledstva ADP ni več potrebna (samo) zaradi varstva slovenske manjšine v Avstriji, ampak je potrebna predvsem zaradi uveljavitve suverenosti Republike Slovenije v odnosih do Avstrije, saj njena suverenost ne bo popolna, dokler ne bo prevzela položaja, ki ga je na podlagi ADP imela Jugoslavija.

ADP je ena najpomembnejših mednarodnih pogodb, ki jih je ratificirala Jugoslavija. Gre za pogodbo, pomembno za državnopravni status države in za njen položaj v mednarodnih odnosih, predvsem v odnosih z državami, ki so povezane z ADP.

Zaradi tega ni samo nenormalno, ampak je neodgovorno, da Slovenija v 27 letih, kolikor jih je minilo od državne osamosvojitve, še ni uredila nasledstva po Jugoslaviji glede odnosov do Avstrije, da torej ni notificirala ADP. Pristojni organi ne le da niso opravili svoje dolžnosti, ampak so z molkom nehote dejansko delovali proti koristim Republike Slovenije, saj brez notifikacije ADP Slovenija ne more prevzeti pravic in dolžnosti, ki jih je v odnosu do Avstrije imela Jugoslavija. Zaradi tega je Slovenija, ena od naslednic Jugoslavije, ki edina od nekdanjih jugoslovanskih republik meji na Avstrijo, dolžna z njo urediti državnopravni odnos, torej notificirati ADP.

Predsednik Republike Avstrije dr. Heinz Fischer je tako rekoč pozval Slovenijo, naj notificira ADP.

Brez notifikacije ADP se Slovenija formalnopravno ne more uveljavljati kot suverena in enakopravna država v primerjavi z drugimi podpisnicami ADP, med katerimi je Jugoslavija uživala velik ugled.

Slovenija bi torej morala upoštevati zgodovinska dejstva, ne da se ignorantsko obnaša do zgodovine Jugoslavije, v okviru katere smo Slovenci začeli pot do državne samostojnosti. Jugoslavija je z ratifikacijo ADP že 14. novembra 1955 priznala Avstriji obnovljeno samostojnost in zagotovljeno državno mejo. Slovenija bo to storila šele z notifikacijo nasledstva ADP. Upoštevaje današnje evropske in svetovne razmere pomeni notifikacija prispevek k varnosti Republike Slovenije in tudi k varnosti naše sosede, Republike Avstrije.

Šele z notifikacijo nasledstva bomo pravno končali osamosvojitev

Notifikacija nasledstva ADP je potrebna z ustavnopravnega vidika, ker brez tega formalnega dejanja ni končana državna osamosvojitev Slovenije. V Temeljni ustavni listini o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (TUL) je določeno, da Republika Slovenija prevzema vse pravice in dolžnosti, ki so bile z Ustavo Republike Slovenije in Ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ. V Ustavnem zakonu za izvedbo TUL je določeno, da veljajo na ozemlju Republike Slovenije mednarodne pogodbe, ki jih je sklenila Jugoslavija in se nanašajo na Slovenijo. Določeno je bilo, da mora izvršni svet v treh mesecih te pogodbe predložiti slovenski skupščini, da bi sprejela akt o notifikaciji in ga poslala drugim pogodbenim strankam.

Nasprotovanje notifikaciji nasledstva ADP torej pomeni nasprotovanje formalnopravni izvedbi TUL in s tem uveljavitvi državne suverenosti Slovenije, kakršno je v odnosu do Avstrije imela Jugoslavija.

Pristojni funkcionarji so kot oviro, da notifikacija nasledstva še ni udejanjena, navajali nasprotovanje Avstrije in domnevno nasprotovanje štirih velesil. Vsekakor ima največ zaslug za to, da Slovenija ni notificirala ADP, nekdanji slovenski veleposlanik na Dunaju dr. Ernest Petrič. Namesto da bi se zgledoval po delovanju Češke, je napletal, da so konzultacije pokazale (konzultacije s kom?), da notifikacija ne bi bila produktiven ukrep, in da mi ne maramo, da bi tudi nam Avstrija rekla, tako kot je Češki, da nas ne prizna za članico ADP. Takrat ko je dr. Petrič tako modroval, je Češka kljub nasprotovanju Avstrije že imela urejeno notifikacijo: akt o njej je preprosto poslala v Moskvo in je od 5. maja 2004 vpisana na seznam držav, ki so ADP notificirale.

Nasprotovanje Avstrije seveda ne more biti niti pravni niti politični argument, da nismo notificirali ADP. Predvsem pa je vprašljivo kot politični argument, saj kaže na podložniško miselnost naše diplomacije, na nesposobnost kadrov na zunanjem ministrstvu in pomanjkanje državniške samozavesti.

Naša zunanja politika s svojim odnosom do notifikacije ADP ne kaže samo globokega neznanja glede zunanjepolitične obrti, ampak tudi nepoznavanje zgodovine pripravljanja ADP. Upoštevati je treba razmere, ki so privedle do tega koraka. ADP je bila sklenjena z državami, ki so bile 8. maja 1945 v vojni z Nemčijo. Mnenje Avstrije, da k ADP ne morejo pristopiti naslednice teh držav (Češka in Slovenija), nikakor ne more biti ovira za našo notifikacijo nasledstva. Če bi naše zunanje ministrstvo to upoštevalo, bi tudi Slovenija, tako kot je to storila Češka, že zdavnaj poslala akt o notifikaciji ADP v Moskvo. Na seznamu držav, ki so ADP notificirale, je navedeno, da jo je Češka notificirala 5. maja 2004.

Na podlagi teh dejstev je upravičeno vprašanje našemu zunanjemu ministrstvu in tudi državnemu vrhu, zakaj nista sledila zgledu Češke.

To vprašanje je še tem bolj upravičeno, ker je bil 19. aprila 2011 v Ljubljani na uradnem obisku pri predsedniku Republike Slovenije dr. Danilu Türku predsednik Republike Avstrije dr. Heinz Fischer, ki je tako rekoč pozval Slovenijo, naj notificira ADP. Dr. Fischer je poudaril, da bo Avstrija notifikacijo vzela na znanje in da se odnosi med državama ne bodo spremenili. Upravičeno se torej vprašamo, zakaj takrat Pahorjeva vlada ni notificirala nasledstva ADP.

Ali Slovenija ni pravna naslednica Jugoslavije?

Po mojem pa je glavni argument za notifikacijo nasledstva ADP mnenje Avstrije, da Slovenija ni pravna naslednica Jugoslavije. Čeprav je to mnenje pravno in politično nesmiselno, je sramota za slovensko diplomacijo in za slovenski državni vrh na čelu s predsednikom republike Borutom Pahorjem, da smo doslej molčali in nismo ukrepali proti temu za Slovenijo globoko žaljivemu stališču Avstrije.

Ne molk, ampak takojšnja notifikacija nasledstva ADP je pravi odgovor. Če ne prej, bi to morali storiti dan po tem, ko je 3. februarja 2005 dr. Kohl na Dunaju našo parlamentarno delegacijo, ki se je želela pogovarjati o uresničevanju 7. člena ADP, zavrnil s pojasnilom, da se z njo ne more pogovarjati o 7. členu ADP, ker Slovenija ni pravna naslednica Jugoslavije.

Že iz samospoštovanja bi morali naslednji dan poslati v Moskvo depozitarju ADP akt o notifikaciji ADP.

Ali naj obudimo generala Rudolfa Maistra?

Ko sem leta 1968 prišel na Pravno fakulteto v Ljubljani za asistenta k profesorju Maksu Šnuderlu, sem prebral njegovo knjigo Osvobojene meje. V njej Šnuderl, ki je bil Maistrov borec, ob spominu na Rudolfa Maistra opisuje boje za severno mejo v letih 1918–1919. V prologu knjige je poudaril, da je to »kronika o edinstvenem in prvem primeru v zgodovini slovenskega naroda po kmečkih puntih, da je slovensko ljudstvo ob severni narodni meji samo od sebe z množičnim oboroženim bojem pregnalo svoje stoletne narodne zatiralce s tega dela svoje zemlje in si zagotovilo svobodno življenje v jugoslovanski državi«.

Šnuderl opisuje, kaj se je 1. novembra dogajalo v Mariboru, ko je avstrijski vojaški poveljnik Holik sklical sestanek s častniki, med katerimi je bil tudi major Maister, da bi obravnavali načrt v 12 točkah, ki jih je dobil od župana za zavarovanje javnega reda. To Holikovo namero je preprečil Maister, ki je udaril po mizi in dejal: »Ne priznavam nikakih točk. Maribor razglašam za jugoslovansko posest in prevzemam v imenu svoje vlade poveljstvo nad mestom in vso spodnjo Štajersko.«

Rudolf Maister je zahteval, da takoj pokličejo predsednika Narodnega sveta za Štajersko dr. Karla Verstovška, ta pa je potrdil, da je Maister pooblaščen prevzeti vojaško poveljstvo na tem območju. Tako je major Maister od polkovnika Holika prevzel poveljstvo in zasedel njegovo pisarno. Še isti večer je člane Narodnega sveta prepričal, da s činom majorja ne more obvladovati položaja. Zaradi tega ga je Narodna vlada v Ljubljani imenovala za generala.

Žalostno je, da se po sto letih tako rekoč sami odrekamo zgodovini.

Te dogodke opisujem tudi v knjigi Osamosvojitev Slovenije in ADP. Pogled z Dunaja in iz Ljubljane (str. 108–111) in sem zelo vesel, da je uredništvo našlo fotografijo Rudolfa Maistra v uniformi divizijskega generala jugoslovanske kraljeve vojske.

Gre za uresničitev nasledstva po Jugoslaviji. Po razpadu SFRJ je nastalo pet republik. Ob pomoči Badinterjeve arbitraže so uredile svoje nasledstvo. Na Dunaju so 29. junija 2001 podpisale sporazum o nasledstvenih vprašanjih in so po 15 letih v Ljubljani preverile uresničevanje tega sporazuma.

Žalostno pa je, da se po sto letih tako rekoč sami odrekamo zgodovini. Namesto da bi protestirali proti uradnemu stališču Avstrije, da Slovenija ni pravna naslednica Jugoslavije, namesto da bi še isti dan, ko je dr. Kohl na Dunaju odslovil našo parlamentarno delegacijo, ki se je želela pogovarjati o uresničevanju 7. člena ADP, z izgovorom, da Slovenija ni pravna naslednica Jugoslavije, poslali v Moskvo akt o notifikaciji ADP, se hlapčevsko podrejamo Avstriji.

Že iz samospoštovanja mora Republika Slovenija odločno zavrniti uradno stališče Avstrije, da Slovenija ni pravna naslednica Jugoslavije. Če ga ne zavrne, pomeni, da se sami odrekamo vsej svoji državnopravni zgodovini, predvsem pa se odrekamo zgodovini zadnjih 74 let, ki jih je zaznamoval sklep Vrhovnega plenuma OF 16. septembra 1943 o priključitvi Slovenskega primorja k matični Sloveniji, s katerim smo delno uresničili geslo zedinjene Slovenije, in se odrekamo temeljem svoje državnosti, ki smo jih postavljali v Jugoslaviji, kar nam je leta 1991 omogočilo državno osamosvojitev.

Kaj pa nam kot državi ostane brez nasledstva po Jugoslaviji? Gotovo nas ne bi osrečilo povabilo Avstrije, naj se kot dežela priključimo Zvezni republiki Avstriji. Bolje je, da se spomnimo dr. Antona Korošca, vodje Jugoslovanskega poslanskega kluba, ki je pred sto leti (30. maja 1917) v avstrijskem parlamentu na Dunaju prebral prvo Majniško deklaracijo, ki je pomenila odhod iz Avstrije in začetek dolge zgodovinske poti do lastne države.

Naj ponovim, da je dr. Anton Korošec na zadnji avdienci pri cesarju odločno zavrnil njegovo moledovanje, naj Slovenci ostanemo zvesti monarhiji. Izrekel je znani stavek: Majetät, es ist zu spät! – Veličanstvo, prepozno je!