Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

21. 9. 2018  |  Mladina 38  |  Dva leva

Bolje prepozno kot nikoli

(Rumeni ali rdeči karton Šarcu?)

»Kam vodijo posledice? Odvisno od spremljevalcev.«
Stanislaw Lem

»Miheljak bi torej vojake ... zaradi njihovih prostočasnih ali celo osebnih simpatij z morebitnimi ekstremisti vrgel iz službe. Pri tem pa ne vemo, za katere ekstremiste gre, so po zakonu morda pri nas prepovedani, in kaj so v resnici počeli v službi ali v prostem času.
Službo in prosti čas so enačili v starih komunističnih vojskah, kakršno je morda služil kolega Miheljak ali je o njih kdaj davno bral.«
— Odgovor ministrice Ljubice Jelušič na očitek o neodzivu na vest, da so poklicni vojaki urili paravojaške skupine (9. 11. 2011)

»V Nemčiji zaradi simpatij do skrajno desničarskih gibanj odpustili prvega moža obveščevalcev Hans-Georga Maassna.«
— Vlada nemške velike koalicije ni upoštevala merila strokovnosti (STA, 19. 9. 2018)

»Pri svojem proučevanju posebno pozornost namenja vprašanjem varovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin.«
— Predstavitev dr. Damirja Črnčeca na portalu Wikipedija

Kaj je zdaj to? Je levosredinska koalicija s podporo Levice zgolj projekt proti JJ osebno ali projekt proti politiki nestrpnosti? Reči: z Janšo ni mogoče sodelovati, z dr. Črnčecem pa je, je približno tako perverzno, kot če bi svojčas rekli, da s Hitlerjem ni mogoče sodelovati, z dr. Goebbelsom pa je. Pa da ne bo nesporazuma, ne primerjam teže zločinov velikih negativnih zgodovinskih osebnosti in (za zdaj) verbalnih ekscesov malih provincialnih prodajalcev nestrpnosti in sovraštva, ampak logiko argumentacije.

Če bi Šarec namestil izpričanega hujskača Črnčeca iz nevednosti in naivnosti, bi bilo to slabo. Pomenilo bi, da so njegove mandatarske kompetence omejene. Da ne pozna niti kvalitet niti nahrbtnika svojih osebno izbranih sodelavcev. A je še huje. Šarec je v pogovoru za Odmeve TVS razkril, da izbira Črnčeca ni ponesrečena, ampak je naklepen manever. Njegovo imenovanje na položaj državnega sekretarja za nacionalno varnost v kabinetu predsednika vlade pomeni, glede na znane ekscese in prakso delovanja na prejšnjih pomembnih varnostnih funkcijah, samo po sebi resno varnostno tveganje. In kaj se zgodi, če Šarec reče: Črnčeca ne dam? Kako bodo partnerji vedeli, da ga ne moti nestrpnost, ki je kontraindicirala povezovanje z relativnim zmagovalcem volitev, ampak da je to averzijo zgolj izkoristil, da bi sam dobil mandat? Na to napeljuje javno pismo poslanske skupine njegove liste, ki pravi, da ima vsak, tudi Črnčec, pravico dobiti drugo priložnost. No, drugo priložnost potrebuje predvsem njihov predsednik, da s sebe in s stranke spere neizmerno sramoto.

Nereakcija na sporno imenovanje pa ne postavi v čudno luč samo Šarčevih poslancev, ampak celotno koalicijo. Še zlasti »levo« SD. Židan najbrž res ni vedel, kaj bo dal Šarec, ki je menda dobesedno skrival seznam predlogov, na seji vlade na mizo. Na Katičevo kajpak ni mogoče računati, a tam je sedel dr. Pikalo, ki očitno tudi sploh ni odreagiral, kot se ob teži Šarčevega ekscesa spodobi. Kar pa za stranko SD ni nič novega, nič netipičnega. Ko je Pahor leta 2008 od Janše prevzel vlado, je v duhu njegove »dialoškosti« ministrica dr. Jelušičeva pustila Črnčeca na položaju direktorja OVS. Kar je hitro obrodilo strupene sadove. Še več. V času Pahorjeve vlade leta 2011 so tuje obveščevalne službe Sovi posredovale podatke, da naj bi bilo 15 pripadnikov Slovenske vojske in policije urilo skrajne desničarske skupine. Sova je po poročanju medijev to informacijo z zaupno depešo poslala pristojnim organom, ti pa so ugotovili le, da naši policisti in vojaki, ki se družijo s skrajnimi desničarskimi skupinami, ne počnejo nič nezakonitega. Obrambna ministrica iz kvote SD pa se je na moje opozorilo odzvala skrajno cinično in arogantno, češ da je nadzor nad prostočasnimi dejavnostmi zaposlenih komunistični refleks. Komunistični refleks?! Pa ravno Ljubica Jelušič.

Ampak v redu. Naiven je, kdor pričakuje, da bodo slovenski »socialdemokrati«, ki jim je že Pahor odvzel vsakršno politično in moralno integriteto, začeli v koaliciji igrati dosledno in načelno vlogo, kot jo igrajo denimo njihovi kolegi v Nemčiji. Zato je nastala potreba po levi stranki, ki se bo umestila točno na razliki do oportune SD. In Levica marsikdaj postavlja prava vprašanja. Le odgovori in predlogi so neredko nepravi. Nekateri tudi katastrofalni. Tako so v času begunske krize lansirali sprevrženo domislico: češ, naložimo begunce na ladjo St. Louis in jih pošljimo k Trumpu v Ameriko. Njihov hiperaktivni mladi poslanec je v prejšnjem sklicu v parlamentu žugal političnim nasprotnikom, da bo prišel čas ljudskih sodišč. Vodja poslanske skupine (takrat še) Združene levice pa je podpise za interpelacijo proti ministru Gašperšiču zbiral skupaj s poslancem Čušem. Tistim Čušem, za katerega je Črnčec prav spodobno zadržana in sramežljiva kmečka nevesta. V tem mandatu je hiperaktivni mladi poslanec najprej izrekel grožnjo nacionalizacije premoženja podjetnikov po venezuelskem modelu. S tem so v predvideni davčni reformi razširili manevrski prostor podjetnikom ter močno poslabšali položaj vlade. A ko se to še ni niti dobro poleglo, so Janeza Janšo prvič po volitvah spravili v smeh in dobro voljo. Namreč, ko je Šarec potegnil iz rokava šokantni predlog Črnčeca za državnega sekretarja, so se najprej odzvali zmedeno, zadržano in šele, ko se je civilna družba odzvala burno, napovedali prave poteze. Vsekakor prepozno.

No, bolje prepozno kot nikoli.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.