Meje sprejemljivega

N'toko

28. 9. 2018  |  Mladina 39  |  Žive meje

Grozen občutek me spreleti, ko se zavem, da moji politični pogledi postajajo marginalni. Doživel sem ga že velikokrat in vedno je isto. Lahko se še tako pretvarjam, lahko me prijatelji še tako bodrijo, na koncu človek vedno začuti, kdaj njegove besede zvenijo prepričljivo in kdaj ne. Dobri argumenti nenadoma izgubijo prejšnjo težo. Pogumni slogani, ki so nekoč navduševali občinstvo, naslednji trenutek zvenijo grobo in iz občinstva izvabljajo le še nelagodje. Temu vedno sledi zmeden trenutek, v katerem ne moreš storiti ničesar pametnega. Če kričiš slogane z enakim zanosom, deluješ agresivno in odbijajoče – kot pevec B-razrednega ska benda, ki v prazni dvorani vpije »A se mamo faaajn?!«. Če se prilagajaš neprijaznemu vzdušju in slogane izrekaš previdneje, pa deluješ neprepričljivo. Takrat imaš pravzaprav na izbiro le še dvoje: lahko spremeniš poglede in se čez nekaj časa poskušaš z zmernejšimi slogani spet prebiti v polje spoštovanih javnih govorcev, lahko pa se zabarikadiraš v varen krog somišljenikov in objavljaš enake poglede na obskurnih, zaprtih straneh Facebooka.

Zagotovo poznate ta občutek. Poskusite danes na javni platformi v zanosnem tonu od države zahtevati odpis dolgov, odprte meje, neposredno demokracijo, ukinitev vojske … Gledali vas bodo, kot da ste padli z meteorita. Predstavljajte si politika, ki bi danes stopil pred Slavka Bobovnika in nekaj takega poskušal argumentirati v studiu TV Dnevnika! Le kdo bi šel delat takšen politični samomor? Vsi, ki smo imeli pred nekaj leti na profilni sliki grško zastavo, ki smo za FB banner uporabili napis »Refugees Welcome!«, ki smo si leta 2013 v protestniškem zanosu nadeli vstajniške maske ali 2010 podpisali Mladinino peticijo za ukinitev vojske, se komaj spomnimo časov, ko so bili to zdravorazumski odzivi na politično ozračje. Morda se niti ne spomnimo, kdaj so se takšni argumenti porazgubili po temnih kotičkih interneta in krožkih aktivističnih profesorjev, a dejstvo ostaja, da smo vsi po vrsti utišali zahteve in se sprijaznili z aktualnim stanjem v družbi.

Trenutek, ko zmerne politične reforme začnejo zveneti preveč radikalno, po navadi natanko sovpada s trenutkom, ko utihnejo ulice. V sekundi, ko množica več ne blokira vhoda parlamenta, ko ne preprečuje delovanja tovarn ali funkcioniranja mejnega režima, izgine tudi nujnost, da je treba v zvezi z njenimi zahtevami kaj storiti. Ko se ljudska poplava umakne, za seboj po navadi pusti le peščico novih obrazov s karierami v zastopniški industriji, ki v ničemer več ne ogrožajo oblasti. In to je vedno trenutek, ko gre oblast v protiofenzivo – ko začne pretreseni javnosti prodajati svojo retoriko o »vrnitvi k normalnosti«. Na vladnih tiskovnih konferencah začnejo dominirati besede, kot so »varnost« in »stabilnost«, socialne spremembe in pravičnost pa se umaknejo nazaj v predavalnice in na forume. Slovenija s svojim povstajniškim obratom na desno nikakor ni izjema, saj so povsod po svetu obdobjem množičnih mobilizacij pogosto sledile mlačne konservativne vlade – pa naj gre za Napoleona III. ali Richarda Nixona.

To zatohlo politično ozračje pa je očitno povsem zmedlo slovenske intelektualce in aktiviste, ki so jih v mainstream naplavila množična gibanja zadnjih let. Vstajništvo, študentski, delavski in begunski nemiri so vsekakor odprli politični prostor za nove ideje, toda v odsotnosti uličnega pritiska smo kmalu ugotovili, da zahteve po spremembah naletijo na gluha ušesa. Kljub temu si vse preveč intelektualcev deli mišljenje, da so njihove politične ideje postale legitimne zaradi njihovih dobrih argumentov, ne pa zaradi spontanih in nasilnih izbruhov množic. Populizem je zanje negativna beseda, jezna množica pa pomeni nevarnost civiliziranemu dialogu. Zato se s svojimi agendami še naprej obračajo na državne institucije – pišejo protestna pisma, se sklicujejo na pravnike in strokovnjake za človekove pravice, le malo pa storijo v smeri, da bi aktivirali navadne ljudi. In mnogi začudeno spoznavajo, da se širša javnost na njihove argumente odziva negativno in da rasistični huligani dobivajo bistveno bolj naklonjeno obravnavo.

Stvar ne bi mogla biti bolj jasna: racionalno bodo vedno zvenele tiste ideje, ki imajo na svoji strani organsko in energično podporo množic. Politika pač ni debatni klub, kjer zmaga najpametnejši, ampak polje merjenja moči, kjer zmaga tisti, ki je mobiliziral več navdušenih ljudi. Nevladniki danes niso obravnavani kot skrajneži zato, ker bi dejansko ogrožali državno varnost, ampak zato, ker ne pomenijo nobene grožnje in je po njih tako lahko udrihati. Enako je z migranti – trenutno so številke iregularnih migracij nižje od dolgoletnega povprečja, toda manjša ko je možnost, da se bo morala država soočiti z množico, bolj krut lahko postane mejni režim. In ne pozabimo na parlamentarno politiko: Levica v sredinskih medijih ni prikazana kot radikalna partizanska stranka zato, ker bi dejansko lahko sprožila množično nepokorščino delavcev, ampak ravno zato, ker je ne more. Najbolj resno pač jemljemo zahteve skupin, ki se jih bojimo.

Seveda je nemogoče, da bi navadni ljudje leta in leta vzdrževali javni pritisk in v nedogled trpeli nevarnosti, ki jih s sabo prinaša nepokorščina. Le vprašanje časa je, kdaj jih bodo izredne razmere izčrpale in se bodo prisiljeni vrniti v staro realnost. Množična gibanja zato sčasoma zamrejo, njihova sporočila pa so prepuščena na milost in nemilost nevladnikom, think thankom in internetnim debaterjem, ki lahko pomagajo idejam preživeti obdobja politične suše. Takšno sušo, ko v javnosti dejansko ne moreš izreči ničesar pametnega, trenutno preživljamo na levici. To vidiš v očeh ljudi, ko jim predstaviš najbolj zmerne poglede na migracije ali davke, in te gledajo kot fanatika, ki jim hoče ugrabiti otroke, medtem ko desne organizacije na krilih množične paranoje spravljajo svojo ideologijo v središče državnega aparata. Njihovi radikalci so tisti, ki trenutno na TV soočenjih zvenijo racionalno, na levem polu pa se začudeno sprašujemo, zakaj jim mediji dajejo besedo, zakaj sodišča in policija ničesar ne ukrenejo … In čeprav ne nasprotujem takšnim institucionalnim poskusom upočasnjevanja desnice, si velja v tem času vendarle postaviti daljnosežnejše vprašanje: kako ustvariti razmere, da bodo množice nezadovoljnih ljudi lahko ponovno postale nevarne oblastem? Kajti brez njihove podpore bodo leve ideje vedno zvenele zgolj kot internetne blodnje.