Thomas Piketty: Kapital v 21. stoletju

+ + + + +

Monumentalna knjiga razvpitega ekonomista.

Bralci, ki bi Pikettyja posvojili s par idejami, si bodo polomili zobe. Delo je namreč izjemna postmarxovska analiza zgodovine kapitala od 18. stoletja do danes, ki teče počasi, pikolovsko in podprta z grafikoni. Temelji na statistikah, a spretno tudi na romanih Jane Austen, Honoreja de Balzaca, Alekseja N. Tolstoja etc., ki veristično popisujejo distribucijo bogastva svoje dobe.

Draž knjigi daje diahrona perspektiva, ki pomeni udarec iluziji, da je vrh demokratičnosti prav v sedanjosti. Čeravno avtor ni marksist, kot splošno vrednost vseeno postavlja zmanjševanje razlik v bogastvu. Zato tudi načenja vprašanje ekonomske nesmiselnosti supervisokih menedžerskih plač, fatalnega zaostanka revnih držav, erozije socialne države. A pri tem ni aktivist, temveč hladni proučevalec. Denimo v poglavjih o staranju premoženja, ko naniza, da je leta 1910 v Franciji povprečni 80-letnik štirikrat premožnejši od 50-letnika, potem vojni pomladita premoženje, saj je leta 1947 50-letnik za pol premožnejši od 80-letnika, nakar se v sodobnosti trend spet obrne: zdaj je 80-letnik za 30 odstotkov bogatejši od 50-letnika. Zgodovino ekonomije tako predstavljajo gibanja davkov, obseg dediščin, razmerja med zaslužki iz kapitala in dohodki, pri čemer Piketty ne pozabi na distanco razuma: večina bogatih držav ima rahlo negativno bilanco premoženja, revne pa izrazito negativno. Zemlja je očitno v lasti Marsa. Nikakor, le podatki so neverodostojni, zakaj znaten del premoženja je skrit v davčnih oazah.

Skratka, avtor zgodovine ekonomije ne konstatira, ampak jo misli.