Slovenija (še) ni Zlovenija

Na vrata dežele trkajo oziroma čez njeno mejno žico neustavljivo plezajo nepregledne množice rjavih in črnih migrantov, mladih moških, z neutolažljivo slo po Slovenkah, Lepih Vidah, ki jih je treba vzeti v bran, zato se modernim črnim zamorcem na pot postavljajo kleni, beli, domači in nasilni fantje, nekakšna Večina, ki pa ne želi biti grožnja le tujim prišlekom, ampak tudi vsem »domačim narodnim izdajalcem«, levičarskim multikulti aktivistom, liberalnim intelektualcem, gejem, lezbijkam in vsem drugim priložnostnim čefurjem, ki jim zato ura kaže pet minut pred polnočjo, da se zberejo in dvignejo glas proti sovraštvu, preden bo prepozno in bodo temne sile popolnoma prevladale in za kdo ve kako dolgo ugasnile luč nad deželo.

Lažne novice delujejo.

Še posebej, če v njihovo kreiranje in plasiranje vložiš zavidljivo število evrov niti ne tako zelo neznanega izvora. Ustvarjajo navidezno, lažno, resničnost, tisto resničnost, ki iz realnosti jemlje zgolj razbite fragmente, črepinje, ki jih nato v televizijskih in radijskih studiih in časopisnih uredništvih na novo lepijo skupaj, z mešanico laži in manipulacij (najučinkovitejšim lepilom ta hip) v resničnost, ki se v zunanjem svetu (še) ni zgodila, dogaja pa se na televizijskih ekranih, časopisnih straneh in po družbenih omrežjih. In tam deluje kot resnična, kot resnična resničnost. Kar ni več nikakršna novica. Antiimigrantska fake news retorika je danes preizkušena strategija, ni treba biti ravno genialni spin doktor, da se je domisliš. Prodajajo jo tudi rabljeno, na madžarskih, poljskih, slovaških, pa tudi avstrijskih bolšjakih. V slovenskem primeru je v resnici presenetljivo to, da so lažne novice, v dveh zelo različnih legah, pa vendar, bolj kot pri povprečnih volivcih delovale na obeh polih politično aktivnega dela populacije, tako na tistem desnem, ki je precej običajen osumljenec, pa tudi na nasprotnem, levoliberalnem polu. Slednji je, v zagonu dokazovanja lažnosti lažnih novic o neposredni migrantski nevarnosti (ki so jih po družbenih omrežjih bolj kot resnični ljudje razpihovali številni virtualni kloni, ki so dajali videz množičnosti sovražno govorečih skrajnih desničarjev) podlegel vtisu, da je Slovenija resnično že postala temačna, ksenofobna in sovražna vukojebina, točno takšna, na kakršno je, na drugi strani, računala desna, Janševa opcija. Tako sta obe strani, na neki hecen način, verjeli oziroma podlegli istemu vtisu. Vtisu, ki je, kot stranski produkt lažnih novic o migrantski nevarnosti, podobno zmoten kot lažne novice same ali pa vsaj močno pretiran. Vtisu, da je Slovenija že Zlovenija.

Slovenija (še) ni Zlovenija.

Slovenija se je na teh volitvah, vsaj meni, pokazala v precej boljši luči od pričakovane. Celo v mnogo boljši kot vse sosednje države, da o višegrajskih niti ne začenjam. S(krajno) D(esno) S(stranko) je volilo, v absolutnih številkah, podobno število volivk in volivcev kot na prejšnjih volitvah (četrtina vseh, ki so letos glasovali oziroma osmina vseh volilnih upravičencev). Prav tako je od prejšnjih volitev ostala praktično nedotaknjena kumulativna prednost t. i. levoliberalnega pola pred tistim desnoavtoritarnim. Milijonsko sponzorirana kampanja sovražnosti in strahu torej ni našla niti ji ni uspelo ustvariti tiste absolutne ksenofobne, nestrpne, sovražne večine, ki bi jo tovrsten diskurz uspešno nagovoril in predvsem uspešno politično aktiviral. Več kot očitno zelo slabo porabljena, domnevno zelo velika količina denarja, kar, če sem zlonamerno ciničen, postavi pod vprašaj tudi domnevno podjetniško kompetenco, s katero se ta politična opcija tako zelo rada (nedvomno precej raje kot z delavstvom) poistoveti, predvsem pa druži.

Očitno je Slovenija, z veliko večino ljudi, ki v njej živimo, trenutno precej bolj dolgočasno normalna, kot so jo bili pripravljeni videti tisti, ki so se nam v tej volilni kampanji ponujali kot kandidati za njeno vodenje. Večina očitno še vedno premore dovolj pameti in refleksije, da razume, da obstajajo za njihova življenja vsaj tako pomembne, če ne pomembnejše teme oziroma strahovi, kot so fantomski migranti na eni in fantazmagorična nestrpna in sovražna Večina z Janezom Janšo na čelu na drugi strani predvolilne retorike, pri čemer seveda ne želim zmanjševati pomena obravnave vsakršne nestrpnosti, nasilja in sovraštva, predvsem pa pomembnosti vsakokratne pravočasne in ustrezne reakcije tako družbe kot pristojnih državnih organov.

Pa vendar, privolitev, da se volilna izbira odvije pretežno na polju spopada med nekim liberalnim, pogojno rečeno zahodnoevropskim in neliberalnim, recimo mu orbanovskim tipom demokracije (pri čemer je bilo na liberalnem meniju več enakovrednih izbir, LMŠ, SMC, SD, DeSUS in ZAB, na drugem neliberalnem pa realno samo SDS z neoliberalnim prelivom NSi), nas je bolj kot ne prikrajšala za razprave o vsaj tako pomembni, če ne celo pomembnejši izbiri, ki je pred nami, in sicer izbiri med neoliberalno sedanjostjo in nekakšno drugačno, bolj egalitarno in pravičnejšo prihodnostjo. Morda, samo ugibam, pa tudi v tem tiči vzrok skoraj 50-odstotne volilne abstinence in skorajda bratsko razdeljenih enakih odstotkov med štiri stranke levoliberalnega bloka. Da je to izbira, ki se ljudi dotakne, kaže opazen dvig odstotka Levice v primerjavi s prejšnjimi volitvami, ki je, kljub posmehu konkurence in kontraaktivizmu nekaterih voditeljev soočenj, prav pri tej izbiri vzpostavljala razliko do vseh drugih strank levo od SDS in ima v taboru volilnih abstinentov zagotovo še precej zaloge za prihodnost.