(Ne)varni osebni podatki

Občutek, da ponudniki vseh mogočih storitev, produktov in idej že vnaprej vedo, kaj vse nam ugaja, česa si želimo, kaj želimo kupiti, in da že vnaprej poznajo naše želje in nam ponudijo pravo stvar, je prijeten. A vsi ti ponudniki storitev in produktov in vsi drugi, ki jim brezbrižno posredujemo najobčutljivejše osebne podatke, z njimi počno še marsikaj drugega. Marsikaj, česar ne vemo, in od tega marsikaj, česar si ne želimo oziroma bi zavrnili, če bi vedeli, za kaj vse se uporabljajo naši osebni podatki.

Najspornejša je uporaba oziroma zloraba osebnih podatkov v marketinške in tudi politične namene. Torej korak prek tanke rdeče črte, da bi lahko vplivali na našo voljo, potrošniške, svetovnonazorske in politične želje in preference oziroma na njihovo spreminjanje po svoji meri. Gre za vdor v našo zasebnost, dejansko še precej bolj radikalen, kot bi bil vdor v našo fizično zasebnost, zasebnost stanovanja in vsega, kar k temu pritiče, ki jo varujejo evropska konvencija o človekovih pravicah in številni podrejeni notranji akti držav članic, ustave, zakoni.

Nekatere nujno potrebne spremembe na tem področju prinaša nova evropska uredba o varstvu osebnih podatkov, ki bo začela veljati 25. maja. Od sprejetja te uredbe v evropskem parlamentu je minilo skoraj dve leti. Ves ta čas za pripravo na delovanje v skladu z uredbo je uspelo zlobirati predvsem lobistom korporacij z vseh drugih delov sveta, saj bo veljala za vse njih.

Uredba bo veljala za vsa podjetja in organizacije po svetu, ki obdelujejo osebne podatke državljanov EU. Vse te organizacije so doslej, kar se tiče osebnih podatkov, delovale v zelo motnih vodah. Ali bo poslej drugače, bo pokazal čas, a spremembe na tem področju so nujne. Glavna novost je privolitev posameznika, od katerega podjetja, organizacije ali javne ustanove zahtevajo osebne podatke. Doslej je veljalo, da mora posameznik, ki ne želi, da neko podjetje zbira oziroma obdeluje njegove osebne podatke, to izrecno zavrniti, poslej pa se bodo podatki lahko zbirali in obdelovali le v primeru, da bo izrekel svojo privolitev. Storitev tudi ne bo smela biti pogojevana s privolitvijo.

Uredba prinaša tudi druge novosti, ki jih bodo morali spoštovati podjetja in organizacije, ki tako ali drugače zbirajo ali obdelujejo osebne podatke. Nad tem, ali podjetje glede osebnih podatkov deluje v skladu z uredbo, pa bo bdela pooblaščena oseba za varstvo osebnih podatkov. Ta naj bi bila pri svojem delu neodvisna, tudi ko bo (v primeru večjih podjetij) zaposlena v podjetju samem. Manjša podjetja oziroma podjetja, ki se ne ukvarjajo primarno z zbiranjem in obdelavo osebnih podatkov, pa bodo za to delo lahko najela tudi zunanjega svetovalca. To naj bi bil, poleg uvedbe računalniškega sistema za varovanje osebnih podatkov, tudi tisti večji strošek, ki naj bi obremenjeval podjetja in organizacije, čemur je bilo od začetka sprejemanja uredbe namenjenih tudi največ kritik.

Prav zato se že dlje časa kot največja težava omenja ravno vpliv na gospodarstvo. Ker naj bi vse te novosti pomenile dodatne stroške, ki jih podjetja, predvsem srednja, mala in mikro, ne bi zmogla. Te strahove, predvsem glede manjših podjetij, so sicer že ovrgli pri informacijskem pooblaščencu, ki bo v Sloveniji bdel nad izvrševanjem uredbe – obljubljajo namreč zmernost in sorazmernost glede svojih nadzornih nalog.

Zaradi vpliva na gospodarstvo oziroma točneje zaradi dodatnih stroškov, ki jih bodo zaradi uredbe imela podjetja, je bila uredba najbolj zlobiran pravni akt, ki ga je kdaj sprejel evropski parlament. V postopku sprejemanja uredbe je bilo namreč vloženih več kot 7000 amandmajev, večinoma od lobističnih podjetij, ki zastopajo interese ameriških in mednarodnih korporacij, ki bodo morala spoštovati uredbo, če želijo še naprej zbirati ali obdelovati osebne podatke državljanov EU. Med vidnejšimi žrtvami lobiranja je bila recimo tudi povsem nova »pravica do pozabe«. Gre za pravico posameznika, da zahteva izbris osebnih podatkov. V izvirnem predlogu uredbe je bila ta pravica zastavljena dokaj široko, vendar je bila z amandmaji okleščena bolj ali manj zgolj na pravico, da »spletni brskalnik ne prikazuje zadetkov«.

Ne glede na očitke, da bi nova uredba lahko pomenila dodatne stroške v gospodarskem sektorju, pa je škoda za gospodarstvo zanemarljiva v primerjavi s škodo, ki lahko nastane v primeru, da se področje zbiranja, obdelave in uporabe oziroma zlorabe osebnih podatkov ne začne regulirati bolje kot doslej. Nova uredba o varstvu osebnih podatkov je sicer le prvi, mali korak k urejanju dokaj neurejenega pravnega področja, kjer tehnologija prehiteva zakonodajo, ki naj bi jo omejevala. Če regulacija tega področja tudi v prihodnje ne bo uspešna, bodo namreč upravljalci osebnih podatkov in tisti, ki si lahko privoščijo njihove »usluge«, imeli neomejen vpliv na prihodnost.

Zakaj je to, recimo pri izbiri političnih voditeljev, narobe, je pred časom za Mladino pojasnil dr. Aleš Završnik z ljubljanske pravne fakultete: »Vstop mikrotargetiranja iz trženja izdelkov v proces političnega odločanja je sporen, ker pomeni, da bo tisti, ki si lahko privošči podatkovne analitike, zmagal na volitvah. Tako lahko dejansko kupiš volitve. Recimo temu ’predsedniški algoritem’.«