Varni pokradeni milijoni

Na tožilstvu so se odločili, da odstopijo od tožb zoper bogate in vplivne, ki so jim želeli pobrati premoženje nezakonitega izvora. Med srečneži najdemo Janeza Janšo, nekdanjega njegovega direktorja Intereurope Andreja Lovšina, dediče njegovega nekdanjega tesnega sodelavca Jožeta Zagožna pa nekdanjega župana Maribora Franca Kanglerja …

Čemu takšna odločitev, če pa je odvzem nezakonito pridobljenega premoženja točka, za katero sta politika in pravosodje trdila, da na njej obstane ali pade pravna država? Odvzem nezakonito pridobljenega premoženja je bil pač način, kako javnosti pokazati, da pravosodje deluje in da bo po zgledu iz tujine tistim, ki so najbolj (finančno) oškodovali družbo, odvzelo premoženje, za katero ne zmorejo dokazati, da so ga dobili po zakoniti poti.

Razlog za takšno odločitev tožilstva je v nedavni odločitvi ustavnega sodišča, da zakon o odvzemu nezakonitega premoženja ne more veljati retroaktivno, za nazaj. Zakon, ki je v veljavo stopil konec leta 2011, je določal, da je mogoč tudi odvzem nezakonitega premoženja, pridobljenega pred uveljavitvijo zakona, vse od leta 1990. A ustavni sodniki so odločili, da se za nazaj tako ne da posegati v pravice ljudi. Rekli so, da se za čas, ko zakonodaja ni predvidevala odvzema nezakonitega premoženja, tega ljudem ne more odvzeti, čeprav je bilo pridobljeno v nasprotju z veljavno zakonodajo.

Prav. Sliši se logično. Prav je tako, da se (predvsem) strožja kazenska zakonodaja ne more sprejemati za nazaj. A neki trend je ta odločitev ustavnih sodnikov vendarle potrdila. Trend, da imajo dostop do ustavnega sodišča in njegovih odločitev v prid človekovih pravic predvsem vplivni in bogati, ki so se znašli v kazenskih postopkih. In pa tudi trend, da potem te odločitve ustavnega sodišča prinašajo ali ustoličujejo človekove pravice predvsem ali izključno zanje. Tudi v tem primeru bo tako. Odločitev ustavnega sodišča je obvarovala tistih nekaj politikov in gospodarstvenikov, ki so z oškodovanjem premoženja v zadnjem desetletju ali dveh zbudili največ pozornosti in so tudi sploh dočakali pregon.

Izplen (političnega) projekta, ki naj bi omogočal »obračun s tistimi, ki so okradli Slovenijo«, je bil sicer zelo skromen že, dokler je omogočal odvzem nezakonitega premoženja za nazaj. V tem pogledu je očitno šlo bolj za propagandno akcijo kot za kaj drugega. V sedmih letih uporabe zakona je tožilstvo vložilo vsega 24 tožb in zahtevalo odvzem zgolj 30 milijonov evrov, število pred sodiščem zaključenih postopkov in dejansko odvzete milijone pa bi lahko prešteli na prste ene roke.

Krivde za nastali položaj pa vendarle ne gre iskati pri ustavnem sodišču. Kriva je politika. In sicer, ker zakona, ki bi omogočal odvzem nezakonitega premoženja, ni sprejela že pred dvema desetletjema ali tremi, pač pa šele leta 2011, in še to ne na pobudo tedanje Pahorjeve vlade, pač pa na pobudo skupine poslancev s prvopodpisanim Francom Jurijem iz stranke Zares.

Ta je sicer v izvorni različici zakonskega predloga predlagal retroaktivnost le za pet let nazaj, pač za tiste finančne preiskave, ki so v tistem času že tekle. In vprašanje je, ali bi takšna, omejena, bolj sorazmerna retroaktivnost padla na ustavnem sodišču. Zakon je bil na koncu sprejet z dopolnilom, ki ga je izsilila SDS, da velja za nazaj vse do leta 1990. In potem je ustavno sodišče razveljavilo veljavnost zakona za nazaj brezpogojno.

Država lahko tako odvzame le še nezakonito premoženje, pridobljeno od leta 2012 naprej.