20. 7. 2018 | Mladina 29 | Kultura
Zadeti z gifi
Enostavne gibljive podobe, ki so zadnja leta velik spletni hit, so prinesle svež veter v domačo razstavno sezono
Delček gifa Jamesa Kerra Škorpijonovo bodalo
Leta 2012 je Oxfordov slovar za besedo leta proglasil GIF. GIF je kratica za Graphics Interchange Format, datotečni format, izumljen leta 1987, ki omogoča, da ustvarimo in vizualiziramo kratko zaporedje gibljivih podob v spletnem brskalniku. Novo v zadnjih letih pa je, da se je ta, že zastarela tehnologija vrnila z velikim pompom, ko so jo poleg memejev in emodžijev začeli uporabljati vsi, ki ob besedah pri komuniciranju radi uporabljajo tudi podobe. Seveda najpogosteje na družbenih omrežjih.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
20. 7. 2018 | Mladina 29 | Kultura
Delček gifa Jamesa Kerra Škorpijonovo bodalo
Leta 2012 je Oxfordov slovar za besedo leta proglasil GIF. GIF je kratica za Graphics Interchange Format, datotečni format, izumljen leta 1987, ki omogoča, da ustvarimo in vizualiziramo kratko zaporedje gibljivih podob v spletnem brskalniku. Novo v zadnjih letih pa je, da se je ta, že zastarela tehnologija vrnila z velikim pompom, ko so jo poleg memejev in emodžijev začeli uporabljati vsi, ki ob besedah pri komuniciranju radi uporabljajo tudi podobe. Seveda najpogosteje na družbenih omrežjih.
Ni mogoče prav dobro pojasniti, zakaj se je to zgodilo prav zdaj, a gotovo ima nekaj opraviti z dejstvom, da so gifi kratki in ne zahtevajo veliko pozornosti. Enostavno jih je ustvariti in poslati v svet. Kadar so dobri, pa z idejo usekajo kot lubenica, ki se raztrešči na asfaltu.
Ta oblika izražanja se je iz pop kulture, ali skladno z njo, preselila tudi v svet umetnosti. Tudi umetniki so namreč ljudje, ki uporabljajo sodobne medije in materiale. Kako torej ločimo umetniški gif od neumetniškega, se boste vprašali. Če ga ugledamo na razstavi, nam to že poda smernice. A da bi se gif znašel na razstavi, je potrebnega približno toliko napora, kot če bi nekdo, ki zna brcati žogo, želel nastopiti na profesionalni nogometni tekmi. Morda je celo boljši od profesionalcev, a pot do nastopa v profesionalnem okolju je zelo naporna.
Prvo razstavo umetniških gifov v Sloveniji je v Mednarodni grafični likovni center (MGLC) pripeljala Aksioma – zavod za sodobne umetnosti, ki Ljubljano že vrsto let bogati s sodobnimi umetniškimi projekti, povezanimi s tehnologijo in družbeno zavestjo. Razstavo STOP AND GO – Umetnost animiranih GIF-ov sta zasnovala Valentina Tanni in Saverio Verini, italijanska kustosa, specializirana za spletno umetnost; leta 2016 sta jo premierno predstavila v Rimu. Vanjo sta vključila dela devetih umetnikov, ki sodijo med najbolj znane predstavnike žanra. Med njimi je tudi Slovenka, Nika Ham, ki pa pri rimski verziji projekta žal ni sodelovala, njen projekt pa premierno prikazan šele lansko jesen. Uporabila je nadzorne kamere MGLC (seveda, v muzeju ste ves čas pod nadzorom) ter posnela serijo drobnih in ponavljajočih se dejanj, ki jih je spremenila v gife.
Najbolj navdušujoče na razstavi je prav gotovo delo Britanca Jamesa Kerra Scorpion Dagger (Škorpijonovo bodalo). Kerr jemlje podobe iz flamskih in severnoevropskih zgodnjerenesančnih umetnin, jih animira in ustvarja mikrozgodbe. V njih upodobljenci – večinoma gre za verske figure – izvajajo profana ali celo groteskna dejanja. Tisto, kar prepriča, so prav enostavnost in banalnost, pa množina in čudaštvo, ki ga nudijo. Podobe, ki jih naša imaginacija prepoznava kot vredne, starinske, dragocene in predvsem zelo resne, postanejo banalne kot reklama za diskontnega trgovca: renesančne Venere zalivajo razburkani valovi, figure iz verskih obredov bežijo z zaboji piva, flamske dame ližejo sladoled, nune v vozičkih drvijo po klancih navzdol z modrci v rokah, Kristusu pri golfu na pomoč priskoči božja roka.
Nič globokega, nič patetičnega, nič nadzemskega ni v teh gifih, a pritegnejo pozornost, ki se počasi spremeni v muzanje, ob koncu ogleda pa že v gromek smeh. Enako prepričljivi so v galeriji ali na računalniškem zaslonu. Gre za podobe, ki so, čeprav pravzaprav kopije, močne na pripovedni, estetski in etični ravni.
Slabše, a idejno povsem enako delo je gif Carle Gannis, ki v znameniti Vrt zemeljskih naslad Hieronimusa Boscha vstavi emodžije. Podoba se spremeni v barvito, bliskajočo se sodobnost. In čeprav se začnemo ob delu spraševati o nasladah sodobnosti in o tem, ali se katera morda skriva v vseh tistih smeškotih, ki jih prejemamo in oddajamo, delo ne prepriča na enak način kot Kerrovo.
Tudi na tej razstavi se seveda znajde delo, ki združuje digitalno s starinskim in analognim ter pokaže, da je gif obstajal še pred gifom, da je torej živel že v preddigitalnem obdobju. To delo je Gifoskop skupine Okkult Motion Pictures, ki analogne GIF-podobe v gibanje spravi takrat, ko zavrtimo ročico na gifoskopu, podobno kot z roko animiramo podobe na robnih stranicah zvezka ali knjige. Ob gifovskem avtoportretu Roberta Fassoneja pa se razkrije, kako blizu so gifi videu. Fassone se s podobo, v kateri lebdi na hodniku nekega stanovanja, menda predstavlja kot doma narejeni superjunak. A njegov gif je tako blizu nekaterim videom hrvaškega umetnika Alena Floričića s preloma tisočletja, da je tistim, ki ta dela poznajo, Fassoneja le težko brati na superjunaški način.
Gifi so torej več kot živi. So humorni, gibljivi, enostavni in prepričljivi. Tako v umetnosti kot takrat, ko visimo na katerem od družbenih omrežij, nam srečanje z njimi ne vzame veliko časa, ponuja pa nam možnost skoka v neko drugo, za sekundo trajajočo realnost – v analognem svetu drog in naslad bi mu ustrezal poppers. Zadevajmo se z gifi, zakaj pa ne.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.