Nazaj v prihodnost

Eno od temeljnih načel trajnostnega razvoja narekuje smotrno izrabo prostora, saj je ta izrazito omejena naravna dobrina. V urbanizmu to pomeni gradnjo dovolj gosto pozidanih naselij. A čeprav se to sliši kot voda na mlin nepremičninskih developerjev in gradbincev, ki jim večji prostorski izkoristki prinašajo večji zaslužek, se ti zavedajo, da morajo zgrajene stavbe po ustrezni ceni tudi prodati. Slovenija pa je družba, ki je do gostejše zazidave izrazito odklonilna, ker tako rekoč nima velikih mest in s tem urbane tradicije. Kako torej graditi v državi, kjer povprečno naselje ne presega velikosti vasi in kjer tudi v času industrializacije niso nastala večja urbana središča? Naš bivalni ideal ostaja enodružinska hiša z vrtom – čeprav v tem dejansko nismo nobena posebnost, saj je ta bivalna praželja značilna za večino narodov. Zdi se, da smo odgovor nekoč že poznali, pa nam ga je uspelo pozabiti oziroma ga v novih družbenopolitičnih in gospodarskih razmerah ne znamo več udejanjiti. Gre za stavbni tip vrstnih hiš, ki je osnova za gradnjo nizkih, a gostih stanovanjskih naselij.

Prednosti vrstnih hiš izhajajo iz preprostih geometrijskih zakonitosti. Pri gradnji prostostoječih hiš imamo predpisane odmike od parcelnih mej, pri vrstnih hišah na dveh straneh tega odmika ni. Gradbena parcela je zato lahko manjša, odvisno od tega, kako velik je vrt ali atrij. Prostor je s tem bistveno bolje izkoriščen: s prostostoječimi hišami težko dosežemo gostoto sto prebivalcev na hektar, pri vrstnih hišah je ta lahko celo dvakrat tolikšna. Stikanje stavb izboljša tudi energetsko učinkovitost: preprosta hiša kockaste oblike ima pet zunanjih ploskev, prek katerih izgublja toploto (štiri fasade in streho), vrstna hiša enakih razmerij ima le tri, saj dve fasadi grejeta sosednji stavbi.

Predvsem prostorski prihranek je glavni razlog, da je bila gradnja do parcelnih mej splošno razširjena v srednjeveških mestih, omejenih z obrambnim obzidjem, in da so v času industrializacije vrstne hiše postale standard za delavska naselja, predvsem v protestantskih deželah zahodne in severne Evrope (Anglija, Nizozemska, Belgija, delno tudi Nemčija in Skandinavija).

V večjih mestih, na primer Londonu, kjer so bile nepremičnine drage, so vrstne hiše gradili tudi za premožnejše družbene sloje, so bile pa temu primerno razkošno oblikovane in so jih dopolnjevali manjši zasebni parki (npr. Russel Square, Bedford Square …). Drugače od teh v delavskih četrtih vrstne hiše niso imele ne parkov ne vrtov, kvečjemu manjša gospodinjska dvorišča za pranje in sušenje perila ter stepanje preprog. Higienske razmere so bile obupne zaradi prenatrpanih stanovanj, slabe kakovosti gradnje, vlage, vsesplošnega kurjenja premoga itd. in so povzročale tuberkulozo ter druge bolezni.

Zato je v Angliji nastalo gibanje za »vrtna mesta«, ki naj bi razbremenila priseljevanje v prenatrpana industrijska velemesta in naj bi z obilo zelenih površin zagotavljala primeren higienski standard. Vrstne hiše so bile zelo pogosta (čeprav ne edina) tipologija, imele pa so vrtove ali vsaj skupne zelene površine. Do druge svetovne vojne so bila vrtna mesta ena od osrednjih urbanističnih smeri, ki je imela vpliv tudi pri nas.

Tako je v medvojnem obdobju arhitekt Ivan Vurnik v Mariboru načrtoval Mestno delavsko kolonijo, prvo naselje vrstnih hiš pri nas. Plečnik pa je v duhu vrtnega mesta izdelal regulacijski načrt za ljubljanski Svetokriški okraj, današnji Bežigrad. Šlo je za pahljačasto zasnovo ulic med železniško progo in Dunajsko cesto, pozidano z nizko zazidavo različnih tipov (od vrstnih hiš do manjših blokov) ter veliko zelenja. Uresničenih je bilo sicer le nekaj fragmentov te zasnove, na primer nizi vrstnih hiš med Vojkovo in Linhartovo cesto.

V obdobju povojne obnove Evrope je ideja vrtnega mesta zamrla in prevladal je funkcionalistični urbanizem, predvsem iz praktičnih razlogov gradbene učinkovitosti in hitrosti, ki je dajal prednost večjim stanovanjskim blokom. Kljub temu so v skandinavskih deželah iskali drugačne oblike stanovanjskih naselij in mogočo rešitev našli v nizki, a gosti pozidavi, opremljeni z vso potrebno družbeno infrastrukturo (vrtci, šole, zdravstvena skrb za starejše, prostori za skupnost in druženje …). Spet je prednjačila tipologija vrstnih hiš v različnih oblikah, tehnološko preprosto grajenih, vendar s funkcionalno premišljenimi tlorisi in v oblikovno dovršenem minimalističnem slogu.

Ker se je v Skandinaviji študijsko izpopolnjevalo več slovenskih arhitektov povojne generacije, je imel skandinavski način gradnje močan vpliv na urbanizacijo pri nas. Najbolj znano naselje vrstnih hiš v Ljubljani so seveda Murgle. Zasnovala sta jih zakonca Ivanšek, ki sta z anketo ugotovila, da si tudi stanovalci tedaj najsodobnejših blokovskih sosesk v resnici želijo bivati v individualnih hišah. Skandinavski model se je pri tem kazal kot idealen kompromis.

Murgle so najobsežnejše in enotno oblikovano takšno naselje v Sloveniji, a še zdaleč ne edino. V Kosezah med ribnikom in avtocesto najdemo šolski primer goste nizke soseske s celotnim naborom prej omenjenih stavbnih tipov, ki ga je zasnoval prav tako v Skandinaviji izobraženi urbanist Mitja Jernejc. S to tipologijo se je veliko ukvarjal tudi arhitekt Viktor Pust, zanimive so na primer vrstne hiše na pobočju nad Črnučami.

Nasploh v Ljubljani najdemo nize vrstnih hiš iz socialističnega obdobja tako rekoč na vsakem koraku. Posebej veliko jih je v južnem delu mesta, kjer je gradnja večjih stavb zaradi slabše nosilnosti barjanskih tal manj rentabilna (Galjevica, Vič), a so večja naselja tudi v Podutiku in Pržanu pa v Dravljah, Tomačevem, Kašlju, Zalogu, za Bežigradom … V Kopru stoji več nizov na pobočju Markovca, pod njim pa naselje Olmo. V Celju so vrstne hiše na severnem obrobju pri avtocesti, v Velenju na Gorici … Naštevali bi lahko v nedogled. Razlikujejo se seveda po arhitekturni kakovosti (številne so zaradi predelav že povsem izmaličene), velikosti parcel ter domiselnosti urbanistične zasnove, a ugotovimo lahko, da so bile vrstne hiše tudi v obdobju »velikih sivih blokov« pravzaprav nadvse priljubljena in pogosto uporabljana stavbna tipologija.

Razlog je v tem, da je bilo v tem času na voljo več formalnih oblik in spodbud za gradbeno samoorganizacijo in tudi samogradnjo. Naselja vrstnih hiš so bila pogosto grajena na zadružniški način, ki je imel številne ekonomske prednosti. Tako je bilo že takoj po vojni, še pred zagonom množične gradnje velikih sosesk, nekaj takih zazidav. Gradnjo ene od prvih je samoiniciativno organizirala skupina mladih arhitektov (B. Fink, M. Šlajmer, M. Lapajne, J. Jenšterle in M. Lešnik), ki je v obdobju hudega pomanjkanja stanovanj skušala rešiti svoje stanovanjsko vprašanje. Sami so sprojektirali in nato leta 1955 zgradili nekaj nizov vrstnih hiš pri Koleziji v Ljubljani. Ta rešitev se je hitro uveljavila po vsej Sloveniji. Ponekod je bil na primer mogoč nakup komunalno urejene parcele na območju predhodno sprejetega zazidalnega načrta in z obveznim tipskim načrtom hiše, gradilo pa se je v lastni režiji, spodbujeno z različnimi finančnimi ugodnostmi.

Od spremembe družbene ureditve se vrstne hiše tako rekoč ne gradijo. Eden od razlogov je odprava omenjenih finančnih in organizacijskih ugodnosti, poleg tega je zamrlo zadružništvo, s čimer se je izgubil kolektivni naboj, ki je bil glavno gonilo nizke goste gradnje. Drugi razlog je v tem, da so z izboljšanjem cestnega omrežja postale dostopne nepremičnine na podeželju, ki so bile poceni (ali pa preprosto podedovane) in primerne za individualno gradnjo. Nekaj manjših kompleksov vrstnih hiš pa je v tem času vendarle nastalo. Ob Koseškem bajerju je po urbanističnem načrtu arhitektov Janeza Vrhunca, Tomaža Mächtiga in arhitektke Urše Vrhunc zraslo naselje Mostec, v katerem je poleg nizkih blokov tudi nekaj nizov vrstnih hiš, ki so jih zasnovali različni arhitekti. Dva niza hiš s skupnim predprostorom sta bila zgrajena ob Malem grabnu, v Rožni dolini pa niz vrstnih bivalnih ateljejev. V naselju Zeleni gaj na Brdu je bilo nedavno končanih pet nizov vrstnih hiš – v nekaterih so te sestavljene tako, da je spodaj pritlično stanovanje z vrtom, nad njim pa dvoetažno stanovanje s teraso. Nekaj manjših projektov je bilo zgrajenih tudi v drugih krajih.

Drugače kot v Sloveniji so v tujini vrstne hiše vedno ostale aktualne, arhitekturne revije in monografije so polne sodobnih primerov z vsega sveta. Sploh so priljubljene v državah, kjer so bile tradicionalno prisotne – na Nizozemskem prostostoječih enodružinskih hiš skorajda ni. Tipologijo so izdatno uporabili pri gradnji novih naselij na območju opuščenih pristaniških dokov v Amsterdamu, kjer so domiselno kombinirane z nizkimi bloki in nekaj izstopajoče oblikovanimi večjimi bloki in stolpnicami, v katerih je spremljajoči javni program. Prav odsotnost javnega programa in s tem aktivnih pritličij je ena od slabosti zazidave z vrstnimi hišami in točka, kjer namesto mesta hitro nastane avtomobilsko predmestje. Taka je tudi izkušnja nekaterih povojnih angleških in nizozemskih vrtnih mest, katerih jedra prej spominjajo na nakupovalna središča, obdana z uniformirano dolgočasnostjo predmestne idile – na tej relaciji pa je ustvarjalni, napredni naboj prave urbanosti nemogoč.

Kljub temu bi bile vrstne hiše v Sloveniji nadvse primerna tipologija. So oblika, kjer ima vsaka družina še vedno svojo individualno enoto, v kateri se lahko počuti »na svojem« in ima lasten vrt ter dovolj bivalnega prostora. Zaradi opisanih prihrankov so bistveno bolj trajnostne ter prostorsko gospodarne kot prostostoječe hiše. Navadno so tudi enotno oblikovane (pa znotraj tega vendarle dopuščajo manjše individualne prilagoditve), kar bi bilo v naši prostorski stihiji nadvse dobrodošlo. Obenem so v slovenskem prostoru dovolj prisotne, da bi bile primerne tudi za manjše kraje ter obrobja večjih mest, kjer gradnja večstanovanjskih stavb ni neprimerna. Da so vrstne hiše primerna tipologija za stanovanjske zadruge, ki spet postajajo aktualne, ni treba posebej poudarjati. Lahko le pozovemo občinska vodstva in njihove urbanistične službe ter nepremičninske investitorje, da jih spet uvrstijo v svoj gradbeni repertoar.