»Trump je svinja«

Politični koncert pinkfloydovca Rogerja Watersa v Zagrebu

Obstajajo glasbe ne zasedbe, ki se vedno znajdejo na seznamih bendov, ki jih je treba nujno videti, preden umremo. Pink Floyd praviloma zasedajo eno od prvih petih mest. Je pa to tudi ena tistih redkih legendarnih skupin, kjer si lahko že ob obisku koncerta enega samega člana rečemo, »evo, odkljukani so«. Pri Floydih je to fenomenalni Roger Waters (74), ki je zasedbo vodil v njenem najbolj ikoničnem obdobju, v sedemdesetih. V nedeljo smo ga ujeli le streljaj čez mejo – v Zagrebu.

Razprodana Arena s približno 15 tisoč obiskovalci, med katerimi je bil verjetno vsak četrti iz Slovenije, vsak drugi pa je nosil majico Pink Floyd (največ s kultno piramido z naslovnice plošče The Dark Side of the Moon), je dala takoj vedeti, koliko zanimanja še vedno vlada za ostarele konceptualne rockerje. Ker pa je bilo med občinstvom veliko mladih, vendarle ne gre zgolj za »obujanje spominov«.

Waters je konceptualist, ki rad vedno znova aktualizira svoje legendarne stvaritve in jim odtisne sodobni pečat, je aktivist, ki se ne boji biti političen. Tokratno turnejo je poimenoval Us + Them (Mi + oni) in med istoimensko pesmijo se je na enem od mnogih videozaslonov prikazal napis: »Če niste jezni, ste premalo pozorni.« Jeza in upor sta bili ključni sporočili koncerta, ki je pravzaprav več kot zgolj to – je performans, predstava. Watersov arhiv za postavitev vizualij je še iz časov Pink Floydov tako obsežen in ikoničen, da zlahka že sam nagovori občinstvo. Videli smo grozovite prizore vojn, revščine, posledic človeške krutosti in pohlepa. Na Hrvaškem, kjer je še ne tako davno divjala vojna, je te podobe še posebej težko gledati. A stran nismo mogli pogledati.

Med skladbo Mother, kjer Waters »mamo« sprašuje, ali meni, da bodo odvrgli bombo, se je po vprašanju »Mama, naj zaupam vladi?« na zaslonu izpisal odgovor v hrvaščini »nema jebene šanse« in požel ogromen aplavz. Na trenutke se je zdelo, kot da nas ima Waters s pestjo, stisnjeno visoko v zraku, za talce v časovni kapsuli, a nismo se upirali, ravno nasprotno – nekje sredi koncerta je požel stoječe ovacije, ki se kar niso končale. Presenečen je bil tudi sam, in naj me vrag, če si ni z lica celo obrisal solze. Nato je povedal zgodbo, za katero je že vnaprej opozoril, da ne ve, kako jo bo občinstvo sprejelo. Njegov prijatelj se je v petdesetih peljal iz Celovca v Zagreb in na poti vprašal možakarja z brki, ali je na pravi cesti proti hrvaški prestolnici. Gospod mu je odgovoril: »V Jugoslaviji je samo ena cesta.« Nihče ga ni linčal. Je pa sam vseskozi linčal ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki je bil nekakšna rdeča nit, njegova glava se je pojavljala na telesu prašiča, kot pop art podoba, pa ob napisu »charade« (pretvarjanje). Po nizu Trumpovih spornih citatov se je v hrvaščini izpisalo: »Trump je svinja.«

Waters si upa, ni kaj. Čeprav včasih pozabljamo, da je ob tem, ko je glasen borec, ki poudarja, naj se »jim« (bankirjem, oblastnikom) ne pustimo, že dolgo tudi sam pripadnik privilegiranega razreda, kar se pozna tudi pri ceni vstopnic za njegove koncerte. A o tem ponavadi razmišljamo šele na poti domov, v dvorani pa smo verniki, uporniki, ki glasno vzklikamo: »Hej, učitelj! Pusti nas, otroke, na miru!«