Film / Sicilijanski duhovi

za

Gomora.

Fabio Grassadonia in Antonio Piazza sta pred nekaj leti posnela Salvo, sijajni, precej nekonvencionalni mafijski triler, v katerem mladi mafijski plačanec ugrabi slepo dekle, da bi se še dodatno maščeval njenemu »izdajalskemu« bratu, ki ga je itak ubil, njune Sicilijanske duhove pa je navdihnila tako srhljiva resnična mafijska zgodba, da ob njej zbledijo vse grozljivke, ki smo jih videli v mafijskih trilerjih – mafijci so leta 1993 na Siciliji ugrabili 12-letnega Giuseppeja Di Mattea, da bi lažje izsiljevali in utišali njegovega »izdajalskega« očeta ( ja, žvižgača), po dobrih dveh letih pa so ga zadavili in vrgli v kislino. Filmski Giuseppe (Gaetano Fernandez), kako leto starejši, dobi tudi vrstnico, Luno (Julia Jedlikowska), ki se vanj zaljubi, po njegovem izginotju – ugrabijo ga mafijci, preoblečeni v policaje – pa stori nekaj takega kot Frances McDormand v Treh plakatih pred mestom, saj mesto preplavi z letaki, na katerih piše: »Giuseppe je izginil – kaj ste ukrenili v zvezi s tem?« Jasno, ničesar ne ukrenejo.

Vsi molčijo in se delajo, kot da se ni nič zgodilo. Nobene empatije. Omerte, »dolžnosti molčanja«, ki se je držijo mafijci, se prostovoljno držijo tudi vsi ostali. Ljudje – od policajev do politikov, od stebrov družbe do malih ljudi – se skrijejo, tako da spirala molka dobi morbidne, apokaliptične, nadnaravne razsežnosti. Toda bolj ko so ljudje apatični, bolj je Luna empatična – in bolj ko je empatična, bolj postaja telepatičen njen odnos z ugrabljenim Giuseppejem. Pravljična struktura filma, ki vključuje tako začarani gozd kot zlobno mačeho (z jabolkom!), jima da veliko možnosti za metafizično, paranormalno druženje, prav zaradi pravljičnosti (v slogu Panovega labirinta), s katero Grassadonia in Piazza prelijeta zgodbo o »pokolu nedolžnih«, pa se zdi pasivnost ljudstva še toliko brutalnejša. Družbena apatija ni le nasilna, temveč tudi nečloveška, predvsem danes, ko je strah požrl možgane, ko upor velja za nekaj »otročjega« in ko vsi skupaj prekleto dobro vemo, da se pornifikacija apatije vedno odvrti v treh korakih. Najprej rečeš, da so vsi isti. Potem ne greš na volitve. Na koncu ne trzneš, ko ugrabijo otroka. (Kinodvor)