Knjiga / Florence Williams: Narava zdravi in popravi

+ + + +

Če hočeš ozdraveti, ne pojdi k zdravniku, ampak v naravo.

No, tako radikalna avtorica sicer ni, tudi ne posnema ameriškega filozofa Thoreauja, ki se je za nekaj let odselil iz mesta v divjino, in kajpak še toliko manj Pol Pota, ki je z Rdečimi Kmeri celotno kampučijsko prebivalstvo pregnal na podeželje. Williamsova je predvsem potovala in opazovala vladne politike na Japonskem, v Južni Koreji, na Finskem ter Škotskem, v Singapurju, Kanadi in ZDA.

Japonci v cedrovih in borovih gozdovih prakticirajo terapijo šinrin, katere rezultat je povečanje števila imunskih celic ubijalk (NK) pri ljudeh; sistem gozdne terapije razširjajo na sto lokacij. Korejci so s pogozdovanjem ustvarili nove cipresove gozdove in izmerili, da obiskovalcem za polovico zmanjšajo stres in za sedem odstotkov znižajo tlak, v mestih pa, da stanovalci naselij s pogledom na asfalt izražajo bistveno višjo stopnjo agresije kot tisti z razgledom na drevesa. Na Škotskem je vlada vpeljala direktivo, po kateri ne bo imel nihče več kot 500 metrov do gozda. Finci, ki se upirajo asfaltiranju mest, so napravili eksperimente in skupine poslali v mestno središče, v mestni park in v gozd; izmerjeno razpoloženje je bilo odločno na strani parka in gozda.

In kaj tu počne betonska džungla po imenu Singapur? V desetletjih, ko je prebivalstvo naraslo za dva milijona, so zelene površine povečali za 40 odstotkov!? Preprosto, investitor mora pri vsakem gradbenem projektu povrniti vse zelenje, najsi bo v obliki zelene strehe, plezalk po stenah stolpnic (tudi po 24-nadstropnem stolpu) ali parkov nad podzemnimi parkirišči; tropski kraj, ki se koplje v zelenju, ima poleti bistveno bolj blago podnebje. V kanadskem Torontu so našteli deset milijonov dreves, za katera župan pravi, da so kapital mesta v vrednosti – sedem milijard dolarjev. Izzivalne ideje prihodnosti.