Izdajalec ali mučenec

S spominsko mašo, ki jo je na Žalah daroval ljubljanski nadškof dr. Stanislav Zore ob 140. obletnici rojstva dr. Lamberta Ehrlicha, in nato z blagoslovitvijo njegovega doprsnega kipa je RKC napravila – potem ko je pri Svetem sedežu že sprožila postopek njegove beatifikacije – še en korak v rehabilitaciji tega duhovnika, ki so ga 26. maja 1942 na Streliški zaradi izdaje in kolaboracije z okupatorjem umorili VOS-ovci. Med nekaj sto udeleženci slovesnosti je bil Janez Janša.

Kdo je dr. Lambert Ehrlich? Sociologinja in zgodovinarka Helena Jaklitsch ga je v svojem govoru predstavila kot »velikega domoljuba, pokončnega Slovenca« ter edinega, ki je bil »sposoben organizirati odpor proti okupatorju« mimo komunistov. VOS ga naj ne bi likvidiral zaradi izdajstva in kolaboracije z okupatorjem, temveč zaradi strahu pred njegovim vplivom.

Jaklitscheva v prid tej trditvi navaja spomenico, ki jo je Ehrlich 1. aprila 1942 poslal italijanskim okupacijskim oblastem, saj naj bi dokazovala, da Ehrlich ni le prosil oblasti za ustanovitev avtonomne varnostne službe kot zaščite pred komunističnim terorjem, temveč je v njej izrazil ostro kritiko okupacijske politike, saj je položaj slovenskega naroda obupen, »ne le zaradi nekrščanskega in barbarskega ravnanja okupacijskih oblasti in rastočega komunističnega oziroma partizanskega nasilja nad nezaščitenimi civilisti v mestih in na podeželju, ampak tudi zaradi očitnega cilja vseh kompetentnih faktorjev osi: uničenje slovenstva kot takega«. V nadaljevanju se je zavzel, česar govornica ni navedla, za oblikovanje zaščite »v obliki akademske formacije, meščanske straže in splošne varnostne straže po vaseh«, kar je bila ena izmed prvih pobud za ustanovitev slovenskega domobranstva.

Ehrlich je pred prvo svetovno vojno imel pomembno vlogo na Koroškem pri utrjevanju slovenske narodne zavesti, toda zgodovinarji dokazujejo, da se je že v tridesetih prelevil v »radikalnega katolika« in misijonarja. Po besedah dr. Janka Pleterskega, je »že precej pred okupacijo zbiral svoje voljne učence v strumno gibanje in jih navdal z duhom, ki ga je leta 1946 sam škof Rožman v Celovcu označil kot ’totalitarni duh’«. Zgodovinar dodaja, da je Ehrlich ob napadu Nemčije na ZSSR junija 1941 zavzel stališče, »da ima evropska vojna zdaj naravo odločilnega boja za krščansko Evropo«, v svoji gorečnosti proti komunizmu pa »celo nastopal v nasprotju z uradno politiko Vatikana«. Kako tesno je bilo njegovo sodelovanje z okupatorjem, lahko sklepamo iz besed zgodovinarja Petra Vodopivca, da naj bi Ehrlich spomladi 1942 »grozil, da bo italijanskim oblastem razkril 15 vodilnih komunistov, če ti ne nehajo z likvidacijami«.

Govorci so Ehrlicha izpostavljali kot zglednega katolika, mučenca, ne kot izdajalca, četudi ga je s to besedo v svojih spominih opredelil tudi krščanski socialist Edvard Kocbek: »Vidim pred sabo mrtvega Ehrlicha, s katerim sem se svoj čas veliko razgovarjal. Kljub temu da je vedno bolj drsel v slovenski fašizem, bi lahko ta zanimivi mož še živel, če bi nas fašizem ne postavljal pred neizprosno izbiro: življenje ali smrt … Likvidacija ni samo pravična kazen za kolaboracijo z izdajalci, temveč tudi uveljavljenje nove pravice in prava.