Uboj najslavnejše lipe

Spoštovani!

V Pamfletu 31. številke Mladine z dne 3. 8. 2018 navajate tendenciozne in zavajajoče informacije v zvezi z otroškim igriščem na Mali ulici, zato prosim za objavo spodnjega odgovora.

Zunanje igrišče je del družinskega centra Mala ulica, ki ga ima v upravljanju Javni zavod Mala ulica, katerega ustanovitelj in sofinancer je Mestna občina Ljubljana. Družinski center, ki ima letno ca. 28.000 obiskovalcev, deluje že 5 let, simbolično vstopnino pa zaračunavamo od vsega začetka. Informacija, da “smo začeli zaračunavati vstopnino”, je zavajajoča, saj se to ni zgodilo včeraj ali prejšnji teden, ampak ob otvoritvi družinskega centra, januarja 2013!

Neprimerno in nesmiselno je to igrišče primerjati s (številnimi) drugimi javnimi otroškimi igrišči v Ljubljani, saj dejavnost Male ulice temelji predvsem na celostni podpori družinam s predšolskimi otroki: za otroke vsak delovnik izvedemo tri do štiri ustvarjalnice s področja likovne in kiparske umetnosti, literature, glasbe, kulinaričnih in gibalnih spretnosti (med vikendi in prazniki pa tudi do sedem dnevno!), kvaliteten izobraževalni in podporni program pa ponujamo tudi mamicam na porodniškem dopustu in staršem predšolskih otrok. Tako v notranjih prostorih družinskega centra kot na zunanjem igrišču, kjer se ob lepem vremenu odvija celoten program, je stalno prisotna zaposlena vzgojiteljica, ki skrbi za kreativno igro, varnost in vključenost otrok. V vseh prostorih družinskega centra, torej tudi na zunanjem igrišču, so otrokom na voljo kakovostne in inovativne igrače, pripomočki za ustvarjanje ter otroška literatura.

Vse zaposlene animatorke v Mali ulici so izobražene in izkušene izvajalke Treningov starševstva po programu Neverjetna leta (Incredbile Years®), ki je program z največ dokazov o učinkovitosti v preprečevanju in zgodnjem zdravljenju čustvenih in vedenjskih težav otrok (Cochrane review, 2012). Mala ulica letno izvede štiri Treninge starševstva (ki trajajo štiri mesece) za skupno 48 udeležencev. Udeležba je za starše brezplačna.

Kot sem že pojasnila g. dr. Prešernu, smo socialno občutljiv zavod, zato smo vsem obiskovalcem, ki vstopnine ne morejo plačati, vedno omogočili (stalen!) brezplačen vstop. Prav tako je bila Mala ulica npr. ena prvih, ki je ponudila prostor za igro in druženje begunskim družinam oz. otrokom iz azilnega doma, ki so v zadnjih dveh letih prihajali v center brezplačno. Eno od pomembnih poslanstev Male ulice je povečevanje socialne kohezivnosti v mestu, kar nam ob pogledu na število in raznolikost obiskovalcev, pa tudi glede na njihove odzive na našo dejavnost, dobro uspeva.

V nečem ima avtor članka seveda prav – vsi plačujemo davke, iz katerih se financira Javni zavod Mala ulica – tako kot tudi cela vrsta drugih javnih zavodov in ustanov. Vendar pa še nikjer nisem zasledila, da bi kdo iz istega razloga problematiziral plačilo vstopnine za muzeje, operno ali gledališko predstavo. Mar ni pošteno, da konkretni uporabnik storitve prispeva vsaj simboličen znesek? Vsaj simbolično več kot njegov sosed, ki v muzej, na operno predstavo ali v družinski center ne bo nikoli šel, čeprav ga posredno financira? Vsekakor je to vprašanje del širše razprave, ki ga avtor morda res lahko naslovi na g. Mesca in tovariše, če jih že kliče na pomoč, prepričana pa sem, da nihče od zgoraj naštetih ne bi delal afere za 2 evra, če bi se prej podrobneje seznanil z namenom, cilji in načinom delovanja Male ulice.

Sicer pa imamo v Mali ulici tudi odlično kavo. Bi se morda enkrat avtor Pamfleta oglasil in se na lastne oči prepričal, kako odiramo malčke?