Filozof Samo Tomšič z berlinske Humboldtove univerze o moči politike, moči demokracije in močnih voditeljih

»Janša je močen samo zato, ker vzbuja strah«

Predsednik republike Borut Pahor je pred dnevi govoril o močnih voditeljih in o tem, da ni nujno, da so za demokracijo nekaj slabega. Ali ni demokracija sistem, ki ščiti šibke?

Nisem prepričan, da je današnja demokracija v kateremkoli vidiku zaščita šibkih ali da se njihov interes, njihove želje in potrebe kakorkoli spoštujejo. Če se že, to velja le v absurdno omejeni meri. Volitve so bolj ali manj prirejen političen proces, potekajo v skrajno reguliranih razmerah. Te med drugim sooblikujejo mediji, za katere bi lahko resno podvomili, kako neodvisni so od kapitala in strankarskih političnih interesov. Enako lahko trdimo za politične stranke, ki so, z izjemo nekaterih levih strank, izključno instrumentarij za ustvarjanje legalnih okvirov za ohranjanje totalne podreditve politike ekonomiji.

Takšno je morda stanje demokracije, a, ponavljam, v idealnem svetu naj bi demokracija omejevala moč premočnim. V avtoritarnih režimih so napake demokracije, ki jih omenjate, še izrazitejše.

Že mogoče, ampak tega idealnega sveta nikjer ni zaslediti, ne v preteklosti ne v sedanjosti. Pred tedni sem na neki tuji medijski spletni strani našel zemljevid, ki je prikazoval svet, razdeljen na države z delujočo demokracijo, države s spodletelo demokracijo in države z odkrito avtoritarnimi režimi. Če pogledava idealni primer, kjer naj bi demokracija označevala vladavino ljudstva, seveda pod reprezentativnimi pogoji, ki pa jih ni treba nujno negativno interpretirati, lahko o demokraciji kot o političnem sistemu vseeno razmišljamo optimistično. V tem primeru demokracija pomeni politični prostor, v katerem obstaja trenje ali konflikt med interesom kapitala in interesom ljudstva, v katerem emancipatorična politika uspešno mobilizira množice proti kapitalu. To bi bilo zelo na kratko optimistično videnje demokracije. Toda v kapitalističnem sistemu je v demokracijo že v izhodišču vgrajena tudi neka usodna spodletelost, ki je povezana s tem, da demokratični mehanizmi stojijo za razbijanjem politične povezanosti, za fragmentacijo množic in za politično dezorientacijo. Edino, kar je v kapitalističnih demokracijah – in drugih ne poznamo – konsolidirano, je interes razreda kapitalistov. A ta razred je konsolidiran na odkrito protidemokratičnih načelih in organizirani korupciji. Na omenjenem zemljevidu so bile države EU označene kot delujoče demokracije, vendar dobro vemo, da so Nemčija, Velika Britanija ali skandinavske države kljub temu uspešno integrirane v okvire neoliberalnega kapitalizma. Lahko bi rekli, da je spodletelost njihove demokracije bolj ali manj nevidna. Vidno spodletela pa je demokracija v Vzhodni Evropi, o čemer priča aktualen vzpon rasizma, seksizma in populizma. Mimogrede, tudi ZDA so bile označene za spodletelo demokracijo, seveda izključno zaradi Donalda Trumpa, pa četudi sta ameriški elektorski sistem in način financiranja strank že v izhodišču nedemokratična in skorumpirana.

Kaj pa je potem močna politična figura?

Donalda Trumpa, Recepa Tayyipa Erdogana, Vladimirja Putina, Viktorja Orbána in še koga se dandanes navaja kot paradigmo močne politične figure. Pa so to res? Vsekakor so to figure toksične maskulinitete, ki si spet agresivno prilašča politični prostor. Zame je močna politična figura prej tista, ki bi bila zmožna s sklopom političnih idej emancipatoričnega tipa mobilizirati angažma množic, da postanejo aktivne v političnem procesu. Poglejmo si Slovenijo. Če je Janša močna politična osebnost, potem samo zato, ker vzbuja strah, ker vzbuja frustracije, njegova moč ne izvira iz političnega programa, njegove politične ideje so neobstoječe. Namesto idej prodaja resentiment, predsodke in seveda svojo toksično maskuliniteto. Uspešen je pri demotiviranju, vzbujanju vtisa politične pat pozicije, brezizhodnosti. A samo po sebi gre za šibko osebnost. Janša je impotenten politik, ker nima političnih idej, jih nikoli ni in jih nikoli ne bo imel. In to je v zadnji instanci njegova šibkost, se pravi, zganja močan hrup, a za tem hrupom je politični slabič.

Tragično je, da Angela Merkel ostaja edina močna politična figura kot zgolj ohranjevalka sedanjega reda.

Kako Angela Merkel gradi svojo politično moč? Gotovo ne s strahom ali s silo kot kdo drug, ki zlorablja politični sistem za širjenje strahu in avtoritarnosti.

Angela Merkel je videti močna politična figura, ker njena politična drža in strategija merita na stabilnost. Pripravljena je vzdrževati političen in ekonomski status quo, seveda tudi ne podpira politike agresivnega uničevanja preostankov socialne države, vsekakor nasprotuje implementaciji rasističnih in šovinističnih pogledov na begunsko problematiko, na ženske pravice, na pravice spolnih manjšin itd. Angela Merkel je v tem pogledu paradigmatski primer politične vrste, ki je dandanes v izumrtju, liberalne demokracije, pa četudi prihaja iz konservativne stranke. Znotraj lastne stranke je kritizirana kot politična figura, ki se pomika preveč na »levo«.

Kar je relativna ugotovitev.

Seveda. Glede na to, kar se dogaja v Evropi, kakšne politične sile prihajajo na oblast v Vzhodni Evropi, kaj se krepi tudi na Zahodu, je res tragično, da Angela Merkel nastopa kot edina močna politična figura, ko pa je v resnici zgolj ohranjevalka političnega in ekonomskega reda, ki je bil na oblasti v Evropi do ekonomske krize 2008. In ne pozabimo, da je bila njena politika med evropsko dolžniško krizo skrajno problematična in trdo neoliberalna.

Od kod izvira njena moč? Iz politike razuma?

Prej bi rekel iz političnega pragmatizma, kar seveda ne pokrije celotne politike razuma, prav nasprotno. Pragmatizem je najšibkejša varianta politike razuma. Merklova je zadržana, v javnem prostoru vsekakor uporablja racionalno argumentacijo, politiko dela v zakulisju, ne prek Twitterja ali rumenih medijev. Stavi na diplomacijo klasičnega tipa, na medijsko prisotnost, ki je »pomirjujoča«, ne zavzema radikaliziranega stališča do kakršnekoli politične problematike. V bistvu je treba ugibati njene misli, njene pozicije, politično situacijo ohranja nerazburkano, ne da bi dajala vtis, da je brez stališč in začrtanih smernic. A ravno v tej svoji drži Merklova postane figura šibkosti, če si prizadeva ohranjati politični red, ki je obsojen na propad. Merklovo bo v lastnih strankarskih vrstah prej ali slej nadomestil politik, ki se odkrito spogleduje s populizmom. In naj se na tej točki vrnem k retorični puhlici našega predsednika. Ja, močne politične osebnosti so dobre za demokracijo, vendar je k temu treba dodati, da to niso niti avtoritarni agresivci tipa Janez Janša niti zadržani pragmatiki tipa Angela Merkel. Za demokracijo so dobre figure, katerih moč se kaže v tem, da mobilizirajo volilno telo na podlagi idej, ki obrnejo obstoječe razmerje med politiko in ekonomijo. Takšen obrat pa lahko pride samo s strani politične levice. Predsednika je zato treba popraviti, rekoč, da je za demokracijo dobra močna levica. A proti temu je v političnem prostoru prisoten organiziran, sistematičen odpor.