Fotografije in fotografi

Ali ste se ob »izposoji« na spletu objavljene fotografije, če ste jo nato uporabili za šolske, študijske, službene ali celo poslovne namene, počutili slabo? Zlasti če ni šlo za fotografijo, pri kateri bi bilo jasno navedeno, da jo je dovoljeno prosto uporabljati?

Sodišče EU je razsodilo, da imate prav vsakič, ko se v teh primerih počutite krive. Odločili so, da ponovna objava neke fotografije na drugi spletni strani ni dovoljena, če zanjo nimamo soglasja avtorja oz. lastnika.

Zgodba gre takole. Dijakinja srednje šole v nemškem mestu Waltrop je v seminarski nalogi objavila fotografijo španskega mesta Cordoba, ki jo je dobila na eni izmed prosto dostopnih spletnih strani. Do tu ni nobene težave, tudi po mnenju sodišča ne. Težava je nastala, ko je srednja šola omenjeno seminarsko nalogo in z njo fotografijo objavila na svoji spletni strani. Spletna stran, s katere je bila fotografija vzeta, je imela za uporabo dovoljenje avtorja Dirka Renckhoffa, dijakinja ali bolje srednja šola pa za ponovno objavo ne. Renckhoff se je obrnil na nemško sodišče, to pa na Sodišče EU. In to sodišče je razsodilo, da je ponovna objava fotografij na drugih spletnih straneh nedopustna, če te ne pridobijo ponovnega dovoljenja avtorja fotografije za objavo.

Odločitev Sodišča EU torej potrjuje, kar smo že vedeli. In otežuje dosedanje slabe prakse, saj je zdaj v skladu z odločitvijo sodišča jasno, da je za ponovno objavo fotografije potrebno dovoljenje, ki ga bodo morda avtorji pogojevali s plačilom. V nemalo primerih pa bo ponovna objava onemogočena, ker pridobitev dovoljenja ni vedno enostavna. Zdi se, da gre za odločitev, ki ustvarja novo realnost v trku dveh konceptov dostopnosti na spletu – koncepta prostega dostopa do znanja, umetnosti, avtorskih del, ki naj bi bila na voljo od vseh za vse, in koncepta avtorskega dela kot lastnine, za uporabo katere je treba plačati.

A omenjena sodba ne pomeni nujno, da omenjena koncepta ne bi mogla soobstajati. Do ogleda nekega avtorskega dela prek spleta ima pravico vsak, ki za to plača, ali pa prav vsak, če so dela prosto dostopna javnosti. Tako je recimo v primeru Wikipedijine zbirke Wikimedia Commons, spletnega središča ali skladišča podob, zvočnih posnetkov in drugih predstavnostnih vsebin s prosto licenco, ki dopušča rabo v vsakršen namen.