Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

28. 9. 2018  |  Mladina 39  |  Dva leva

Četrto nadstropje trinadstropne hiše

(Vpliv Twitterja na rast politične norosti)

»Spoštovana gospa Ušaj,
čestitam vam za zastopanje umora na blejskem jezeru (1949) in za – kasnejše aktivnosti na Dobu, ki jih sami veliko bolje poznate od mene. Mislim tiste, ki zadevajo telovadbo v dvoje. .... Stražniki na Dobu vedo povedati, da ste se z g. K. imeli tolikanj luštno kot g. Janšot z ga. M. M. v četrtem nadstropju vile na Trstenjakovi. Kot se ima še danes, ne da bi to ga. U. vedela. Kuverte niso brez učinka.
Kako bo to g. Janšot objasnil ženi, pa ni najin problem.«
 — Utrinek iz utrgane Twitter korespondence med Odvetnico in Profesorjem. Imena tretjih omenjenih oseb smo okrajšali. (Objavljeno 22. 9. 2018)

»Miškin je bil po tistem sestanku z bogom in Cankarjem nekoliko iztirjen. Videli so ga samega pri popoldanskih predstavah v Kinu Komuna, večkrat je zašel na polja v okolici Ljubljane in včasih je celo sedel na kakšno klopco na promenadi in bral Heideggra, ki mu ga je posodil Rastko Močnik. Rastko Močnik je opozoril Miškina, da je branje težko ... ... Vendar obstajajo viri, po katerih naj bi bil Miškin v tistih jesenskih dneh resnično zadet. Znana opravljivka Nadežda Čačinovič je o tem poročala Slavoju Žižku takole: ‘Videli so Miškina, kako je hodil po nekem travniku, trgal marjetice, nato pa še posebej njihove cvetne lističe in mrmral: Me ljubi, me ne ljubi.’ Slavoj Žižek je zinil od navdušenja. ‘A? A res? O jebemo boga, a res? To je jedro, kurac, če ni. Ima sok, pizda, da ga ima! A veš, a veš ... to je blazen kreten, osel, jebemo boga, da je idiot ...’«
— Utrinek iz utrgane fikcije Mateta Dolenca in Dimitrija Rupla: Peto nadstropje trinadstropne hiše. (Založba Obzorja, 1972)

Miškin je kajpak namišljeni junak, tako rekoč begunec, ki je brez knežjih časti iz Idiota pobegnil med – ne vem, če ravno – idiote, vsekakor pa boeme ljubljanske kulturniške in humanistične scene poznih šestdesetih oz. zgodnjih sedemdesetih let. Utrip takratne ljubljanske scene je ujet v drobnem romanu. Ne le realne osebe, pač pa tudi lokali in prepoznavne točke ter predvsem duh, ki je zaznamoval Ljubljano v času. Ni sicer čisto jasno, kdo je k romanu prispeval levji delež. Ali Mate Dolenc, priljubljeni avtor generacije (Aleluja Katmandu, pa kasneje Vampir z Gorjancev itd.), ali Dimitrij Rupel. A to niti ni pomembno. Je pa ta roman pravšen za preverjanje banalnega reka: povej mi, s kom se družiš, in ti povem, kdo (in kaj) si. Dokler se je Rupel družil s sceno, ki je zdaj daleč na drugem bregu, je bilo v njem nekaj duha, nekaj intelektualne sproščenosti, kar se je po radikalni zamenjavi družbenega, vrednotnega in političnega okolja povsem izgubilo.

Pravzaprav se vseskozi borim z lastnimi stereotipi in predsodki. Namreč, da je mentalni horizont razumnikov, v nasprotju z intelektualci, omejen. V distinkciji razumnik vs. intelektualec seveda abstrahiram sinonimno rabo pojmov. Razumniška samoopredelitev je pač usoda. In vedno znova me dejstva prepričajo, da moj stereotip drži. Jezik razumnikov je drugačen. Posledično je drugačna tudi misel. Kot da bi Humboldtova teza, da je kultura relativna glede na jezikovno determinanto, veljala v govorni in občevalni praksi znotraj istega jezikovnega miljeja.

Nazadnje sem se o tem prepričal prejšnji konec tedna. Namreč, sam ne uporabljam ne Twitterja ne Facebooka in podobnih družabnih in družbenih omrežij. Nekako sem prepričan, da so ta orodja sodobni opij ljudstva. Proizvajajo besede, misli in stavke, ki ne ostrijo človeškega uma, ampak ga poneumljajo. No, kdaj pa kdaj posredno prestrežem kakšen tvit, ko so ekscesna sporočila objavljena v klasičnih medijih. Tokrat me je prijatelj napotil na klinične razprave na »razumniški sceni«. Namesto kratkih pet minut sem zelo dolgo bral tvite. In se bolj čudil kot zgražal. Seveda obstajajo ubrisanci tudi na »drugi strani«. A je ena velika, zelo velika razlika. Med tistimi, ki spadajo v »šank politiko« (in sodobna tviter in podobna omrežja so en tak sodoben šank), ter intelektualci je širok sanitarni jarek, čez katerega praviloma ne stopi nihče. Dobro, lahko kdo poreče, da sta Odvetnica in Profesor pač ubrisanca, ki ne predstavljata manire in vzdušja na t. i. desni, razumniški sceni. No, podrobnejše prebiranje teh tvitov hitro pokaže, da žal nista izjemi. To, kar me je najbolj fasciniralo, je, da ne gre za nekaj posameznikov, ampak za zelo kompleksno mrežo izobražencev, novinarjev, politikov desne provenience. To je bilo ključno spoznanje mojega perverznega brskanja. Zato tudi polizobraženec, zgolj kandidat za razumnika, kakršen je npr. Božidar Novak, ki (kot je svoj čas natančno razkrinkal Boris Vezjak) enkrat zaradi nizke samozavesti nastopa pod ženskim psevdonimom, drugič se predstavlja z namišljenimi elitnimi izobrazbami, tretjič se samopredstavlja kot – bog pomagaj – slovenski pisatelj (!?), lahko prostodušno zapiše za dr. Svetlano Slapšak, da je »stara debela baba iz Srbije, ki je potne stroške kradla ...«. O. K., polizobraženec Novak. Ampak koliko višje je publicistična in polemična raven akademika Kosa, ki na portalu Nova24TV (22. 8. 2018) zapiše, da so krucialni problem Slovenije »... tisti, ki sprejemajo slovenščino za svoj javni ali celo zasebni govor, ne pa slovenske identitete. ... S tem postajajo nosilci nenavadne nacionalne shizofrenije, ki je mučna bolj zanje same kot za okolje, sili jih v neuravnovešeno nihanje med kompleksi manjvrednosti in večvrednosti.« Kaj takega pa smo v zgodovini že zasledili. Deutschtum versus Judentum, ali kako že?

Očitno je lumpenproletarska retorična manira postala norma. Med doktorji in spletnimi smetarji, med akademiki in zagrenjenci za šankom ni več skoraj nobene razlike. To maniro je predsednik vlade zdaj pripeljal tudi v svoj kabinet.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.