Namesto dneva vstaje

Kako se danes na javni televiziji TV Slovenija praznuje 22. julij, nekdanji dan vstaje, se je pokazalo preteklo nedeljo v oddaji Intervju. Dan vstaje je bil od leta 1951 republiški praznik, zaznamoval pa je spomin na prvi oboroženi spopad pripadnikov slovenskega naroda z okupatorjem, ki se je zgodil leta 1941, ko so pripadniki Rašiške čete v Tacnu ustrelili in hudo ranili slovenskega pomožnega policista in tolmača v nemški (policijski) službi Franca Žnidaršiča.

Informativni program nacionalne televizije je na ta dan 77 let pozneje predvajal oddajo Intervju, v kateri je Jože Možina, sicer tudi avtor Pričevalcev, gostil Jožeta Dežmana, ki je bil predstavljen kot »eden najbolj vsestranskih slovenskih zgodovinarjev, ki pri svojem delu suvereno vključuje tudi druge znanstvene panoge, kot so filozofija, teologija, arheologija«. Dežman je sicer doktoriral na Teološki fakulteti, v zadnjem času se ob vsaki priložnosti ponaša s tem, da je predsednik vladne komisije za vprašanje prikritih grobišč, obenem pa ne skriva, da je oster nasprotnik partizanstva in komunističnega režima, čeprav je bil v preteklosti član Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS) in tudi partije. Sogovornika, Možina in Dežman, sta odkrita simpatizerja slovenskega domobranstva, policijsko-paravojaške organizacije, ki je sodelovala z okupatorjem in mu prvič javno prisegla na bežigrajskem stadionu 20. aprila, na rojstni dan nacističnega voditelja Adolfa Hitlerja, leta 1944.

Dežman je v oddaji sebe povzdigoval in označil za »naprednega«, o zgodovinarskih kolegih dr. Božu Repetu in dr. Jožetu Pirjevcu, oba sta doktorirala iz zgodovine na Filozofski fakulteti, pa je dejal, da »živita v starih časih« in da je to »brezupna patologija«. Zgodovinar Dežman nas je na veliko veselje Jožeta Možine, ki nasmeška kar ni mogel skriti, poučil, da kakšen junak neki je bil Tito, označil ga je za »debelega jugoslovanskega diktatorja«, češ da je v pižami bežal pred soprogo Jovanko. Pripovedoval je tudi, da so bili partizani med 2. svetovno vojno pri nas »ena manjšina« in da je bila večina Slovencev v drugih vojskah, italijanski, nemški in madžarski ter domobranski, ki jo je sicer diplomatsko poimenoval »protikomunistična enota«. Dežman je šel celo dlje, dejal je, da so partizani pobili več Slovencev kot okupatorjev, več neoboroženih kot oboroženih in da so pobili več ljudi po vojni kot med njo. Piko na i je postavil Možina, ki je zatrdil, da se pri nas o kolaboraciji govori kot o ekvivalentu zločinov, Dežman pa ga je pomiril, da se je od kolaborantov »komaj kdo strinjal s cilji okupatorjev«, mimogrede pa je pohvalil še sogovornikov doktorat.

Bi se kar strinjali z etiketo, ki mu jo je že v uvodnem predstavitvenem prispevku Boštjana Veseliča prilepila publicistka Alenka Puhar, češ da je v družbi slovenskih zgodovinarjev »sila nenavaden«, ker »zanesljivo ni dolgočasen in pust«.