Drago Pavšelj

 |  Politika

Ali so nas politiki sposobni popeljati v lepšo prihodnost?

Slovenke in Slovenci ne zaupamo več parlamentarni demokraciji, ker so politiki postali del odtujene elite, ki skrbi za svojo dobrobit, njihovo delovanje pa povečuje razslojevanje prebivalstva

© Tomaž Lavrič / Mladina

Pomlad 2018 so zaznamovale volitve novega parlamenta republike Slovenije in temu sledi mukotrpno sestavljanje vlade, katere delovanje bo krojilo usodo Slovencev v naslednjih letih. V predvolilnem času so nas politične stranke skušale prepričati z obljubami, da bo njihova stranka najbolje poskrbela za našo prihodnost. Kako uspešni so bili v nagovarjanju ljudstva kaže udeležba na volitvah, ki je bila slaba. Ni bila rekordno nizka, vendar volilna abstinenca postaja problem in to dejstvo bi moralo politike prisiliti k resnemu razmisleku. Rdeča nit volitev postaja iskanje novih obrazov v politiki in upanje, da bodo novi obrazi izpolnili obljube ter naredili naše življenje lepše in perspektivnejše. Zaskrbljujoče je dejstvo, da je odšlo na volišča samo 12 odstotkov mladih do 30 let. Očitno mladi parlamentarni demokraciji ne zaupajo več. Parlamentarni demokraciji žal ne zaupajo tudi ostali prebivalci Slovenije, ki ostajajo doma in ne hodijo na volitve. Politiki so postali del odtujene elite, ki skrbi za svojo dobrobit, njihovo delovanje pa povečuje razslojevanje prebivalstva. 

Vedno bolj se kaže tudi vpliv interesnih združenj in raznih »think tankov«, nekateri jim pravijo »strici iz ozadja«, ki dejansko iz ozadja vodijo državo, v ospredju pa so jim v prvi vrsti njihove koristi. Politiki bi morali spoznati, da vsota interesov interesnih skupin ne pomeni prosperitete države kot celote. Interesne skupine so zelo močne, posedujejo kapital, zlahka najdejo pot v medije, kapital je v veliki meri tudi lastnik medijev, njihovemu vplivu pa so se podredili tudi javni mediji. Dokler politiki ne bodo dojeli, da jih je izvolilo ljudstvo in bi morali skrbeti za njihovo dobrobit, bo politika nepriljubljena in celo osovražena, v politiki bo vedno manj ljudi z integriteto, abstinenca in nezadovoljstvo ljudi se bo večalo. 

V predvolilnem času smo slišali ogromno obljub, nekatere stranke so nastopale z »najboljšimi« gospodarskimi programi, ki so v glavnem preslikava zahtev interesnih združenj in tlakujejo pot v vse bolj brutalen neoliberalizem, v katerem se bogati vedno ožji krog ljudi. V nadaljevanju bom skušal osvetliti določene pojme, ki jih predstavljajo politiki, z nekoliko drugačne perspektive.

V predvolilnem času smo slišali ogromno obljub, nekatere stranke so nastopale z »najboljšimi« gospodarskimi programi, ki so v glavnem preslikava zahtev interesnih združenj in tlakujejo pot v vse bolj brutalen neoliberalizem, v katerem se bogati vedno ožji krog ljudi.

Stroški delavca so previsoki. To je dejansko laž, ki je bila že velikokrat razkrita in predstavljena v nekaterih medijih, vendar obstaja splošna percepcija, da je to cokla razvoja Slovenije. Pri tem navajajo lažne podatke, da so obremenitve v Sloveniji, v primerjavi z ostalimi državami EU, previsoke. Dejansko pa je celoten strošek delavca pod povprečjem EU. Lastniki kapitala in njihova interesna združenja dobro poznajo taktiko pogajanj in so v preteklosti izvedli dekompozicijo tega stroška in postopoma dosegli zmanjšanje posameznih postavk. Dosegli so popolno ukinitev davka na izplačane plače. Prispevka delodajalca za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter zdravstveno zavarovanje sta med najnižjimi v EU. Res pa je, da so obremenitve bruto plače zaposlenega nadpovprečne. Država naj bi se odpovedala delu stroškov za pokojninsko in zdravstveno blagajno ter uvedla tako imenovano socialno kapico.

Vendar veliko delavcev ne ve, da so to odpustki, ki bodo šli v žepe samo delu najbolje plačanih. Država naj bi tudi znižala dohodninsko stopnjo za najbolje plačane delavce. Seveda delodajalci niso naklonjeni temu, da bi se določene postavke, ki gredo na bruto plače, zvišale, po principu, ne dotikaj se doseženih koncesij. Tudi povišanje davka od dohodka pravnih oseb ter davka na dobiček fizičnih oseb, ki bi kompenziralo izpad prilivov v javno blagajno, nikakor ne pride v poštev. Po nekaterih informacijah je efektivna stopnja obdavčitve dobičkov druga najnižja v EU takoj za Irsko, kar nas uvršča skoraj med davčne oaze. Nekatera velika podjetja pa sploh ne plačujejo davka na dobiček. V preteklosti je bilo predvideno postopno zniževanje davka od dohodka pravnih oseb, kar pa so na srečo ustavili. Država naj bi nadomestila velike izpade prilivov v javno blagajno z obdavčitvijo nepremičnin in prometnega davka ter drugih davkov. Predstavljenih je kar nekaj projekcij vplivov na proračun in plače zaposlenih. Po nekaterih projekcijah naj bi srednji sloj zaposlenih pridobil 50 evrov (!) pri neto plači. Ne povedo pa, da bi z davkom na nepremičnine, prometnim davkom ter vedno bolj privatiziranim in plačljivim zdravstvom ter šolstvom izgubili precej več. Dvig neto plače je takojšen, drugi življenjski stroški pa prihajajo z zamikom in so mnogokrat zelo zakriti.

Družbena odgovornost do zaposlenih je pojem, ki ga v svojih agendah navajajo mnogi lastniki podjetij, kar pove, kako ozko je pojmovanje o tem, kaj naj bi ta bila. Običajno se slednja konča na vratih podjetja, saj se obnašajo do širše družbe bolj ali manj neodgovorno. Skrb za zaposlene naj bi bila ključna za razvoj podjetja, vendar se v veliki večini niso pripravljeni odreči delu dobička za povišanje plač zaposlenim, kar jim navsezadnje omogoča Zakon o udeležbi delavcev pri dobičku. Morda nekateri poskrbijo za dobre plače zelo ozkega kroga vodilnih, vendar večina delodajalcev predvsem za to kategorijo zaposlenih zahteva od vlade zmanjšanje obremenitev z uvedbo socialne kapice in odpravo najvišjega dohodninskega razreda. Da ne govorimo o tem, da je skrb za ureditev stanovanjskih razmer ter skrb za oddih delavcev v počitniških kapacitetah znanstvena fantastika, ki je del preteklega sistema, ki smo ga vsi hiteli odpravljati z vsemi, tudi dobrimi, rešitvami. Pretekla ureditev je premogla mnogo več družbene odgovornosti. Tako pa je družbena odgovornost, o kateri govorijo lastniki podjetij, zgolj floskula. Glavna skrb jim je dobiček, ki ga skušajo maksimirati, obenem pa slabijo državo in njeno delovanje v korist vseh državljanov. Družbeno odgovorno ravnanje bi morala biti funkcija izvoljenih politikov, ki jo opravljajo slabo, čeprav so prisegli, da bodo skrbeli za dobrobit vseh državljanov. V resnici pa so samo podaljšana roka kapitala, zato govorimo o ugrabljeni državi.

Slovensko gospodarstvo je v lanskem letu povečalo dobiček za 15 odstotkov, povprečne bruto plače pa so zrasle le za 2,5 odstotka. Gospodarstvo ustvarja visoke dobičke ob nizki produktivnosti. Za nizko produktivnost niso krivi delavci, pač pa lastniki podjetij, ki njihovega dela ne znajo prodati po višji ceni.

Zelo zgovorno je stališče GZS, interesne skupnosti dela gospodarstva, ki z odmevno grafiko »Lokomotiva GZS sporoča: Vagoni pretežki ste«, sporoča Sloveniji, da so javna uprava, zdravstvo, šolstvo, upokojenci, brezposelni, bremena, ki jih gospodarstvo ne zmore več. To sporočilo je bilo, milo rečeno, nehigienično in neprimerno ter kaže na percepcijo lastnikov kapitala, ki smatrajo vse, kar jim neposredno ne služi za ustvarjanje dobička in povečevanje kapitala, kot nepotrebno breme, ki bi se ga radi znebili. Čisti dobiček podjetij naj bi v preteklem letu znašal 3,6 milijarde evorv, vendar veliko državljanov od tega nima nič. Stalno govorijo o vitki državi, najbolje bi bilo, da bi jo v celoti financirali državljani iz svojih vedno nižjih in nezanesljivih plač, ki so jim jih pripravljeni izplačati lastniki. Nisem zasledil, da bi se GZS opravičil za to neprimerno in domala rasistično sporočilo.

Poleg tega je nerazumljiva njihova podpora razprodaji podjetij v tako imenovani državni lasti. Njihov interes bi moral biti, ne razprodaja pač pa dobro upravljanje teh podjetij, katerih dobički bi nadomeščali izpad prilivov v proračun zaradi njihovih zahtev po vedno nižjih dajatvah na eni strani, po drugi strani pa po zahtevah po subvencijah za zaposlovanje, investicije, razvoj, ipd, ki so jih bili v preteklosti tudi obilo deležni. Vlada v odhajanju iz ubornega preostanka državnega premoženja, zaradi nasprotovanja lobijev, ni zmogla formirati demografskega sklada, katerega dobički bi vsaj malo dopolnili pokojninsko blagajno. Še več, v načrtu kapitalskih lobijev je tudi razprodaja javnega dobra kot je šolstvo, zdravstvo, energetika, komunale, prometne infrastrukture, itd., kar bi dokončno uničilo socialno državo. V tem ni kančka družbene odgovornosti, manjka pa tudi zdrave (kmečke) pameti?

Produktivnost slovenskega delavca je nižja kot je povprečje v EU. Zanimivo bi bilo vprašati naključne sogovornike na ulici kaj jim predstavlja pojem produktivnosti. Verjetno bi večina odgovorila, da produktivnost pomeni kako priden je delavec, oziroma koliko izdelkov izdela delavec v časovni enoti, kar je napačen odgovor. To je tako imenovana fizična produktivnost, o kateri že dolgo ne govorimo več. Zamenjala jo je finančna produktivnost ali na kratko produktivnost, kar je precej širši pojem. Je razlika med vrednostjo produkta, ki ga podjetje proda na trgu in vhodnimi stroški, deljeno s številom zaposlenih. Mera produktivnosti je dodana vrednost na zaposlenega. Podjetje se trudi, da doseže za svoj proizvod čim višjo ceno, vendar je le-ta omejena s konkurenco na trgu. Produktivnost znižujejo vhodni stroški, to so stroški materiala, stroški poddobaviteljev, energije, financiranja proizvodnje, prostorov, itd, ter stroški dela. Produktivnost tudi znižuje večje število delavcev in tu se pojavi fizična produktivnost. Z namenom povečevanja fizične produktivnosti podjetja znižujejo število delavcev, uvajajo avtomatizacijo v proizvodnji, zvišujejo norme. Poleg tega se trudijo obdržati nizek strošek plač, še posebno v delovno intenzivnih panogah gospodarstva.

EU je skupnost, ki je služila za ustvarjanje neokolonialističnih teženj velikih držav na mehkejši način, brez vojn. Razočaranje državljanov in evroskepticizem se v perifernih državah povečuje.

Poglejmo sedaj zgodbo nekoliko širše. Slovenija izvozi približno 85 odstotkov proizvodnje, slovensko gospodarstvo v veliki večini prodaja polizdelke, ki jih tuja podjetja vgrajujejo v svoje končne izdelke. Tako se produkt slovenskih podjetij pojavlja v formuli za produktivnost na strani vhodnega stroška. Zato, da je njihova produktivnost visoka in presežna produktivnost (dobiček) čim večja, niso naklonjeni povečevanju produktivnosti slovenskega delavca. Slovensko podjetje, ki izdeluje sestavne dele za nemške tovarne avtomobilov, ne bo nikdar doseglo produktivnosti nemške tovarne, ker nemški lastniki maksimirajo dobiček, ki si ga obilo razdelijo in dobička ne delijo s slovenskimi poddobavitelji. Nemški sindikati zahtevajo višje plače delavcev, politiki, ki vodijo nemško državo imajo nekoliko več družbene odgovornosti do ostalih državljanov in ohranjajo višje davke in prispevke na plače. V glavnem pa se tudi v Nemčiji tokovi bogastva usmerjajo k bogatemu sloju. Tudi v Nemčiji se zmanjšuje močan srednji sloj prebivalstva, ki je nekoč bil značilnost nemške družbe.

Slovensko gospodarstvo je v lanskem letu povečalo dobiček za 15 odstotkov, povprečne bruto plače pa so zrasle le za 2,5 odstotka. Gospodarstvo ustvarja visoke dobičke ob nizki produktivnosti. Za nizko produktivnost niso krivi delavci, pač pa lastniki podjetij, ki njihovega dela ne znajo prodati po višji ceni. Za nameček pa slovenski državljani kupujemo končne izdelke, v katerih so vgrajeni polizdelki ustvarjeni z nizko dodano vrednostjo slovenskega delavca in ustvarjamo visoke profite tem državam. Iluzija, da je Evropska unija skupnost, ki dolgoročno teži k izenačenju življenjskega standarda vseh držav, se dokončno razblinja. Dejansko je EU skupnost, ki je služila za ustvarjanje neokolonialističnih teženj velikih držav na mehkejši način, brez vojn. Razočaranje državljanov in evroskepticizem se v perifernih državah povečuje.

Stalno poslušamo o tem, da je potrebno dvigniti produktivnost gospodarstva in ustvarjati delovna mesta z višjo dodano vrednostjo. Pri tej strukturi gospodarstva gotovo ne, ni pa tudi jasno kdo naj bi jih ustvaril. Politiki stavijo na tuje investicije, ki naj bi prinesle delovna mesta z višjo dodano vrednostjo. In se nam zgodi Magna, ki je bila subvencionirana s 17 milijoni davkoplačevalskega denarja. Uničili so 100 ha najboljše zemlje, odprlo se bo 400 delovnih mest z nizko dodano vrednostjo, podjetje pa bo zaradi pomanjkanja domačih delavcev le-te uvozilo. Politiki, ki so vehementno zagovarjali to investicijo, so nasprotnike investicije celo označevali za leve ekstremiste. Tuji investitorji v Sloveniji nimajo namena višati produktivnosti slovenskega delavca, pač pa izkoriščati nizko produktivnost. Struktura slovenskega gospodarstva in velika odvisnost od izvoza polizdelkov na trge gospodarsko močnejših držav, na dolgi rok ne omogoča bistvenega dviga produktivnosti. Da temelji slovensko gospodarstvo na delovnih mestih z nizko dodano vrednostjo, kažejo navsezadnje tudi povpraševanja gospodarstva po delavcih. Potrebno bi bilo spremeniti strukturo gospodarstva, morali bi poiskati dejavnosti, kjer lahko to dosežemo.

Tudi tako opevana prodaja podjetij tako imenovanim strateškim lastnikom ne prinaša bistveno drugačnega položaja slovenski državi. Tuj lastnik ima popoln nadzor nad poslovanjem in v okolju, kjer velja prost pretok kapitala in blaga, lahko optimizira stroške ter povečuje svojo presežno dodano vrednost. Še več, dobiček lahko prikaže v drugi državi, celo v davčni oazi in se s tem izogne plačilu davka na dobiček v Sloveniji. Veliko tujih podjetij sploh ne plačuje davkov na dobiček. Iz perifernih držav EU se odliva od 3 do 8% BDP-ja v države lastnice. Nemčija tako pridobi polovico letnega narodnega dohodka iz tujine.

Tuj lastnik ima popoln nadzor nad poslovanjem in v okolju, kjer velja prost pretok kapitala in blaga, lahko optimizira stroške ter povečuje svojo presežno dodano vrednost. Še več, dobiček lahko prikaže v drugi državi, celo v davčni oazi in se s tem izogne plačilu davka na dobiček v Sloveniji.

Privatizacija je še ena zgodba, o kateri moram spregovoriti, ki bremeni slovensko tranzicijo. Nesrečna, morda na začetku celo dobronamerna ideja, da je bolje imeti v gospodarstvu slovenskega, kot tujega lastnika, se je sprevrgla v tajkunizacijo gospodarstva. Zgodba je sovpadla s pregrevanjem gospodarstva, vstopom v EU, prevzemom evra, sproščanjem tujih kreditov, ki so se uporabljali med drugim tudi za lastninjenje. Ustvarjali so se konglomerati podjetij, ki so bili gospodarsko zelo heterogeni in so služili samo zato, da se določene dele izčrpa za potrebe lastninjenja. Lastniki so se ukvarjali z konsolidacijo jedra lastništva, zelo malo ali nič pa z gospodarjenjem med sabo nezdružljivih podjetij. Nato je prišla kriza, razprodaja in propadanje podjetij iz konglomeratov in ostalih prezadolženih podjetij. Sledila je izguba veliko delovnih mest, krediti so prešli v javni dolg, če nekoliko poenostavimo, da zgodba ne bo predolga. Tako je gospodarstvo posredno ali neposredno krivo za dobršen del javnega dolga tudi zaradi prej omenjenih dejanj. Dolgovi gospodarstva se socializirajo in jih v veliki meri plača prebivalstvo z nižjim socialnim položajem.

Ena od ključnih napak pri tranzicijski privatizaciji je prenos lastništva iz lastništva državljanov, ki ga nekateri imenujejo družbena lastnina, v zasebne roke, ki se je zgodil v nekaj letih. Tukaj se skriva temeljna napaka, ki je skoraj nihče od strokovne javnosti ne problematizira. Kapitalsko podhranjena država kot je bila Slovenija po osamosvojitvi, tako hitrega prenosa lastništva z odkupom domačih potencialnih prevzemnikov, ni mogla prenesti brez posledic. Tega tudi močnejše države ne bi prenesle brez posledic, kajti zadolževanje za odkup nujno izčrpava vse vire gospodarstva in družbe nasploh, tako kapitalske kot človeške, ki so v zaostreni mednarodni konkurenci še kako potrebni. Stroški obresti za kredite najete za lastninjenje dodatno bremenijo gospodarjenje. Pritisk na slovenske odločevalce je prihajal iz tujine, kar pa so v veliki meri izkoristili tudi rezidenti. Ko je prišlo do krize, je tudi zaradi tega bila slovenska kriza globlja kot v primerljivih državah.

Razredni boj je v osnovi, če močno poenostavimo, boj med nosilci kapitala, ki posedujejo produkcijska sredstva ter proletariatom, ki je nosilec samo lastnega dela. Z razvojem družbe se je tudi razredni boj spreminjal in v kompleksni družbi kot je sedanja, dobil kompleksnejše oblike. Današnja organizacija družbe je piramidna, vendar težko govorimo o monolitni piramidi, bolj spominja na amorfno strukturo, ki jo sestavlja množica piramid. V resnici govorimo o mnogorazredni družbi, v kateri vsak posameznik bije razredni boj z drugim posameznikom. Gre za popolno atomizacijo družbe. Že otroke se od najzgodnejših obdobij vzgaja v tekmovalnem duhu, sočlovek je potencialni sovražnik in potrebno ga je premagati, onemogočiti, kajti le tako sebi omogočimo boljši položaj v družbi. Elitam na vrhu taka družba ustreza, kajti še iz rimskih časov je znana strategija vladarjev - deli in vladaj. Za razliko od enostavnih nekajrazrednih družb v preteklosti, kjer je bil konflikt med posameznimi plastmi družbe hitro razpoznan, je sedaj mnogo bolj zakrit. Med drugim tudi zaradi tega je razreševanje problemov tako težko. V enostavni družbi je hitro prišlo do revolucije, ker so bile relacije zatiralec-zatirani dokaj jasne. Revolucije pa so najslabši možen način razreševanja nasprotij v družbi, kajti v revoluciji se najprej vse poruši in nato začne graditi na novo. Družba se je v preteklosti tako razvijala, korak nazaj in dva koraka naprej. Sedaj pa se zdi, da je nadaljnji razvoj družbe obtičal. V svetu se pojavlja vedno več idej za spremembe, vendar je sinergije, ki bi pripeljale do sprememb, še premalo.

Ena od ključnih napak pri tranzicijski privatizaciji je prenos lastništva iz lastništva državljanov, ki ga nekateri imenujejo družbena lastnina, v zasebne roke, ki se je zgodil v nekaj letih. Tukaj se skriva temeljna napaka, ki je skoraj nihče od strokovne javnosti ne problematizira.

Temeljni problem, ki je že precej široko sprejet, je povečevanje neenakosti. Stalno se povečuje količina kapitala v zasebnih rokah, ki v nekaterih okoljih že presega 10, 12 letnih nacionalnih dohodkov posamezne države (Pikety, Kapital v 21. stoletju), kar je v zgodovini vodilo do velikih kriz in vojn. Poleg tega se koncentrira zasebni kapital v rokah vse ožjega kroga posameznikov. Stalno se zmanjšuje razmerje dohodkov ljudi, ki živijo od dela na račun dohodkov od kapitala. Tudi odločevalci izpostavljajo vse večjo neenakost kot anomalijo, vendar, ko so na vrsti ukrepi, delajo nasprotno. Pri tem sledijo še eni dogmi neoliberalizma, ki nam slika prispodobo v piramido zloženih kozarcev, kamor bogati zlivajo bogastvo in slej kot prej, ko so zgornji kozarci polni, nekaj priteče tudi do najnižjih kozarcev. Koliko tega bogastva priteče do ljudi, kaže razmerje povečanja dobičkov in bruto plač v Sloveniji v lanskem letu. Notorična laž iz najmanj dveh razlogov. Zgornji kozarci so brez dna in niso nikdar polni, kajti pohlep bogatih je neskončen. Druga laž je polnjenje kozarcev od zgoraj, kajti tokovi bogastva v piramidnem sistemu prihajajo od spodaj, kjer se ustvarja, na vrhu družbene piramide se v glavnem razsipava in predvsem kopiči bogastvo. Bogastvo se kopiči v razkošnih nepremičninah, luksuzu in denarju v davčnih oazah. Na eni strani se pojavljajo ideje o krožnem gospodarstvu, ki bi racionalno trošilo naravne vire, po drugi strani se tako nakopičeno bogastvo nikdar ne vrne nazaj v obtok krožnega gospodarstva. Entropija sistema se povečuje vedno hitreje.

Kako lahko razumemo ukrepe slovenskih politikov, ki želijo te razlike še povečati z zniževanjem obremenitev domnevno najbolj produktivnih kategorij zaposlenih,z odpustki za kapital, itd? Domnevno bo nekaj tisoč že tako najbolje plačanih zaposlenih več trošilo. V glavnem gre ta potrošnja za luksuz in v finančne instrumente, ki pa v glavnem niso obdavčeni. Tu se skriva še eden od mnogih kaveljcev, ki je tudi zelo redko izpostavljen. Od finančnih skladov, kamor se stekajo naložbe, se zahtevajo čim višji donosi. Skladi postanejo lastniki obveznic države s katerimi se država zadolžuje. Tako postajajo bogati lastniki večjega dela javnega dolga, v nekaterih državah so bogati rezidenti lastniki do 60% javnega dolga svoje države. Ponavadi so zahtevani donosi iz finančnih naložb večji kot jih zmore servisirati gospodarska aktivnost države in spirala navzdol se nadaljuje. Nekateri analitiki, ki si upajo tvegati zgražanje stanovskih kolegov in poseči v dogme neoliberalizma, govorijo celo o progresivnem obdavčevanju . Zdrava pamet narekuje, da zmanjšaš naraščajočo hitrost avtomobila z zmanjšanjem pritiska na stopalko za plin in ne obratno ali pa kot bi gasilec gasil požar z bencinom.

Že vrabci na strehi čivkajo, da se približuje nova kriza. Zniževanje davkov, še posebno pri tako visokih dobičkih, ni modro. Država poleg tega še vedno nima izravnanega proračuna. Ko bo udarila kriza, bodo naročila iz tujine močno upadla, znižala se bo gospodarska aktivnost. Zaradi tega se bo tudi priliv v proračun močno znižal. V Ustavo RS imamo zapisano zlato fiskalno pravilo in politikom se ne bo potrebno izpostavljati in znižati socialnih transferjev, pokojnin ter drugih postavk iz proračuna, za to bo avtomatsko poskrbela ustava, v katero so »modro« elite v preteklosti zapisale še eno neoliberalno varovalko kapitala. Slovenija nima močnega srednjega sloja prebivalcev, kajti 64% zaposlenih in samozaposlenih prejema nižjo plačo od povprečne, ki je ca 1050 € neto. To ne kaže na neko normalno distribucijo in močan srednji sloj. Prag revščine za enočlansko družino je pri nas ca 620 €, v Avstriji naprimer 1180 €, vendar je velika večina osnovnih življenjskih stroškov primerljivih. Slovenski odločevalci sledijo diktatu kapitala in razprodajajo podjetja ter s strukturnimi reformami slabijo položaj velikega števila prebivalcev, ki glede na prej omenjeno distribucijo dohodkov, lahko hitro padejo pod mejo revščine. Država postaja vse bolj »vitka«, zmanjšuje se javni kapital, ki v kriznih časih blaži krizo. Naslednja kriza bo število revnih v Sloveniji še močno povečala.

Temeljni problem, ki je že precej široko sprejet, je povečevanje neenakosti. Stalno se povečuje količina kapitala v zasebnih rokah, ki v nekaterih okoljih že presega 10, 12 letnih nacionalnih dohodkov posamezne države, kar je v zgodovini vodilo do velikih kriz in vojn.

V katero smer bo šel prihodnji razvoj družbe ? Bo šel v smer nadaljnjega povečevanja razlik med dohodki od kapitala ter dohodki od dela? Morda bo prihodnja družba zahtevala, da postane posameznik poleg tega, da je lastnik lastnega dela tudi lastnik produkcijskih sredstev, po vzoru tako imenovane delitvene ekonomije tipa Airbnb ali Uber, ki je seveda daleč od tega. Vedno manjša peščica neskončno bogatih ljudi bo živela od rente, ki jim jo bodo morali izplačevati tisti, ki se bodo preživljali s svojim delom.

Morda bo šel razvoj v smer neke distopične družbe prihodnosti, ki jo slikajo nekateri cineasti, kjer peščica bogatih živi v raju, ostalo prebivalstvo pa v devastiranih predelih kjer vlada popolna anarhija. Ideje »zlatih genialnih dečkov« iz Silicijeve doline morda nakazujejo pot v tej smeri. Zahtevajo neke vrste tehnološki fašizem, razpustitev vseh institucij države in na čelo držav postavitev generalnega direktorja, avtokrata iz vrst tehno industrije, z vsemi pooblastili za upravljanje države. Demokracija je navlaka, ki zavira razvoj take družbe, še več, celo odkrito se spogledujejo z zločinskimi zgledi preteklosti kot je suženjstvo in apartheid. Načrtujejo graditev umetnih otokov, kjer bi v miru ustvarjali. Obenem jim ni tuje spogledovanje z evgeniko in genskim, inženiringom s katerim bi ustvarili »idealnega« človeka prihodnosti po svoji podobi in distopija postane popolna.

Razredni boj je v osnovi, če močno poenostavimo, boj med nosilci kapitala, ki posedujejo produkcijska sredstva ter proletariatom, ki je nosilec samo lastnega dela.

Povečuje se število prebivalcev z višjo in visoko izobrazbo, v Sloveniji naj bi jih bilo že 23%. Vendar ali to družba čuti ali se nakazujejo spremembe v smer izboljševanja te družbe? Ali se del izobraženstva zgolj hitro navzame gnilega oportunizma in postane del elite, ki skrbi za svoj položaj na račun depriviligiranega preostanka družbe. Nedvomno pa s tem reže tudi vejo na kateri sedi. Če se vrnemo na začetek, ali lahko pričakujemo, da bi politiki doumeli, da tudi oni sedijo na veji, ki jo režejo? Ali lahko pričakujemo, da bodo postavili zdravo pamet pred pohlep, vzvišenost, aroganco.

Pravijo, da upanje umre zadnje. Vendar kaj ostane, če tudi upanje umre?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.