Zakonito prikrivanje spolnih zlorab

Papež Frančišek se je pred dnevi ponovno opravičil, ker je branil pedofilsko združbo škofov v Čilu. Pravi, da je bil glede tega zaveden, zdaj, ko pozna resnico, pa ga je sram in mu je žal. Kljub temu je prav vprašanje spolnih zlorab v cerkvi eno tistih, pri katerih se Frančišek (še) ni izkazal za tako razsvetljenega papeža, kot mu pripisujejo glede drugih verskih in družbenih tem.

V Sloveniji smo se ravno pred dnevi spet začeli ukvarjati s tem vprašanjem. Murskosoboški škof Peter Štumpf je na spletni strani škofije vernike obvestil, »da se je moral po navodilih zakonika cerkvenega prava in na podlagi mnenja ekspertne skupine za reševanje spolnih zlorab, ki deluje pri Slovenski škofovski konferenci, dosedanji gospod župnik Andrej Zrim zaradi suma kaznivega dejanja umakniti iz župnije sv. Janeza Krstnika v Ljutomeru«. Za tem je še pojasnil, da sum spolnih zlorab preiskujejo po notranjem cerkvenem pravu, saj prijavitelji ne želijo vpletati policije.

Domnevna kazniva dejanja spolne zlorabe, ki naj bi jih storil župnik Zrim, v preteklosti že obsojen za surovo ravnanje z otroki, bodo torej namesto policije, tožilstva in sodstva preiskovali kar znotraj največje civilnodružbene organizacije njeni člani sami?

Zakonodaja določa, da so vsi državni organi in organizacije z javnimi pooblastili dolžni naznaniti kazniva dejanja, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti, »če so o njih obveščeni ali če kako drugače zvedo zanje«. Za vse druge pa ta dolžnost ne velja, zakon govori zgolj o tem, da »lahko vsakdo naznani kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti«. Če tega ne stori, sam tvega kazenski pregon le, če »ne naznani storilca kaznivega dejanja, za katero je z zakonom predpisana kazen najmanj petnajstih let zapora ali dosmrtnega zapora«. Kazni za kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost so precej nižje, saj je 15 let najvišja zagrožena kazen, torej se tistim, ki takšna kazniva dejanja prikrivajo, ni treba bati kazenskega pregona.

Zato ne preseneča mnenje slovenske RKC, ki ga je sporočil tajnik Slovenske škofovske konference Tadej Strehovec: »Na osnovi slovenske zakonodaje smo na SŠK mnenja, da sestavni deli katoliške cerkve upoštevajoč slovensko zakonodajo niso dolžni v vsakem primeru prijaviti suma kaznivega dejanja še zlasti tam, kjer domnevna žrtev temu izrecno nasprotuje in se ne želi javno izpostaviti ter seveda ne obstaja zakonska dolžnost prijave.« Po njihovem prepričanju praksa »avtomatične prijave vsakega suma spolne zlorabe na policijo ali tožilstvo ne bi bila dobra za odkrivanje in reševanje teh primerov, ker bi se žrtve, ki ne želijo začeti postopka pred državnimi organi, izogibale prijavi ekspertni skupini oz. cerkvi ter bi nekateri primeri ostali skriti, storilci pa nekaznovani«.

»Žrtve pogosto ob prvi prijavi še niso psihološko pripravljene na soočenje s policijo ali tožilstvom. Do tega jim pomaga svetovanje in psihološka pomoč Ekspertne skupine SŠK,« še pojasnjuje Strehovec in dodaja, da skupina strokovnjakov žrtvam vedno »predstavi možnost prijave organom pregona, ponudi pri tem svojo pomoč in sestavni deli v cerkvi dejavno sodelujejo s policijo ali tožilstvom, če oziroma ko začne preiskovati primer spolne zlorabe«.

To se bo vsaj v tem primeru očitno zgodilo. Na policiji so na začetku res pojasnjevali, da se s primerom ne ukvarjajo, ker niso dobili prijave. A kot velika večina kaznivih dejanj se tudi kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost preiskujejo po uradni dolžnosti in za začetek postopka ni potrebna prijava. Prav zato smo s policije dobili pričakovan odgovor, da so bili z domnevnimi kaznivimi dejanji oziroma zlorabami seznanjeni iz medijev in da bodo navkljub odsotnosti prijave na podlagi medijskih objav začeli »zbirati obvestila z namenom, da se najprej ugotovi, ali sploh obstaja sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. V kolikor bo policija potrdila sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, bo storila vse potrebno, da kaznivo dejanje razišče in o ugotovitvah obvesti državno tožilstvo.« Uspeh pravosodja v tem primeru pa bo, tako kot je to navadno pri preiskavi takšnih kaznivih dejanj, skoraj v celoti odvisen od sodelovanja oziroma nesodelovanja žrtev oziroma njihovih staršev.