Knjiga / Miroslav Krleža: Izlet v Rusijo 1925

+ + + +

Pisati iz prve roke o ruskem komunizmu je bil v dvajsetih letih poseben izziv.

Francoski novinar in književnik Henri Beraud je objavil dve knjigi To, kar sem videl v Moskvi in To, kar sem videl v Rimu, v katerih je bralcem predstavil v marsičem podoben vsakdanjik, primerjaje Leninovo in Mussolinijevo vladavino ene same stranke. Hrvaški književnik Krleža, ki je bil sicer prav tako pretanjeni opazovalec, pa je v tem delu prinesel bolj apoteozo komunizma. In to na poseben način: srečeval se je z razlaščenimi plemiči, trgovci in admirali (časa kot rdeči buržuj kajpak ni izgubljal v druženju s proletarci), ki so z mržnjo pripovedovali o novem svetu, potem pa jih je okarakteriziral za ljudi, ki prezirajo sebe, lastno usodo in revolucionarno stvarnost!? Toda delo je v nekaj poglavjih izjemen pričevalec časa, najsi bo v opisih dihotomije, ki je takrat še bivala med rokokojskim teatrom, kjer blestijo dame z dekolteji in briljanti, in proletarskim gledališčem, kjer je publika v škornjih in srajcah ter se vključi v predstavo s petjem v futuristični, kdaj tudi dadaistični režiji. Še bolj pa v opisu velike noči, ki jo je slišal kot cerkveno kontrarevolucijo, ko je 40 zvonov cerkve Kristusa Odrešenika »udarjalo po glavah pravoslavnih vernikov, kot bi jih tolkli z mlinskimi kamni«; prav tako v zanesenem prostodušnem zapisu o anticerkveni kampanji, ki je kulminirala šest let kasneje, ko so to cerkev po Kaganovičevem ukazu razstrelili z dinamitom, po vojni pa na njenem mestu zgradili plavalni bazen. In seveda v opisu vzdušja po Leninovi smrti, ko je preminuli voditelj še naprej zrl na ljudstvo, le da zdaj s pepelnikov, poštnih nabiralnikov, tort in čokolad, bančnih koledarjev, cenikov kavarn, vinjet buteljk, medaljonov po brivnicah, kdaj sestavljen celo iz podkev in žebljev. Knjiga, nekoč pisana za ljubitelje revolucije, danes pa čtivo tudi za sociologe in zgodovinarje.