Nella Larsen: Prehajanje

Usodno prikrivanje rodu

Konec devetdesetih let je Philip Roth napisal roman Človeški madež, v katerem vzame pod drobnogled usodo obarvanega priljubljenega profesorja Colemana Silka, strokovnjaka za antično tragedijo, ki je zamolčeval svoj izvor in se pretvarjal, da je Jud, se poročil z Judinjo, vse pa zato, da bi prikril morebitno kodravost otrok. Vendar ga odnese rasni škandal, dva manjkajoča študenta, ne da bi vedel za njuno rasno pripadnost, ožigosa z arhaičnim izrazom, ki ga del slušateljev razume kot rasno žaljiv, rasističen. Exit Silk, piše potem v didaskaliji k njegovi osamitvi.

Ameriška pisateljica Nella Larsen (1891–1964) je o podobnem sprenevedanju in pretvarjanju pisala okoli sedemdeset let prej: punci, ki sta skupaj odraščali, Irene in Clare, se srečata v kavarni in se podružita, srečata Clarinega moža, ki je karikirano rasističen in malo benti čez temnopolte kar tako, prepričan, da je na varni strani, med svojimi. Clare se namreč pretvarja, da nima temnopoltih prednikov, ker ji to omogoča lažje življenje; mož je premožen, zagoveden, odsoten, hkrati pa dovolj bogat.

Potem imamo v treh delih romana, v treh stopnjevanjih, popise družabljenja in srečanj, kjer je Clare v ospredju zaradi lepote, galantnosti, in Irene se vse bolj zdi, da se nekaj plete med njo in njenim možem. Vse do silovitega dramatičnega in malo tudi afektiranega finala, ko se Clarini mož ove, da je prevaran, da je živel ob ženski in z žensko, ki ima temnopolte prednike.

Larse no va je roman uporabila kot laboratorij, v katerem naj se pokaže neka nova samozavest temnopoltih, skozi lik izločene in prikrivajoče zanikovalke; skozi usodo ženske, ki prehaja, ki se prenareja, hoče pokazati, kako črna zemlja pogoltne tega, kdor odpada. Vendar najbrž tudi zato, ker postavlja angažma na prvo mesto, ostaja ves čas znotraj tradicionalne pisave, te se montaža, Dos Passos in podobni moderni prijemi niso dotaknili. Tako imamo ves čas kostumsko razkošno dogajanje, sprejeme in dobrodelne prireditve, spisane v realistični maniri, z vsevedno pripovedovalko, ki se komaj kdaj, pa še to bolj površinsko, potopi v psihiko svojih junakinj.

Da je Clare lepa in mož primitivec vse do zadnjega, je seveda tudi posledica nekakšne vnaprejšnjosti in teznosti tega dela, ki prinaša ne preveč zapleteno, rahlo stopnjevano in z redkimi živimi stranskimi osebami poseljeno zgodbo o zapustitvi skupnosti in želji po ponovni vključitvi vanjo.