Sarajevski operni feniks

Leta 1986 so v Sarajevu uprizorili dramo Gamlet, ki jo je po naročilu Narodnega gledališča BiH spisal hrvaški pisec literarnih in dramskih uspešnic Slobodan Šnajder. Zgodba temelji na osebah in dogodkih iz leta 1942; govori o zagatnem položaju pisatelja Ahmeda Muradbegovića, intendanta medvojnega Hrvaškega državnega gledališča v Sarajevu, tesnobi slovitega hrvaškega gledališčnika Branka Gavelle med konfinacijo v tem mestu, kamor so ga, ker je bil grški katoličan, pregnale oblasti t. i. Neodvisne države Hrvaške (NDH). Temelji tudi na sarajevski medvojni uprizoritvi Hamleta spomladi 1942, ki se je v zgodovino gledališča zapisala po pobegu nekaj članov ansambla k partizanom takoj po premieri. Iz spleta teh okoliščin – priimka režiserja Gavelle in naslova Shakespearjeve mojstrovine – je sestavljen naslov dela: Gamlet.

Širokopotezni projekt sarajevske Drame sta posebej zaznamovala beograjski gledališki in filmski zvezdnik Ljuba Tadić, ki je nastopil v vlogi Gavelle, in Mersad Berber, ikona bosanske sodobne grafike, pripadnik ljubljanske grafične šole, ki je zasnoval scenografijo. Niti umetnikom niti občinstvu, prevzetemu od blišča dogodka, se še sanjalo ni, da bodo v bližnji prihodnosti v multikulturnem, olimpijskem in svetovljanskem Sarajevu doživeli vojno, ki bo med 44-mesečnim obleganjem mesta krepko presegla »dosežke« nemške okupacije in vladavine t. i. NDH, v katero je Šnajder časovno umestil dramo.

Ko so z nepojmljivo surovostjo po mestu udarili Karadžićevi nacionalisti in povampirjena JLA, so bile v nekaj dneh ohromljene vse njegove funkcije: preskrba z vodo, elektriko in energenti, komunikacije, mestni promet, zdravstvo, mestna in državna uprava, šolstvo ... Čez noč je bilo onemogočeno delovanje vseh kulturnih ustanov, nekatere, denimo Orientalski inštitut, NUK in Olimpijski muzej z neprecenljivim fondom, pa so pogorele skoraj do tal. Udarilo je tudi po Narodnem gledališču z ansambloma Drame ter Opere in baleta. To je bil čas, ko je umetnost igre zamenjala umetnost preživetja, ko so drame sestopile z odrov v resničnost, krvav resničnostni šov na domu, v kleteh, na ulicah in trgih, bolnišnicah, tržnicah ... povsod! S tem so nove okoliščine tudi kulturo in umetnost postavile pred hudo preizkušnjo, a v čudovitem sožitju duhovnega upora in enkratne vitalnosti Sarajevčanov sta se vendar obdržali. Pomagali sta meščanom ohraniti razum in mestu dušo.

Med vojno so najvztrajnejši hodili v »službo« ne glede na razmere in razdaljo. Nekateri posamezniki so skupno prehodili kar tri ali štiri tisoč kilometrov. Pri tem jih je nekaj padlo pod streli ostrostrelcev ali med bombardiranjem.

Sarajevsko Narodno gledališče, zlasti Opera in balet, je bilo po nacionalni pestrosti Jugoslavija v malem, s številnimi stalno angažiranimi solisti in člani ansamblov iz tujine pa še delček Evrope. V delovanju ni bilo zaznati nestrpnosti. Preprosto so znali živeti različnost, večkulturnost. Razsežnost pestrosti te umetniške druščine se je pokazala, ko je zadišalo po vojni in s prvimi bombardiranji, ko se je začel sarajevski eksodus, vračanje v domače kraje, pobegi v tujino, kamorkoli na varno. Tudi v Slovenijo, kamor se je v slovenske orkestre zateklo nekaj glasbenikov. A nekateri so ne glede na okoliščine vztrajali v Kući na obali (Hiša na obrežju), kakor Sarajevčani radi občudujoče imenujejo svoje osrednje gledališče, denimo prvakinji Amila Bakšić in Paša Gackić, nekateri solisti, člani zbora in orkestra ter del vodstva, ob njih pa še tisti, ki so se z leti zlili z mestom, kot sta na primer baritonist iz romunskega Temišvara Duško Bugarin in očarljiva primadona Gertruda Munitić, ki je niti klici iz domačega Splita niso prepričali, da bi zapustila Sarajevo. Ostalo je tudi nekaj naših rojakov, članov orkestra in zbora.

Po poskusih nadaljevanja dejavnosti, ki jim je praviloma sledila »glasba« topništva s hribov, je vodstvo v izogib temu, da bi gledališče doživelo usodo požgane knjižnice, sklenilo ustaviti dejavnost v matičnem poslopju in se osredotočiti zgolj na (samo)zaščito, kar je bilo nujno zaradi sesutja civilne zaščite in pojavitve domačih in tujih plenilcev kulturnih dobrin. To je z veliko težav brzdala samoorganizirana skupina za varovanje kulturnih dobrin, ustanov in kulturnikov, ki je s preostalimi zaposlenimi skrbela tudi za varnost gledališča. Čeprav vodstvo zaradi varnosti posameznikov ni za vsako ceno vztrajalo pri t. i. delovni obveznosti, so najvztrajnejši hodili v »službo« ne glede na razmere in razdaljo. Ker prevoza ni bilo, so nekateri posamezniki med vojno prehodili kar tri ali štiri tisoč kilometrov. Pri tem jih je nekaj padlo pod streli ostrostrelcev ali med bombardiranjem, denimo koncertni mojster Momir Vlačić, pozavnist Dragan Ošap, zborist Aco Radujevčan ali zborist Mario Leka, ki je bil pripadnik obrambe mesta ...

Ko je ostala le še tretjina nekdaj zaposlenih, s strukturo, s katero dejavnosti ni bilo mogoče nadaljevati po starem, si je bilo treba zamisliti nov modus operandi. Priložnost, ki jo je ponudil Kamerni teater ’55 s posrečeno lokacijo, ta je bila napadalcem s hribov nedosegljiva, zato je lahko nadaljeval z dejavnostjo, je Drama s pridom izkoristila. Žal zaradi tehničnih pomanjkljivosti tu opernih predstav ni bilo mogoče izvajati. Tako sta bila kadrovsko ohromljena ansambla Opere in baleta brez ustreznih razmer za delo in brez odra, odrezana od uničenih delavnic in scenografij, prisiljena dejavnost ustaviti za štiri leta, do pomladi 1996. Preostale člane orkestra je pritegnila Sarajevska filharmonija. Ta je nadaljevala delo in bila edini od treh simfoničnih orkestrov, ki je preživel vojno.

Prva znamenja oživljanja sarajevskega Narodnega gledališča, vendar brez oživitve produkcije, je bilo zaznati šele po tretjem letu vojne, leta 1994, s kulturnimi prireditvami, med katerimi izstopa koncert – javna vaja (generalka) Requiema W. A. Mozarta pred nastopom v porušeni knjižnici s Sarajevsko filharmonijo in priložnostno dopolnjenim zborom Opere pod taktirko Zubina Mehte, s solisti Cecilio Gasdia, Ildiko Komlosi, Joséjem Carrerasom in Ruggerom Raimondijem.

Dejansko je bila dejavnost Opere obnovljena po vojni, aprila in maja 1996, z uprizoritvami oper Bastien in Bastiena W. A. Mozarta in Služkinje gospodarice G. B. Pergolesija. Še enkrat, kot nekoč po drugi svetovni vojni, je bilo treba postaviti vse na novo. A tokrat – v družbi, čedalje bolj obremenjeni s številnimi nasprotji iz vojne in nestabilnostjo – je bila to zahtevna naloga. Rešitev je prišla iz hiše same, z imenovanjem prvaka baritonista Ivice Šarića na položaj ravnatelja – s tem je obnova dobila odločilen zagon. V štirih letih vodenja zavoda mu je uspelo finančno in kadrovsko konsolidirati hišo ter izpeljati prenovo in tehnične izboljšave poslopja, dvorane, odra in delovnih prostorov. Nad matično hišo je bedel še naprej tudi, ko ga je zaneslo v politiko, na položaj ministra za kulturo in šport Kantona Sarajevo. Na njem je bil zelo uspešen, med drugim je dosegel občutno povečanje sredstev za kulturo, to pa je omogočilo ne le sanacijo in oživitev dejavnosti številnih kulturnih ustanov, temveč tudi dostojne plače za zaposlene. Doma in na tujem zelo uspešen baritonist, ki je vedno dobre volje, je samosvoj in posrečen »kulturno-politični incident« ter nekaj najboljšega, kar se je lahko zgodilo povojni sarajevski kulturni politiki.

Ne le vojna, tudi čas je prispeval svoje, da je danes od predvojne solistične zasedbe ostalo bore malo. Poleg prvakov nekdanje zasedbe, Ivice Šarića, Amile Bakšić in Margit Tomik, vedno več vlog prevzema devetčlanska zasedba mladih solistov, šolanih doma in v tujini. Naloge opernega orkestra je uspešno prevzela Sarajevska filharmonija. Repertoarna politika pa je podobna nekdanji, le da je dinamika premier in tudi ponovitev skromnejša. Kot zanimivost omenimo, da so za najmlajše obiskovalce poskrbeli z otroško opero Ježkova hiška beograjskega skladatelja slovenskega rodu Zlatana Vaude, ki še čaka na prvo slovensko izvedbo.

Sarajevska Opera in balet sta v preteklosti enajstkrat gostovala v Sloveniji. V spominu je še vedno izjemno uspela izvedba Carmine burane Carla Orffa, s katero je ansambel v osemdesetih letih gostoval na Festivalu Ljubljana. Tokrat se bo 5. julija na Festivalu Ljubljana predstavil z domačo opero Hasanaginica bosanskega skladatelja Asima Horozića v režiji zgodaj preminulega Sulejmana Kupusovića in pod taktirko Daria Vučića. V glavnih vlogah bodo nastopili solisti mlajše generacije Adema Pljevljak - Krehić (v naslovni vlogi), Leonardo Šarić, Amir Saračević, Denis Isaković, Dajana Šegvić, Aida Čorbadžić in drugi. Libreto opere je napisal Nijaz Alispahić, za predlogo pa je uporabil rahločutno ljubezensko balado, ki se je z ustnim izročilom ohranjala v Imotski krajini, zaledju dalmatinskega gorovja Biokovo. Zapisal jo je italijanski potopisec in etnograf Alberto Fortis in jo leta 1774 v knjigi Popotovanje po Dalmaciji objavil v Benetkah.

Čeprav je bilo operno delo ustvarjeno na prelomu 20. in 21. stoletja, je bolj kot v sodobnem slogu zasnovano v slogu romantične nacionalne opere, ki ji ne manjka spevnih arij, učinkovitih zborov, baletnih vložkov, vmes pa je tudi precej utrinkov iz lokalne glasbene dediščine.

Opera:
Asim Horozić: Hasanaginica
Kdo: Sarajevsko narodno gledališče, Orkester Sarajevske filharmonije, Baletni ansambel in zbor Sarajevskega narodnega gledališča
Kje: SNG Opera in balet Ljubljana Kdaj: 5. julija 2018