Nazaj v prihodnost
Zakaj bi se morali vrniti h gradnji vrstnih hiš

Skupina arhitektov ( V. Gregorc, R. Klanjšček, A. Vrhovec in J. Hacin), ki so hkrati nastopali kot investitorji, je ustvarila niz sodobno zasnovanih bivalnih ateljejev, ki v tipološko kaotični Rožni dolini iščejo ravnovesje med individualnim in skupnostnim bivanjem.
© Miran Kambič
Eno od temeljnih načel trajnostnega razvoja narekuje smotrno izrabo prostora, saj je ta izrazito omejena naravna dobrina. V urbanizmu to pomeni gradnjo dovolj gosto pozidanih naselij. A čeprav se to sliši kot voda na mlin nepremičninskih developerjev in gradbincev, ki jim večji prostorski izkoristki prinašajo večji zaslužek, se ti zavedajo, da morajo zgrajene stavbe po ustrezni ceni tudi prodati. Slovenija pa je družba, ki je do gostejše zazidave izrazito odklonilna, ker tako rekoč nima velikih mest in s tem urbane tradicije. Kako torej graditi v državi, kjer povprečno naselje ne presega velikosti vasi in kjer tudi v času industrializacije niso nastala večja urbana središča? Naš bivalni ideal ostaja enodružinska hiša z vrtom – čeprav v tem dejansko nismo nobena posebnost, saj je ta bivalna praželja značilna za večino narodov. Zdi se, da smo odgovor nekoč že poznali, pa nam ga je uspelo pozabiti oziroma ga v novih družbenopolitičnih in gospodarskih razmerah ne znamo več udejanjiti. Gre za stavbni tip vrstnih hiš, ki je osnova za gradnjo nizkih, a gostih stanovanjskih naselij.