Erik Valenčič  |  foto: Uroš Abram

20. 7. 2018  |  Mladina 29  |  Kultura  |  Portret

Matjaž Javšnik, igralec in organizator filmskih festivalov

... ki želi filmsko umetnost približati širšemu občestvu

Iz njega pravzaprav ne bi smelo biti nič. Že to, da je sploh tako živ(ahen), je mali čudež zase. Precejšen del zgodnjega otroštva je namreč preležal v postelji, ohromljen od bolezni. Napadi astme so bili včasih tako hudi, da so »zdravniki nekajkrat svetovali moji mami, naj moli«.

Ko ne moreš iti v svet, si ga moraš približati sam, tako ali drugače, in Matjaž Javšnik (letnik 1969) je že kmalu razvil svoje prve obsesije – igranje šaha s samim seboj, gledanje starih filmov in pa branje. Ko mu je nekoč zmanjkalo čtiva, je naštudiral priročnik za popravilo pralnega stroja. Bolje to, kot pa moliti, da bo v primeru okvare nekako začel sam od sebe spet delati, bi sklenil kak cinik. Ampak ne Javšnik. Zanj je bilo to le še eno čtivo, ki mu je pomagalo razumeti svet okoli sebe. »V bistvu sem se učil brati s pomočjo osmrtnic v časopisih. To mi je bilo najlažje, ker so imele velike tiskane črke,« se spominja. »Do dvanajstega, trinajstega leta je bil moj svet pretežno črno-bel. Moj najljubši film je bil General iz leta 1926, v katerem je imel glavno vlogo Buster Keaton. Knjige so bile črno-bele in šah seveda tudi. Vendar, kljub temu je bil domišljijski svet, ki sem si ga ustvarjal sproti, neverjetno barvit in bogat.«

Če ne bi postal igralec, bi bil najbrž gozdar, ki bi se ob koncih tedna za zabavo pretepal z avstrijskimi turisti po Pohorju, špekulira Javšnik. Ljudje, ki ga osebno poznamo, vemo, da bi bil tak poklicni zasuk povsem mogoč. Vendar mu je življenje spisalo drugačen scenarij. Nekje na začetku dvajsetih let sta ga prijateljici zvlekli na avdicijo lokalne gledališke skupine iz Ruš. »Potem pa se je vse začelo odvijati z neverjetno naglico.« Zelo kmalu je napisal prvo monodramo Od boga poslan, ki je imela že skoraj 700 ponovitev, a mu še vedno ostaja najljubša med predstavami, v katerih je nastopal. Pripoveduje o grobarju Jožetu Britofu na poti od zibke do krste v iskanju ljubezni ali vsaj požirka žganja in »tehnično je zelo zahtevna, s preskakovanjem čustvenih nabojev od joka do smeha pa jo ljudje še vedno radi gledajo«.

Skupina iz Ruš ga je poslala na poletno gledališko šolo, kjer je spoznal zdaj že pokojno ustanoviteljico in voditeljico Gledališke in lutkovne šole Metko Zobec, ki je odločno zacementirala njegovo zanimanje za igralstvo, in na tem temelju je zgradil svojo življenjsko kariero. Odri, na katerih je nastopal, so bili vedno večji in bolj uveljavljeni, leta 1994 pa je skupaj s soustvarjalcem in soigralcem Dragom Milinovićem prejel Severjevo nagrado za igralske dosežke. Večkrat je sodeloval tudi v Impro ligi, prvenstvu v gledališkem improviziranju, s katerega je leta 1998 odnesel pokal najboljšega improvizatorja, ki ga je dosegel s skupino Improvokatorji.

Širša javnost se ga še najbolj spomni kot Izidorja (Izija) iz nadaljevanke TV Dober dan, kot Bena iz Trafike, predvsem mlajši pa ga poznajo kot Štefana iz nadaljevanke Čokoladne sanje, Smiljana Žunka iz telenovele Ena žlahtna štorija ter kot Darka iz še ene telenovele, Gorskih sanj. Igralski pečat je pustil tudi v filmskem svetu, začenši z nastopoma v uspešnicah V leru (1999) Janeza Burgerja in Zadnja večerja (2001) Vojka Anzeljca. »V mednarodnem filmskem svetu, ki se mi je odprl prek festivalov in tudi nagrad, sem spoznal veliko imenitnih, inteligentnih ljudi, ki so mi pomagali, da sem razvijal svoj potencial onkraj samega igralstva. Dobil sem zelo dober nasvet, naj se v življenju družim z ljudmi, ki so pametnejši od mene,« pojasnjuje.

Tisto, kar mnogi filmski ustvarjalci najbolj cenimo pri Matjažu Javšniku, je njegova navidez neusahljiva predanost, da bi filmski svet karseda približal ne le ljubiteljem te umetnosti, temveč tudi širšemu občestvu. Leta 2011 je v Piranu prvič organiziral Festival otroškega filma Zrno soli, ki je odtlej, obogaten z gledališčem, lutkami in glasbo, prerasel v celomesečni Festival otroške ustvarjalnosti in živahnic; ta prav zdaj poteka na Obali. V začetku oktobra bo, prav tako v Piranu, potekal že deveti Festival evropskega in mediteranskega filma, ki ga Javšnik vodi skupaj z Jankom in Branko Čretnik ter Jelko Strgel.

Njegov za zdaj največji projekt na tem področju pa je Mednarodni filmski festival Kranjska Gora – KGIFF, ki bo potekal konec julija že tretje leto zapored. »Kranjska Gora je sama po sebi videti kot filmski studio in tudi tokrat bo v objemu svoje narave gostila kar nekaj vrhunskih imen iz mednarodnega filmskega sveta. Gledalcem želimo ponuditi filme, ki so prejeli nagrade na glavnih festivalih, filmskim entuziastom pa zagotoviti možnost, da spoznajo uveljavljene ustvarjalce, igralce, producente in se udeležijo njihovih delavnic,« pojasnjuje. Želi si, da bi KGIFF postal eden prepoznavnejših festivalov, ki bi ob prijetnem in intimnejšem druženju ljudi povezoval, hkrati pa bi domačim filmarjem pomagal pri preboju v svet.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.