Slovenija kot nacistična Nemčija

Vprašanje je, ali bi doslej najsmrtonosnejši spopad v človeški zgodovini – druga svetovna vojna – dobil tolikšne razsežnosti, če ne bi nacisti legitimirali in spodbujali sovražnega govora zoper vse drugačne. Gotovo pa ne bi bilo množičnega pobijanja nedolžnih ljudi, holokavsta, v katerem je bilo ubitih vsaj šest milijonov ljudi, predvsem Judov – samo zato, ker so bili »drugačni«, ker so bili Judje. Zgodovina bi se verjetno pisala precej drugače, če bi bil tedaj sovražni govor opredeljen kot nekaj prepovedanega in kazensko sankcioniran ter s tem v očeh ljudi jasno zavržno ravnanje. Stanje v Sloveniji je v nečem zelo podobno tistemu pred dolgimi desetletji v Nemčiji. V tem, da se sovražni govor ne sankcionira, sploh pa ne kazensko. Lani je bila zaradi sovražnega govora v Sloveniji obsojena ena oseba, predlani sploh nihče.

Pred dobrim mesecem dni je v Ljubljani potekal shod pod sloganom »Brez strahu proti politiki sovraštva«. Sovraštvo se širi s sovražnim govorom, ta pa se med ljudi običajno naseli iz vrst skrajnih političnih strank in njihovih civilnodružbenih satelitov. Proti temu se je, z navzočnostjo na shodu, odločno izrekla množica. Tam zbrani so poslušali, kakšni so razlogi za vzpon sovraštva, o odgovornih zanj ter o posledicah, ki mu sledijo. Ob tem so organizatorji pripravili tudi video, v katerem so nekateri prepoznavni obrazi prebrali izbrane sovražne izjave o njih samih ali o manjšinah in družbenih skupinah, ki jim pripadajo. Gre za sovražne izjave bolj ali manj prepoznavnih politikov in uporabnikov družbenih omrežij, v katerih grozijo in širijo nestrpnost zoper skupnost LGBT, begunce, temnopolte, muslimane, Jude in vse, ki so si drznili spregovoriti zoper njihovo nestrpnost.

Med izbranimi izjavami je recimo zapis odvetnice in poslanske kandidatke SDS Lucije Šikovec Ušaj: »Neonacisti imajo zadnje čase več pameti in okusa kot kdorkoli drug!« Pa zapis uporabnika Twitterja Jake Dolinarja o aktivistki za pravice LGBT-skupnosti in drugih marginaliziranih manjšin: »In kako prepoznaš opranoglavo fuxo? Ko zagledaš B. Rajgelj … Naj te štirje arabski črnuhi zapored nategnejo, pa fris s kislino polijejo, bomo vidl kako boš pol piskala.« In pa tudi javnosti že poznani zapis Sebastjana Erlaha, kolumnista spletnega portala Politikis, o beguncih: »Jaz imam še bolj radikalno: Dovoliti približevanje meji zgolj na 500 metrov. Kar je več, vse postrelit. Bog bo že prepoznal svoje.« O kazenski odgovornosti pisca slednjega zapisa je sicer že odločalo tožilstvo in odločili so, da ne gre za sovražni govor.

V Avstriji je bilo v zadnjih treh letih zaradi sovražnega govora obsojenih 394 ljudi, v Sloveniji pa trije.

Glede na to, da je bil shod javen, omenjeni video javno objavljen in vsi v njem zbrani sovražni zapisi tudi poprej javno objavljeni v medijih in na družbenih omrežjih, smo se obrnili na policijo in tožilstvo. Je policija začela zbirati obvestila o piscih sovražnih izjav, začela predkazenske postopke? So to storili na tožilstvu, so policiji dali navodila za to?

Na policiji odgovarjajo, da »ne vodimo predkazenskega postopka, bomo pa preverili, če so v tem primeru podani razlogi za sum za uradno pregonljivo kaznivo dejanje«. Dobro, če tega niso storili na lastno pobudo, bodo vsaj zdaj, vsaj preverili bodo. A prav v tem je težava. Javnost oziroma potem policija sicer vlaga določene ovadbe, v zadnjih desetih letih jih je bilo vloženih 313. Malo, a nekaj vendarle. A na tožilstvu potem te zavržejo in posledično ne vložijo obtožnic. Tudi v primeru navedenih izjav jih niso. Vodja ljubljanskega tožilstva dr. Katarina Bergant odgovarja, da »v nobenem od v videu izpostavljenih primerov nismo začeli predkazenskega postopka oziroma nismo dali navodil za zbiranje informacij za začetek postopka«. V zadnjih treh letih je tožilstvo na ravni celotne države zaradi sovražnega govora vložilo vsega pet obtožnic, obsojeni pa so bili trije ljudje.

Sovražni govor dovoljen

Razlogi za tako stanje segajo v leto 2011, ko je Pahorjeva vlada spremenila 297. člen kazenskega zakonika, ki je predviden za pregon sovražnega govora. Tedaj je Slovenija najbolj med vsemi državami članicami EU omejila pregon sovražnega govora. »Republika Slovenija je poleg Cipra edina država, ki je implementirala vse mogoče znake Okvirnega sklepa Sveta EU, ki omejujejo definicijo sovražnega govora, dodatna interpretacija tožilstva in sodišč pa že tako ozko definirane znake kaznivega dejanja še dodatno oži z neprepričljivo razlago, kar skupaj ustvarja razmere, v katerih je pregon sovražnega govora tako rekoč nemogoč,« sta v analizi stanja kazenskega pregona sovražnega govora v Sloveniji nedavno zapisala dr. Aleš Završnik s Pravne fakultete v Ljubljani in Vanja Zrimšek, svetovalka v uradu informacijskega pooblaščenca.

»Ker to kaznivo dejanje omejuje svobodo izražanja, ki je zagotovljena v 39. členu ustave, je treba zagotoviti občutljivo ravnovesje med obema ustavno varovanima pravicama,« so predlagatelji sprememb zapisali v obrazložitev zakonskih sprememb, ki so privedle do oteženega kazenskega pregona sovražnega govora. Po mnenju vlade Boruta Pahorja je to ravnovesje mogoče doseči le, če je kaznivo dejanje razpihovanja sovraštva dokazljivo zgolj v primeru, da sovražni govor sam »privede do stopnje, ko ogroža ali moti javni red in mir«.

Pozivanje k iztrebljanju, pobojem, pogromom in izselitvam nekaterih družbenih skupin, je v Sloveniji dovoljeno oziroma spada v polje »svobode govora«.

A takšen pogoj, ugotavljata Zrimškova in Završnik, med vsemi državami v EU poznajo le Slovenija, Ciper, Portugalska, Španija in Bolgarija. V večini drugih držav fizično nasilje ni zahtevana posledica za obstoj kaznivega dejanja sovražnega govora, dovolj je že sovražni govor sam.

Sodna praksa na tem področju sicer temelji na stališču vrhovnega državnega tožilstva, ki je že tako omejujočo zakonodajo še dodatno omejilo in kazenski pregon sovražnega govora praktično onemogočilo. In omejujoča tožilska razlaga je šla zelo daleč. O tem priča argumentacija v eni izmed sodb višjega sodišča, ki pa jo najdemo v veliki večini sodb, tako na prvi kot na drugi stopnji sojenja: »Dejanja spodbujanja ali razpihovanja sovraštva morajo biti take narave, da v okolju in razmerah, v katerih so bila storjena, do kršitev javnega reda in miru ne privedejo le zato, ker so pravočasno posredovali pristojni organi ali posamezni udeleženci oziroma druge navzoče osebe ali zaradi pravočasnega prenehanja sovražnega govora.«

Povedano preprosteje, v Sloveniji si lahko za sovražni govor obsojen le, če je zaradi njega prišlo do nasilja oziroma bi prišlo, če ga ne bi kdo preprečil. Vse drugo, kot je pozivanje k iztrebljanju, pobojem, pogromom in izselitvam določenih družbenih skupin, je dovoljeno oziroma spada v polje svobode govora. Kot nekoč v nacistični Nemčiji.

Vse to pa so omejitve pregona sovražnega govora, ki jih ustava ne predvideva. Tam piše le, da je »protiustavno vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti«. Torej vsakršen sovražni govor zoper drugačnost, ne zgolj v primerih, ko dejansko in v konkretnem primeru pripelje do fizičnega nasilja nad drugačnimi, proti katerim je bil sovražni govor usmerjen. Kar je tudi logično, potem ko je sovražni govor dosegel svoj namen, je njegov pregon skorajda nesmiseln, predvsem pa nemogoč, saj sovražnosti do drugačnih, ko se ta okrepi med družbo, ni mogoče več kar tako izkoreniniti. Kot se je potem pred več kot 70 leti zgodilo v Nemčiji. In tudi v Avstriji.

Avstrija

Omenjeni državi sta potem – po vojni in v desetletjih, ki so sledila – sprejeli strožjo zakonodajo, namenjeno prav pregonu sovražnega govora. V Nemčiji je recimo v začetku letošnjega leta začel veljati poseben zakon za pregon sovražnega govora na spletu, posebej na družbenih omrežjih, kjer se najučinkoviteje širi. V Avstriji so že po vojni sprejeli poseben zakon, po katerem so poveličevanje nacizma, zanikanje holokavsta in združevanje ljudi na podlagi tega kazniva. Posebej resno pa so začeli zakon uporabljati in preganjati ta kazniva dejanja v zadnjih letih, kot odziv na porast neonacizma in podobnih skrajnih ideologij. V zadnjih treh letih so za omenjena kazniva dejanja v Avstriji obsodili 287 ljudi, samo lani 123. Poleg tega je bilo lani zaradi sovražnega govora v Avstriji obsojenih še dodatnih 107 ljudi. Številke torej, ki so neprimerljive s slovenskimi. V Sloveniji, kot rečeno, so bili v zadnjih treh letih za sovražni govor obsojeni trije ljudje. In to kljub temu, da se sovražni govor krepi povsem primerljivo z Avstrijo ali Nemčijo.

Policija in še posebej tožilstvo sta z nepregonom sovražnega govora soustvarila razmere, v katerih je sovražni govor postal nekaj sprejemljivega.

Ko je pred dobrim letom dni vodenje tožilstva prevzel Drago Šketa, je napovedal, da bo med prioritete uvrstil tudi sovražni govor in da od tožilcev pričakuje, »da z večjo sofisticiranostjo in rahločutnostjo obravnavajo kazniva dejanja spodbujanja sovraštva, nasilja in nestrpnosti. Razlaga tega kaznivega dejanja je zelo ozka, saj je treba ugotoviti tudi motenje javnega reda in miru, kot obligatorni znak kaznivega dejanja.« A pričakovanje sofisticiranosti in rahločutnosti od tožilcev ni dovolj, predvsem pa ni to, kar bi Šketa lahko storil, če s pregonom sovražnega govora misli resno. Že nova, drugačna (tožilska) razlaga zakonodaje bi odprla možnosti za pregon sovražnega govora. In ta odločitev je v rokah generalnega državnega tožilca.

A na tožilstvu se pod vodstvom Škete niso odločili za interpretacijo zakonodaje, ki bi omogočila vsaj nekoliko resnejši odnos do teh vprašanj in posledično pregon sovražnega govora. Na vrhovnem državnem tožilstvu pojasnjujejo, da »pojav izražanja nestrpnosti, ki smo mu v zadnjem času priče v najrazličnejših pojavnih oblikah in ki se v javnosti označuje kot sovražni govor, po vsebini in tudi formalno presega okvire veljavnega kazenskega prava«. In da je sovražni govor, ki ne pripelje do fizičnega nasilja, po veljavnem pravu lahko zgolj prekršek, pregon prekrškov pa je v domeni policije: »Državne tožilce smo tako opozorili na možnost preusmeritve pregona na prekrškovno raven. O doslednosti odkrivanja in skupnem številu sankcioniranih prekrškov, ki vsebujejo tudi elemente sovražnega govora, na tožilstvu ne razpolagamo, saj so prekrški, ki predstavljajo večino deliktov sovražnega govora, v pristojnosti policije.«

Poleg tega na vrhovnem tožilstvu dodajajo, da »so na razpolago tudi drugi družbeni mehanizmi, ki bi se jih kazalo posluževati v primerih, ko ni zakonske podlage za kazenski pregon. Žal so ti mehanizmi, kot denimo: civilna odgovornost avtorjev ’sovražnega govora’ in odgovornost lastnikov in upravljavcev spletnih strani, ko govorimo o sovražnem govoru v spletnih komentarjih, premalo izkoriščeni.« To je res, a to je hkrati enak argument, kot ga na tožilstvu uporabljajo, ko so soočeni z očitki, da korupcije ne preganjajo dovolj. Res, korupcija in sovražni govor se ne začneta na tožilstvu ali sodišču. Bi se pa morala tam končati, vsaj kar se kaznivih dejanj, ki so že bila storjena, tiče. V tem pogledu je kazensko pravosodje, še posebej tožilstvo, soodgovorno za porast sovražnega govora. S tem, ko ga ne preganja, se sovražni govor v praksi dojema kot nekaj sprejemljivega, kot nekaj varovanega s svobodo govora, kar pa ne bi moglo biti dlje od resnice.

»Tožilstvo narobe bere zakonski člen«

Kako do učinkovitega kazenskega pregona sovražnega govora

Žrtve sovražnega govora, torej pripadniki skupin, zoper katere je sovražni govor usmerjen, bi morale imeti možnost, da same nadaljujejo pregon, kadar se tožilstvo odloči, da storilcev ne bo preganjalo, meni nekdanja ustavna sodnica dr. Dragica Wedam Lukič.

»Čeprav mora biti kazenski pregon zadnje sredstvo (ultima ratio), je problem v tem, da je po sedanji ureditvi v večini primerov to žal edina možnost za varstvo pravic prizadetih oseb. Če državni tožilec ne sproži kazenskega pregona oziroma od njega odstopi, ga po sedanji razlagi zakona pripadniki skupine, na katero se nanaša sovražni govor, ne morejo nadaljevati kot subsidiarni tožilci,« opozarja Wedam Lukičeva. Medtem ko iz prakse evropskega sodišča za človekove pravice izhaja, da priznava položaj »žrtve« tudi članu skupine, proti kateri je naperjen sovražni govor, po sedanji sodni praksi prizadeti tudi nimajo možnosti, da bi dosegli varstvo svojih pravic vsaj v odškodninskem sodnem postopku.

Problem, dodaja Dragica Wedam Lukič, je v tem, da je kaznivo dejanje, ki se nanaša na sovražni govor, opredeljeno kot »javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti« in uvrščeno v poglavje o kaznivih dejanjih zoper javni red in mir. »Ker je kot zaščitni objekt določeno varstvo javnega reda in miru, je do neke mere razumljivo stališče vrhovnega državnega tožilstva, da je pogoj za kazenski pregon konkretna nevarnost za javni red in mir. Vprašanje pa je, ali je to v skladu z ustavo ter mednarodnimi akti, ki zavezujejo Republiko Slovenijo, ter s priporočili in resolucijami Sveta Evrope.« Iz prakse evropskega sodišča izhaja, da za oceno, da gre za spodbujanje sovraštva, ni nujno izrecno pozivanje k nasilju ali k drugi kriminalni dejavnosti, temveč za poseg države zadošča, da gre za zasmehovanje, žaljenje in klevetanje določene skupine prebivalstva, pojasnjuje Wedam Lukičeva.

Cilj omejevanja sovražnega govora po njenem mnenju še zdaleč ni samo preprečevanje ogrožanja javnega reda in miru, temveč tudi ali celo predvsem varstvo osebnega dostojanstva oseb, ki so s sovražnim govorom prizadete. Tudi po ustavi je prepovedano vsakršno spodbujanje k neenakopravnosti in nestrpnosti.

»Zato bi bilo smiselno spremeniti oziroma dopolniti zakonodajo tako, da bodo na ustrezen način zavarovane pravice oseb, prizadetih s sovražnim govorom. Poleg tega bi kazalo za primere, ko se sovražni govor širi prek spleta, v skladu s stališčem evropskega sodišča, zaostriti odgovornost upravljavcev internetnih portalov,« ugotavlja nekdanja podpredsednica ustavnega sodišča.

Dr. Aleš Završnik z inštituta za kriminologijo pri ljubljanski pravni fakulteti pa poudarja, da bi se pri pregonu sovražnega govora že v sklopu veljavne zakonodaje lahko naredilo precej več. 297. člen kazenskega zakonika se konča z besedami »ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev«. To pa pomeni, da za kaznovanje sovražnega govora ni vedno nujno potrebna posledica v fizičnem nasilju. »Tožilstvo narobe razlaga ta zakonski člen in s tem omejuje pregon sovražnega govora. To pa je seveda signal javnosti, da je sovražni govor dovoljen, pri čemer pa ne moremo z gotovostjo trditi, da bi bilo sovražnega govora manj, če bi bil uspešnejše kazensko preganjan. Mislim, da bi se glede interpretacije člena, ki ureja kaznivost sovražnega govora, moralo izreči vrhovno sodišče. Morali bi povedati, kako se pravilno bere ta člen, in s tem bi omogočili tudi uspešnejši kazenski pregon sovražnega govora,« še pravi Završnik.