Medeni tedni v peklu

V Minuti za umor (1962), prvi slovenski kriminalki, nekdo umori slovenskega gastarbajterja, ki se po dolgih letih vrne v Slovenijo – vrže ga s terase ljubljanskega nebotičnika. Kdo je morilec? Jože Zupan? Lojze Rozman? Zlatko Madunić? Duša Počkaj? Demeter Bitenc? Vsi so bili v času umora na nebotičniku. Po logiki kriminalk Agathe Christie bi bil lahko morilec vsak izmed njih, toda ta logika odpove, če je v filmu Demeter Bitenc – in res, na koncu se izkaže, da je morilec Bitenc. Ko gledate Minuto za umor, si rečete: zakaj tako skrivajo, kdo je morilec? Saj je jasno, da je Bitenc! In to je bilo jasno tudi tedaj, leta 1962: Bitenc – hotelirjev sin s končano trgovsko akademijo – je malo prej nastopil v dveh partizanskih filmih, Dobrem starem pianinu (1959) in Akciji (1960) – v obeh je bil bad guy, ošabni, sadistični nemški oficir.

Da je bil morilec Bitenc, je bilo samoumevno. V resnici pa ni bilo v Bitenčevi filmski karieri nič samoumevnega.

Za začetek, ni bilo samoumevno, da bo igral negativce – v ljubljanski Drami je nastopal v vlogah junaških romantičnih ljubimcev!

Dalje, še celo to, da bo igral v filmih, ni bilo samoumevno – film ga je odbijal! »Pri nas se je tedaj snemalo tako malo filmov, da se od tega ne bi dalo živeti. Pa tudi po osebni afiniteti nisem sodil v vse tiste partizanščine, navsezadnje, bil sem iz meščanske družine. Imeli so me celo za ostanek buržoazije, ker sem nosil bele rokavice in bel šal.« Toda belih rokavic ni snel. »Rekel sem, da posnemam maršala Tita, ki je tedaj nosil bele rokavice.« Ko je vendarle začel igrati v filmih, ni bilo samoumevno, da bo na koncu zbral več kot 200 filmskih in televizijskih vlog – leta 1959, ko je nastopil v Dobrem starem pianinu, je bil star že 37 let! Zdelo se je, kot da je film – in filmsko kariero – že zamudil. Da sta se torej s filmom že zgrešila in za vedno razšla.

In končno, niti zdaleč ni bilo samoumevno, da bo aboniran na vloge nemških oficirjev – po Akciji, posneti leta 1960, je nemškega oficirja ponovno igral šele čez dolgih sedem let, v Nevidnem bataljonu! Poleg tega pa je v epopeji Na svoji zemlji (1948) igral partizanskega komisarja.

Moral bi sicer igrati Kutschero, diaboličnega Nemca, ki okupira Baško grapo, strelja ženske in tepe otroke (igral ga je Franjo Kumer), pa je zbolel, tako da je prišel z zamudo in dobil le hipno vlogico (niti v špici ga ni), toda ko nenadoma srepo pogleda v kamero, njegov pogled deluje kot sporočilo, celo prerokba, saj imate občutek, da ve, kaj ga čaka. Jasno, ne bo ostalo pri tem, pa čeprav bo za prestop na drugo stran potreboval 11 let.

V Bitenčevi filmski karieri ni bilo nič samoumevnega.

Demeter Bitenc je bil originalni Anakin Skywalker – Jedi, ki je podlegel temni strani sile in postal slovenski Darth Vader.

Kriva pota

Do leta 1967, ko se je vrnil v nemško uniformo, se je v Sloveniji vse spremenilo. Film je postal alternativa – od njega je bilo mogoče tudi živeti. Pa ne zato, ker bi Slovenci posneli več filmov, temveč zato, ker so začeli pri nas filme snemati tujci. In to množično.

Začela se je doba koprodukcij, alias »participacij«, kot so rekli vsem tistim bizarnim žanrskim spektaklom, bodisi vesternom ali mitološkim peplumom, ki so od začetka šestdesetih let nastajali na naših lokacijah, v naših ateljejih in v naših filmskih mestih.

Bitenc je to hipno okusil že leta 1956 – v Snegu, frfotavi, naivni, turistični nemški romantični komediji, v kateri skuša teksaška bogatašinja zapeljati učitelja smučanja, ki je zaročen z brhko domačinko. Pojavi se resda šele proti koncu, ko se ménage à trois s tirolskih vršacev preseli na morje, toda markantno – kot gizdalinski ameriški playboy, salonski lev v belem smokingu. Z bleščečim metuljčkom, kakovostno cigareto in najboljšim viskijem. Ko sedi in zadovoljno pozira, se zdi, kot da je na avdiciji za svojo naslednjo vlogo. Ne zanima ga, kaj se dogaja v tem filmu, temveč – kaj se bo dogajalo v naslednjem filmu. A to velja za vse filme, v katerih je igral: vedno se zdi, kot da je na avdiciji za naslednjo vlogo, za naslednji film. Na večni avdiciji. Ali kot mi je rekel: »Več kot 60 let sem že na reelekciji.«

Ko je na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja nastopila doba »participacij«, sta bila pri nas še posebej dejavna dva producenta, nemški in italijanski, Wolf Hartwig in Guido Malatesta, ki sta postala tudi glavna Bitenčeva delodajalca, njegova Svengalija.

Usoden zanj je bil Hartwig, ki mu je rekel, da ga bo angažiral le pod pogojem, da podpiše pogodbo za štiri filme, češ da bo štiri filme posnel z bolj ali manj isto ekipo.

Bitenc, ki leta 1961 ni zamudil Hladnikovega Plesa v dežju, v katerem je slikarja (Miha Baloh), ki se še išče, pozval, naj kar nadaljuje s samoiskanjem (»No, le išči, le išči«), se je znašel pred usodno dilemo: teater ali film? Odločil se je za film. V teatru je dal odpoved – in skočil v neznano. Po Janezu Čuku in Mihu Balohu je bil tretji slovenski igralec, ki je šel v svobodni poklic in postal poklicni filmski igralec.

V Hartwigovih produkcijah, bolj ali manj kriminalkah (Medeni tedni v peklu, Otok Amazonk, Dekle z ozkimi kolki ipd.), je vedno znova igral negativca, ki uživa v teroriziranju žensk in ki umre strašne smrti. Včasih pride do cilja, do zlatega zaklada, a mrtev. To je bil sploh Bitenčev lajtmotiv. V Maurijevem Rabaneku, vražjem gusarju (1963), v katerem je igral ultimativnega barbara, sadističnega in pohlepnega turškega gusarja, ki hoče postati kralj Benetk, ga junaški Richard Harrison na koncu zabode, tako da potem – šekspirjansko! – izdihne na prestolu, v spektaklu Mačist proti lovcem na glave (1963), v katerem je igral sadističnega, pohlepnega vladarja, pa se skuša na koncu z mečem v srcu priplaziti do prestola. Kar mu tudi uspe – mrtvemu.

Film je režiral in produciral Malatesta, sejmarski auteur z živim smislom za cenenost, nelogičnost, nesmisel in orgijo trpečega telesa, ki je Bitenca tlačil v superjunaške filme (Mačist proti pošastim), peplume (Požig Rima), psihedelične kvazibondiade (Misija Apokalipsa) in dekamerotične komedije (Popejine vroče noči), toda v kriminalki Bandit z rdečo lučjo (1962), v kateri je igral detektiva, ki je prepričan, da je Caryl Chessman – obtožen serije ropov in posilstev – nedolžen, mu je dal priložnost, da se je epsko poljubil z Margaret Lee. Od tega dolgega poljuba, ki so ga snemali dva dni, pa je ostala le fotografija. Film je namreč zaradi finančnih mahinacij obtičal v pravni luknji, tako da je še vedno socialno mrtev. To je bil Bitenčev edini filmski poljub.

Jasno, da bi dobil naslednjo vlogo (»reelekcijo«), je moral biti dober tudi v slabih filmih, toda zanj niso bili poljubi, temveč krogle. V nemških in italijanskih vesternih (Moj prijatelj Shorty, Dvoboj ob sončnem zahodu, Balada za revolveraša, Črna zvezda, Banditi z Rio Grandeja), v katerih se je tako razživel, kot da je zadnjič, ni na koncu nikoli odjezdil v sončni zahod. Vedno je igral gizdalinskega, ošabnega, pohlepnega, morilskega pistolerosa, običajno drugo glavo bande, ki da veliko na imidž, bradico, viski in cigaro, premalo pa na mentalno stabilnost.

Tuji filmi – bodisi peplumi (Požig Rima), posneti v filmskem mestu pri Gramozni jami v Ljubljani, šlagerski lustspieli (Počitnice v St. Tropezu), posneti v Piranu, »erotični« filmi (Festivalske deklice, Carmen, ljubica, Zvesta žena), posneti v portoroških hotelih, ali kriminalke (Mafija, častna združba, Polnoč, Sova lovi ponoči) – so uživali v njegovem prefinjenem brendu negativnosti. V Skrivnosti rumenih menihov (1966) je svoje žrtve pobijal kar z gradbenimi stroji – nad žensko pošlje buldožer!

Na koncu so ga običajno odstrelili tako groteskno, kot da bi skušali z njim izenačiti. V britanski kriminalki Kriva pot (1965), v kateri sta igrala Robert Ryan in Stewart Granger, ga ubijejo dvakrat, v Požigu Rima (1965), v katerem je igral rimskega senatorja, ki zapove iztrebljenje vseh kristjanov, ga kristjani na koncu množično zakoljejo, v Štigličevem Amandusu (1966), v katerem si je nataknil kostume 16. stoletja (katoličani vs. protestanti), pa mu neki slovenski protestant z veliko skalo brutalno zmečka obraz, kot da bi skušal zvezdniku internacionalnih produkcij, ki je lahko računal le na svoj karizmatični obraz, sikniti: Kje je zdaj tvoj Jezus?!

Precej kasneje, leta 1991, v britanski farsi Papež mora umreti, v kateri mafija nastavi novega papeža, je igral uslužbenca vatikanske banke, ki »zaspi« z orjaško ribo v ustih, tako da je videti kot groteskna instalacija, no, kot parodija svojega večnega filmskega preigravanja šestih smrtnih grehov – napuha, pohlepa, pohote, jeze, požrešnosti in zavisti.

Toda ironično: v nemškem, danes kultnem Winnetouju (1963) je igral good guya, Dicka Stona, Winnetoujevega prijatelja – z bradico, čepico in štrlečim peresom. Vedno je tam, ko je najhuje in najlepše.

Le kdo leta 1963 ne bi hotel biti Winnetoujev prijatelj?

Zakon vojne

»Cariniki me še vedno sprašujejo, kaj švercam,« mi je rekel pred leti. Cariniki ga tega niso spraševali zaradi vseh tistih vesternov in kriminalk, temveč zaradi mladinske serije Bratovščina Sinjega galeba (1969), v kateri je igral Lorenza, zloveščega vodjo tihotapske mreže. Ker se boji, da ga bodo otroci – bratovščina Sinjega galeba – izdali carinikom in policiji, sklene, da jih bo pometal v morje. Ker pa se to zdi njegovim kompanjonom malce prekruto, sklene, da jih bodo poslali v Afriko. Otroci ga potem osmešijo, pustijo ga celo »brez gat«, toda Bitenc ne bi bil bad guy, če ne bi en passant ustrelil Berta Sotlarja. Razlog več, da je postal strah in trepet carinikov in slovenskih otrok.

Toda otroke je dobro prestrašil že malce prej, v Nevidnem bataljonu, v katerem je preganjal pobeglega, ranjenega ilegalca (Miha Baloh), ki ga skrivajo otroci, bolj junaški od svojih staršev (sindrom Kekca). V vlogi maničnega, zloveščega nemškega poročnika, ki prečeše močvirje, reko, hiše, gozd ipd., se je odlično podal napetosti tega vojnega trilerja.

Na prste dveh rok lahko preštejete filme, v katerih ni igral negativca, toda morali bi imeti 50 rok, da bi prešteli vse filme, v katerih je igral.

S tem je prestopil na temno stran – v nemško uniformo. Ko general Lohring (Curd Jürgens) takoj na začetku epopejske Bitke na Neretvi (1969) zbere svoje visoke oficirje, da bi jim pojasnil, kako bodo z veliko, frontalno, brutalno all-star ofenzivo – »Brez milosti!« – razbili Titove partizane, pacificirali Balkan in preprečili angloameriško izkrcanje, med njimi stoji tudi Bitenc, alias stotnik Schröder, ki pa ima prenizek čin, da bi prišel do besede. A to ne pomeni, da ga ne opazimo. Ko Jürgens – tik pred odhodom iz sejne sobe – stopi proti vratom, se obrne in še zadnjič nagovori svoje junake, rahlo zakriva Bitenca, ki pa se na lepem prav počasi in potiho izvije iz njegove sence ter stopi na »sonce«, tako da se ga bolje in lepše vidi. Ja, nastavi se kameri – in nam. Igralec mora vedeti, kje stoji kamera in kaj vidi – in Bitenc je to vedno vedel. In ko Jürgens, zvezdnik tega uvodnega šova, nakaže, da zdaj odhaja, se Bitenc – edini med vsemi – rahlo prikloni, kot da bi skušal spet opozoriti nase. Tu sem!

Partizani mu na koncu pred nosom razstrelijo strateški most. Tako kot mu ga razstrelijo v dveh partizanskih vesternih Hajrudina Krvavca, Mostu (1969) in Partizanski eskadrilji (1979) – spet pred nosom. Svojemu konvoju lahko le stoično dahne:

»Gospodje, nazaj moramo.« Njegove minivloge vendarle niso bile brez rdeče niti.

V filmu Valter brani Sarajevo (1972), ultimativnem partizanskem vesternu Hajrudina Krvavca, ki ga je na Kitajskem videlo več kot milijarda ljudi, je igral polkovnika Wansdorfa, poveljnika nemške tankovske divizije, ki nujno potrebuje gorivo, če hoče priti do Višegrada in potem naprej, v Nemčijo, toda ko s tanki čaka na gorivo, Valter (Bata Živojinović) vlak z gorivom – ob taktih Bojana Adamiča – prelevi v pirotehnični spektakel, apokaliptični inferno.

Ko gledate spektakle Most, Valter brani Sarajevo in Partizanska eskadrilja, imate občutek, da je Hajrudin Krvavac v njih filološko, fetišistično in babilonsko zbral vse filme, v katerih je kdorkoli kadarkoli užival, vso fonetiko užitkov, ki so jim ljudje kdaj ugovarjali, vso halucinantno estetiko potrošnika, vse filmske ljubezni na prvi pogled, vse erogene cone filma, vso erotičnost filmskega telesa – in mu rekel: sanjaj! In Bitenc je morasti del teh sanj – Darth Vader II. svetovne vojne.

Počel je strašne reči: to, da je v italijanski Soteski (1969) v hrbet ustrelil partizansko ostrostrelko, in to, da je v Mirku in Slavku (1973), srbski ekranizaciji slovitega, izredno popularnega stripa, pred strelski vod postavil civilistko, ni bilo še nič – v srbski Rdeči zemlji (1975) je dal z mitraljezi pobiti na stotine civilistov.

V britanskem filmu Anglija me je naredila (1973) je blestel v vsem svojem nacističnem sijaju, saj je igral Hitlerjevega ministra, galantnega in brezhibno oblečenega (z brčicami in očali), dekoriranega gostitelja velikega berlinskega banketa, ki se kmalu po njegovem prihodu prelevi v dekadentno orgijo, toda ni vedno igral Nemcev. V Duletičevem filmu Med strahom in dolžnostjo (1975), v katerem si dolomitsko kmetijo podajajo Italijani (med katerimi je tudi moj starejši soimenjak), belogardisti, partizani, domobranci, Nemci in četniki, je igral četniškega poveljnika v uniformi kraljeve vojske. S pogledom je ubijal, besed ni izgubljal, ves čas je miroval, kot da je že fotogram, zrel za anale zgodovine, svojim »vojakom« pa je pustil, da so počeli, kar so hoteli. In natanko to so potem tudi počeli, z žretjem in posilstvom vred.

V slovenskih filmih se ni dobro počutil. Ali kot mi je rekel: »Dobro sem se počutil le v filmih Vojka Duletiča. Pri njem sem imel občutek, da ve, kaj je to igralec.« A dobro se je počutil tudi v Železnem križcu, »največjem protivojnem filmu vseh časov« (kot je rekel Orson Welles), ki ga je pri nas – v Obrovu, Portorožu, piranskem ateljeju itd. – posnel veliki Sam Peckinpah. Ker pa ga je produciral Wolf Hartwig, je bil Bitenčev nastop neizogiben, tako da mu pripade čast, da – kot stotnik Pucher – v nemški štab, baziran nekje na ruski fronti, prinese povelje o premestitvi skrajno zoprnega in nesposobnega stotnika Stranskega (Maximilian Schell), ki ga prezira tako narednik James Coburn kot polkovnik James Mason.

No, Peckinpah je Hartwiga leta 1976 – v pismu filmski kritičarki Pauline Kael – opisal kot »mininacista, ki živi v zablodi, da je David Selznick, Sam Spiegel in Hermann Göring v eni osebi, zaviti v pet čevljev popolne neumnosti«. Umrl je lani, star skoraj 100 let.

Naš človek

Kazen za Bitenčeve grehe je prišla v srbski miniseriji Na poti izdaje (1976), ki je popisovala sojenje vojnim zločincem, tako kvizlingom kot nacističnim oficirjem, med katerimi je tudi general Meissner. Igra ga Bitenc. Ko ga zagledamo prvič, tajnici ošabno narekuje »napotke za izvrševanje smrtne kazni«. Strelskemu vodu poveljuje oficir, strelja se z razdalje 8–10 metrov, strelja se hkrati v srce in glavo (»V glavo – ste zapisali?«), talci naj klečijo in gledajo proti grobu, če kdo preživi, dobi milostni strel, ne dotikajte se trupel, trupla naj se pokopljejo na zakotnih krajih – brez cerkvenih obredov in križev. »Zdaj pa to razpošljite vsem policijskim enotam!« Ko ga zagledamo drugič, mu sodijo, brez epolet pa izgleda kot popolno utelešenje banalnosti zla. In kot slišimo, ga obsodijo na smrt – s streljanjem.

S tem se je končalo Bitenčevo prvo nacistično obdobje – leta 1980, po Titovi smrti, se je začelo drugo. Po Titovi smrti so namreč začeli množično snemati enobejevske TV-filme, serije in miniserije, s katerimi so skušali rešiti »bratstvo in enotnost«, »pridobitve revolucije«, »delo in lik maršala Tita« in Jugoslavijo. Bitenc je bil na drugi strani. Vedno znova je igral brutalne, grizlijevske naciste – toda con gusto. Igral je celo Joachima von Ribbentropa, Hitlerjevega zunanjega ministra.

Če nacistov ni igral v jugoslovanskih produkcijah, jih je – običajno hipno – igral v tujih produkcijah, recimo v Vojnih vihrah (1983), ameriški all-star miniseriji, in Vojni in spominu (1988), mamutskem stomilijonskem nadaljevanju, v seriji Naloga dvanajstih ožigosanih (1988) pa je padel ovit v nacistično zastavo. In kamera ga potem še dvakrat pokaže mrtvega in hladnega, kot da ne bi mogla verjeti, da je res mrtev.

V Duletičevem Doktorju (1985) je igral ultimativnega slovenskega kvizlinga, Leona Rupnika, ki dobrodušno pove: »Naredili bomo spisek tistih, ki jih ne maramo več videti.« Čez čas doda: »Hitler nas je napravil za narod.« Brada mu ne odpade. In ko v dvorani vrtijo posnetke njegovega antikomunističnega govora na Kongresnem trgu, v katerem grmi proti »asocialnim, egoističnim, častihlepnim materialistom« (in ja, »Slovenijo lahko reši le zmagovita Evropa, Evropo pa more pripeljati k resnični zmagi samo Nemčija«), ga gleda z dvignjeno glavo in iskro v očeh, prepričan, da je odigral vlogo svojega življenja.

Bitenc je res postal kralj epizod, saj je hektično – kot kak kibernavt – skakal iz stoletja v stoletje, s prizorišča na prizorišče, iz uniforme v uniformo, iz filma v film. Bilo kuda, Bitenc svuda! Postal je integralni del filma. Brez njega ni bilo več filma. Iz vsakega filma je skočil – kot demonični trzljaj, ki filme dela nepredvidljive.

Toda vedno je naredil vtis: v Klopčičevi Dediščini (1984) je bil ošabni inšpektor, ki na Slovence gleda zviška, misleč, da bi moral po vsakem stiku z njimi na dezinfekcijo, v Slakovi Evi (1983) je projektiral nove zapore s pogledom na morje, kot da bi hotel s tem jetnike še dodatno mučiti, v Pogačnikovem Našem človeku (1985) pa je s svojo brezosebnostjo teroriziral paranoidnega direktorja – ne, nič ni bolj osebnega od brezosebnosti, če jo igra Bitenc.

In znal je skočiti iz filma, znal je trzniti, znal nam je pomežikniti. V hrvaški Skrivnosti Nikole Tesle (1980) je imel na prsih veliko belo rožo, da je takoj skočil vsaj v oči, v srbski Adi (1985) je začel takoj puhati cigaro, da bi se gledalčev pogled prilepil nanj, ne pa na druge, v Heretiku (1986) pa ves čas stoji za »karizmatičnim« Primožem Trubarjem (Polde Bibič), a mu s svojimi izklesanimi grimasami stalno krade šov. Kamera gleda Trubarja, vidi pa Bitenca. Bitenc gleda Trubarja, vidi pa kamero.

Toda v srbski miniseriji Dnevi Avnoja (1983) se je odkupil za vse grehe, saj ga najdete med člani slovenske delegacije, ki potuje v Jajce na II. zasedanje Avnoja (Antifašistični svet narodne osvoboditve Jugoslavije), na katerem so ob koncu leta 1943 sprejeli prelomni odlok o ustanovitvi Federativne ljudske republike Jugoslavije. Ko v dvorano stopi Tito (Marko Todorović), začnejo vsi bučno in navdušeno vzklikati: »Tito! Tito! Tito!« Tudi Bitenc, ki sedi v prvi vrsti, kot se izkaže – zraven Tita. In potem celo predlaga, da se Titu podeli naziv maršala.

Ja, Bitenc je igral Josipa Vidmarja. In ja, na koncu pritegne tudi štiklu »Maršal Tito, mi ti se kunemo, da sa tvoga puta ne skrenemo.« Igralec, ki je v številnih filmih preganjal Tita, je igral Titovega največjega fena. Očitno je hotel le njegov avtogram. Zato je tudi punkerjem v Outsiderju (1997) s takim pogrebnim glasom sporočil, da so maršala Tita prepeljali v ljubljanski Klinični center in da se je treba zdaj zavedati »resnosti situacije«.

Nacista je zadnjič igral v hrvaški seriji Dolga temna noč (2005), v kateri si res da duška, ko ugotovi, da obstaja partizanska enota, v kateri so sami Nemci (iz Slavonije, Srema). »Kakšna sramota! Vse je treba pobiti, likvidirati, iztrebiti! Njih vse in tiste, ki jih poznajo, in njihove sorodnike!« Bitenc vrešči na nižje oficirje, in to tako histerično, kot da bi skušal kanalizirati Hitlerja. Potem pa jih pošlje »na pot, na kateri rastejo železni in viteški križci«. Vedno je bil tam, kjer so nastajali dobri citati.

Krog je bil s tem sklenjen: Bitenc je igral nemškega oficirja, ki ukaže pobiti Nemce. »Višje« po hierarhiji ni mogel.

Vrnil se bo

Demeter Bitenc – prežeči tiger, skriti zmaj – je bil unikat slovenske kinematografije in veliki passepartout svetovne kinematografije. Igral je v filmih velikanov, kot so Zoltán Fábri (141 minut nedokončanega stavka), Vojtěch Jasný (Gastarbajterji) in Miklós Jancsó (Privatni grehi, javne vrline), blestel je v distopijah Eme Kugler (Odmevi časa, Za konec časa ipd.), ki ga je prelevila v fascinantni objet d’art, prikazoval se je v otroških filmih (verjetno za strah), v svojih študentskih filmih pa sta ga glorificirala Janez Lapajne (»Potreboval sem nekoga, ki je oficir na prvi pogled«) in Marko Naberšnik: »Bitenc je filmska legenda – pomočiš prst v morje in že si povezan z vsem svetom.«

Zadnja leta in desetletja je itak izgledal kot Zelig. Pojavljal se je povsod – na vsakem sprejemu, na vsaki zabavi, na vsaki premieri, na vsaki otvoritvi. Vedno je bil tam nekje med slavnimi, malo manj slavnimi, znanimi in predvsem znanimi po tem, da so znani – cameo. Brez njega ni šlo. In kamere so ga vedno ujele.

Bitenc je bil kralj epizod, saj je hektično – kot kak kibernavt – skakal iz stoletja v stoletje, s prizorišča na prizorišče, iz uniforme v uniformo, iz filma v film. Bilo kuda, Bitenc svuda!

V bosanskih Dobro urejenih mrtvecih (2005) leži na smrtni postelji, hropeč: »Hočem živeti!« Bolničar, tipični sarajevski zajedljivec, ga začudeno vpraša: »Kateri letnik pa si?« Ko pogleda njegove podatke in vidi, kdaj je rojen, dahne: »Ali ta letnik sploh obstaja?« V nobenem filmu ni dočakal take starosti. In take mladosti. Na prste dveh rok lahko preštejete filme, v katerih ni igral negativca, toda morali bi imeti 50 rok, da bi prešteli vse filme, v katerih je igral.

V vlogah negativcev se je odlično počutil. »Še dobro, da sem igral bad guye. Bad guy si lahko večno – ljubimec pa ne.«

Zadnjo vlogo je odigral v Knifičevem Vztrajanju (2016). Igral je obnemoglega, hudo bolnega Rusa, ki umre na hodniku bolnišnice. Pravi Miha Knific: »Nekoč je bil morda general.« V mnogih filmih.

A zanj je veljalo to, kar velja za Jamesa Bonda in Freddyja Kruegerja – vrnil se bo.