Kartolini Aleša Debeljaka

»Drži se, draga Tanja, in nasmehni se, ko obrneš tale kartolin!« piše na razglednici, ki jo je oblikovalka Tanja Radež pred kratkim odkrila zataknjeno v eni od svojih knjig, kjer je služila kot knjižno kazalo. Sporočilo ji je pred dobrimi tremi leti poslal Aleš Debeljak, s katerim je takrat sodelovala pri ustvarjanju podobe njegove pesniške zbirke Kako postati človek. Težko bi ga našla v boljšem trenutku, saj je nedavno oblikovala prav knjigo z izborom razglednic, ki jih je Aleš Debeljak vse svoje življenje pošiljal sorodnikom in prijateljem.

Knjiga z naslovom Saj grem samo mimo je letos, dve leti po pesnikovi smrti, ko žalost še ni izzvenela in je spomin še kako živ, izšla pri založbi Mladinska knjiga. Poleg oblikovalke sta zanjo najbolj zaslužni urednica Nela Malečkar in Debeljakova žena, pisateljica Erika Johnson Debeljak. Seme je sicer zasejal Matjaž Pikalo, etnolog po izobrazbi, drugače pa pisatelj, pesnik, scenarist, glasbenik in igralec, ki je kmalu po Debeljakovi smrti s skrbno urejenimi albumi razglednic, ki mu jih je pošiljal prijatelj, iskal založbo, ki bi jih objavila. Pikalo je tudi eden od avtorjev spremnih esejev v knjigi, poleg njega je o Alešu Debeljaku in njegovih razglednicah strnilo misli še nekaj prijateljev: prevajalec, urednik in pisatelj Aleš Berger, pesnik, urednik in prevajalec Andrew Zawacki ter predavatelj in pisatelj Igor Štiks. Uvodno besedilo je prispevala Erika Johnson Debeljak, ki je imela kot Aleševa življenjska sopotnica gotovo najboljši vpogled v ta del njegovega ustvarjanja.

Kot samooklicani kralj razglednic, ki jim je rekel kartolini, je Aleš Debeljak skrbno izbrane podobe s sporočilom redno pošiljal velikemu številu ljudi. Hiperproduktivnost, ki je zaznamovala njegovo delovanje in pisanje, je prežemala tudi njegovo zasebno dopisovanje, saj je poslal na tisoče razglednic. Verjetno je imel vsak od prejemnikov – stalnih je bilo nekje med trideset in štirideset – kdaj slabo vest, ker ni mogel parirati številčnosti prejetih sporočil. Šlo je za več kot navado, šlo je za strast, za potrebo. Z njimi je izražal pozornost, ljubečo naklonjenost, vsaka od razglednic je bila poleno, ki ga je naložil na ogenj ljubezni ali prijateljstva.

Aleš Debeljak razglednic namreč ni pošiljal le s potovanj in počitnic, kot je to v navadi. Pošiljal jih je, ko se je na nekoga spomnil, pa četudi je bil v istem mestu, celo v istem stanovanju. »Misel, ki se mu je porodila v glavi, misel na nekoga, je udejanil tako, da je napisal razglednico,« pravi Nela Malečkar, ki je bila pri pripravi knjige v dvojni vlogi, kot urednica in kot Aleševa prijateljica od študentskih let, tudi sama prejemnica številnih razglednic. Prav te so pripomogle, da se je njuno prijateljstvo ohranjalo vsa desetletja, čeprav se nista več tako pogosto srečevala. »Razglednice kot medij izginjajo in se nam je to zdelo krasen dokument časa,« ugotavlja Nela Malečkar, »hkrati pa je bil pesnik in esejist, tako da imajo te razglednice tudi kulturno-zgodovinski pomen.«

Včasih je bil med pošiljateljem in naslovnikom ocean, včasih le ena stena ali soseska. Na nekaterih razglednicah je v rokopisu ujeto čustvo, opažanje, vtis, navdih, na drugih poročilo, opravičilo ali zahvala. V knjigi je zbranih približno 240 razglednic, ki ponujajo vpogled v osebno življenje in doživljanje. »Aleševe razglednice so stičišče vsakdanjih dejstev, Triglava in New Yorka, poezije in nostalgije, z njimi je kljuboval času tudi globoko v digitalno dobo,« razmišlja Tanja Radež, ki pravi, da so se začetni zadržki, ker je šlo za vstop v oseben, intimni svet družine in prijateljev, pa tudi priložnostnih znancev, kmalu razblinili, saj je vsak, ki je prispeval razglednice za objavo v knjigi, že sam naredil izbor, ki ga je nato zožilo še uredništvo.

Številčna rekorderka med prejemniki je Debeljakova prva ljubezen, s katero sta ostala prijatelja, povezana od srednje šole do konca njegovega življenja, in ki ji je v kakih štirih desetletjih skupaj poslal 540 razglednic. Čeprav zelo osebna je knjiga, ki diši po nostalgiji, pravi muzej razglednic, obeležje koncev in začetkov držav, spomenik pijateljstvu, poklon rokopisu, priznanje domačim založnikom razglednic, slavospev čustveni odprtosti in družabnosti. Da je bila ljubezen do razglednic enako močna kot ljubezen do soljudi, priča sporočilo, ki ga je Debeljak na kartolinu poslal prevajalcu Alešu Bergerju: »Hodil po zemlji sem naši in kupoval razglednice! Ljubil sem jih in jih še, posvetne podobice, za nas, katoliške ateiste!« Nekaj utrinkov iz življenja strastnega dopisovalca Aleša Debeljaka je zdaj na ogled tudi na razstavi na prostem na Krakovskem nasipu v Ljubljani, na nabrežju pesnikovega otroštva. 

Razstava:
Saj grem samo mimo
Kje: Krakovski nasip, Ljubljana
Kdaj: do 10. avgusta 2018