Whitney

za

Umetnost tišine.

Whitney Houston je leta 1992 igrala v Telesnem stražarju, velehitu, ki je vključeval tudi njen megahit I Will Always Love You. Štikel – tako popularen in tako globalen, da je Sadam Husein dve leti kasneje arabsko verzijo uporabil v svoji predvolilni kampanji – dejansko ni bil njen, še manj originalen (Dolly Parton ga je izvajala že leta 1974, leta 1982 ga je zapela tudi v filmu Najboljši mali bordel v Teksasu), toda Whitney Houston ga je zapela tako, kot da stoji sredi katedrale – in kot da je njen. Štikel se po dobrih treh minutah ustavi, Whitney obmolkne in nekaj sekund počaka, potem pa – bučno, evforično, orgazmično – plane s tistim »And I Will Always Love You«. In če ste videli njene koncertne izvedbe tega štikla, potem veste, kaj se je dogajalo – Whitney je tisto ustavitev, tisto napeto pavzo, infarktno tišino poljubno in taktično podaljševala. S to tišino si je publiko podredila. S to tišino je publiko obvladovala. S to tišino je postala gospodarica. A v tej tišini je bilo še nekaj več: zdelo se je, da je to zatišje pred verzom »And I Will Always Love You« njena ultimativna utopija – da so to edini trenutki, v katerih zares živi.

Da je bila Whitney Houston, ki je iz svojega relativno krhkega telesca spravila glas, s katerim bi lahko klesali kipe, najbolj pri sebi v tišini, zveni kakopak paradoksalno, a nič manj kot to, da jo je Telesni stražar, ki jo je butnil v stratosfero (kmalu zatem je podpisala 100-milijonsko pogodbo z založbo Arista), dejansko pokopal, saj se je začelo Bobbyju Brownu, njenemu možu, od njene slave in od svojega strmoglavljanja v njeno senco dobesedno mešati (če ga tabloidi niso zasačili s kakšno lepotičko, so ga aretirali zaradi spolnega nadlegovanja ipd.), Whitney pa ga ni hotela izgubiti. Potrebovala ga je – bil je del njenega imidža, njenega brenda. Z njim naj bi se namreč poročila zato, da bi utišala tako namige, da je lezbijka (ali pa biseksualna ali »fluidna«), kot očitke črnske skupnosti, da se je prodala belcem, da je preveč »bela« in da poje preveč »belo« (pop, ne pa soul, gospel ali R & B), da je torej bolj Whitey kot Whitney. Nekateri so pozivali k bojkotu, kar za biznis ni nikoli dobro. Bobby Brown je po drugi strani v očeh črnske skupnosti veljal za definitivnega črnca. Ja, bil je »from the hood« – pred takimi jo je mama svarila. In ja, bil je moški. Definitivno. Zato se mu je po Telesnem stražarju tudi zgodil film Zvezda je rojena. In zato je po Telesnem stražarju klecnil, omahnil in začel padati. Whitney je skočila za njim. V komercialne namene. A vse je bilo komercialno. Celo homofobija, s katero so mahali njeni najbližji, je bila le plod strahu, da je kot lezbijke ali biseksualke ne bi več mogli obvladovati, da bi s tem postala preveč nepredvidljiva. Od nje je bilo odvisnih preveč delovnih mest – niso hoteli, da jim pobegne. Unovčiti so hoteli celo njeno avtodestruktivnost. Whitney pa je ljubila tišino. Če hočeš v Ameriki uspeti, moraš imeti dvojno zavest, pravi nekdo.

Dokumentarec Whitney se v nasprotju z onim drugim dokumentarcem o Whitney Houston (Whitney: Can I Be Me), ki sta ga lani zrežirala Nick Broomfield in Rudi Dolezal, ne začne s poročili o njeni smrti, temveč s poročili o njenem spektakularnem začetku – o njenih hitih, medijih, ki so jo ob prvem stiku razglašali za kraljico popa, soula ipd., in vsesplošnem vtisu, da je bullet train, ki ga ne bo moglo nič ustaviti. Njeni štikli – How Will I Know, I Wanna Dance with Somebody ipd. – so postali soundtrack Reaganove neoliberalne »revolucije«, te dobe optimizma, evforije in ekscesa, ko se je zdelo, da je vse mogoče in da niti nebo ni več meja. Whitney, solistka, hči newarškega geta, stroge matere, ki jo je poslala v privatno šolo (da bi jo zaščitila pred nasilništvom), baptistične cerkve, neke stoodstotno belske telenovele (pri kateri je dobila ime) in družine, ki je hotela postati Cosby Show (oh, in žrtev spolnega nadlegovanja v otroštvu, kot izvemo), je imela obraz, stas in glas, ki so se odlično podali sloganu »Just say no«, s katerim sta zakonca Reagan pozivala k vojni proti drogam. Ko so se rušili berlinski zid, komunizem in Sadamova okupacija Kuvajta, se je zdelo, da jih s svojim glasom ruši Whitney Houston – imela je glas, ki je zgodovini zaprl usta. Kiču je dala globino. Glas je res znala uporabljati – tako kot zna ameriška vojska uporabljati orožje. Ko je leta 1991 na SuperBowlu – kmalu po začetku I. zalivske vojne – pela ameriško himno, jo je zapela tako, kot da bi skušala legitimirati vse ameriške invazije, intervencije, vojne in okupacije, toda dejansko jo je posnela nekaj dni prej v studiu – na štadionu je petje le simulirala, pela je pred ugasnjenim mikrofonom, to pa zato, da bi lahko pela res iz srca. Res, pela je iz srca. Kot Amerika, ki vse, kar počne v Iraku ali Afganistanu (ali kjerkoli), počne iz srca. Drog je vedno na pretek, vsi mislijo, da je lahko, a ni, v smehljaju tistih, ki so »brez ene same mračne črte«, pa pojejo travme, dokler ni orgije konec – to je klasična ameriška zgodba in obenem življenjska zgodba Whitney Houston, ki je v sanjah vedno bežala pred velikanom. (Kinodvor & drugod)