Dogodki / Rap za množice

Draveljski raper Nipke letos beleži deseto obletnico ustvarjanja, v tem času pa je objavil le eno ploščo. Ampak ta je bila dovolj za to, da se je, tudi sodeč po milijonskih ogledih njegovih spotov na YouTubu, znašel med najbolj priljubljenimi domačimi raperji. Deloma na račun pop(evkarskega) raperskega sloga in morda še bolj zato, ker so njegove zgodbe, v katerih brez ovinkarjenj govori o odraščanju, za svoje vzeli osnovnošolci. To je bilo jasno tudi na njegovem nastopu v okviru festivala Poleti v NUK prejšnji četrtek, kjer se mu je na odru pridružilo kakšnih deset v tem desetletju rojenih fenov, ki so skupaj z njim, enkrat družno, drugič vsak svoj verz, odrapali nekaj njegovih največjih hitov. »To je moja publika,« je šaljivo, a ponosno prikimal, ko so mladi raperski nadobudneži poskakovali okrog njega. Medtem ko so njihove mamice poplesavale (in prepevale) pod odrom.

Na prvi pogled Nipke torej ni nič drugačen od drugih slovenskih raperjev. Ti so pogosto nagovarjali (generacijsko) pisan spekter poslušalcev, je pa res, da so si skoraj po pravilu vsi pridelali tudi naklonjenost hiphoperskih poznavalcev. Zakaj ti ob Nipkeju in njegovi glasbi že od časov, ko se je na sceni pojavil kot polovica dvojca Overdose, privzdigujejo obrvi, ni povsem jasno. Morda so razlog njegove razmeroma preproste, izpovedne rime, morda njegovo neizstopajoče rapanje, morda precej konservativni, sicer vrhunsko sproducirani in stilsko pisani beati ali pa preprosto kombinacija vsega tega. Ja, ko njegovo glasbo razstaviš na posamezne dele, v njej resda težko najdeš presežke. Toda Nipkeju je iz njih očitno uspelo sestaviti skladbe, s katerimi se je njegov vsakdan z Brilejeve in okoliških ulic znašel na domačih in radijskih predvajalnikih po vsej Sloveniji.

In dobro se znajde tudi na odru, kjer mu je glasbene podlage tokrat v živo krojil njegov šestčlanski bend The Nipples. Bolj introspektivne skladbe, kot so Popoln lajf, Kronik, Dej se ustav, Noben me ne razume, ljubezenske Ona bi, Bejba z neta in igrivejše Kok high, Sam gremo in Vsi smo na istem (te je izvedel skupaj s soavtorjem Trkajem), so oživele v reggaejaških in bebopovskih aranžmajih s hiphoperskim predznakom. Vedno v nafankiranih, sproščenih, poletnih podobah, za katere se je zdelo, kot da so bile narejene nalašč za kavarniško prizorišče v prikupnem atriju Narodne in univerzitetne knjižnice. Slabša plat sicer idiličnega prizorišča je bila le slaba prostorska akustika, česar pa večinski del občinstva, ki je Nipkejeve skladbe očitno poznal na pamet, najbrž niti ni opazil.

Ja, Draveljčan je prejšnji četrtek s suverenim nastopom in prikupno odrsko prezenco spet dokazal, da ima njegova priljubljenost trdne temelje. Zato so ugibanja o tem, zakaj ga ignorira domača hiphoperska skupnost, pravzaprav povsem nepomembna.