Knjiga / Silvio Pons: Svetovna revolucija: zgodovina mednarodnega komunizma 1917–1991

+ + +

Kaj je objekt knjige? – Pojavne oblike komunizma? Ne, italijanskega zgodovinarja vsebine komunističnih vladavin ne zanimajo, za stalinske procese proti Buharinu, Zinovjevu in tovarišem ne porabi več kot nekaj vrstic, gulagi in njihove milijonske žrtve pa niso tema niti za okvirček. V lahkotnem sprehodu si avtor privošči celo nonšalantni stavek, da sta se represija in preganjanje disidentskih intelektualcev v SZ začela že sredi šestdesetih let!? – Nikakor, že s prvim trenutkom oktobrske revolucije, dragi Pons; ko bi vas brali, bi se v grobu obrnili Mandelštam (1938), Meyerhold (1940), Cvetajeva (1941) in ... Skratka, pisec meri le na odnose med voditelji posameznih partij v luči prelomnih dogodkov. A taka knjiga bi mirno lahko izšla tudi za časa Tita, saj je povsem benevolentna do komunističnega gibanja; za enega redkih podležev je v njej označen Trocki, o katerem piše, da je leta 1925 »s še zahrbtnejšim« argumentom nastopil proti voditeljem. Kot bagatele se pojavljajo gladomor v Ukrajini, kulturna revolucija na Kitajskem, moderna represija nad Poljaki leta 1981 je opisana le mimogrede, še konca SZ ne pojasni z Jelcinovim odgovorom na vojaški puč dela komunističnega vrha. Zgodba je preprosta: ko partijske države ne uporabijo tankov in nasilja nad opozicijo, ampak jo sprejmejo, je komunizma konec. Komunistične revolucije pač ni brez državnega nasilja nad »razrednimi sovražniki«. Za to spoznanje porabiti 400 strani pripovedi? Škoda, da avtorja zanima le ideja revolucije. Lahko bi napravil primerjalno študijo različnih komunističnih držav skozi čas s stališča svobode gibanja, govora, podjetništva, ali pa radikalneje – s stališča boja proti eksploataciji zaposlenih, se pravi skozi njihov materialni standard, količino prostega časa, poceni sindikalnih počitnic …