Zadnji dobri možje

Kako skuša Trump vladavino prava spremeniti v vladavino vrhovnega sodišča

Še ne tako davno so Trumpovi tviti zlahka preglasili in prekričali vse druge zgodbe. Če se je pojavila kaka »slaba« novica, jo je Trump takoj zatrl s tvitom ali dvema. Vedno se je lahko zanesel na svoje tvite. Nič več – teh časov je konec.

Trumpovi tviti so namreč vse bolj nevidni in neslišni – nemočni. Ne morejo tekmovati s »slabimi« novicami, ki so vse pogostejše in vse pikantnejše. Druga za drugo prihajajo knjige, ki kažejo, kako je Trump Belo hišo prelevil v kaos (zadnjo, Strah, je napisal Bob Woodward), New York Times je objavil tekst anonimnega višjega uradnika v Beli hiši, ki trdi, da je del odporniškega gibanja, ki skuša znotraj Bele hiše ustaviti Trumpa, New York Times je takoj zatem razkril, da je nameraval Rod Rosenstein, namestnik pravosodnega ministra, skrivaj snemati Trumpa (in kaos v Beli hiši), da bi Američani videli in slišali, kakšen bebec je (Trumpa bi lahko potem zaradi opravilne nesposobnosti odstavili), nekdanji Trumpovi najtesnejši sodelavci se drug za drugim spreobračajo in sodelujejo z Robertom Muellerjem, posebnim preiskovalcem, ki preiskuje predvolilne povezave med Trumpom in Kremljem (njegove obtožnice so takšne »tožilske mojstrovine«, da se je spreobrnil celo Paul Manafort, vodja Trumpove predvolilne kampanje), paranoja v Trumpovi »mafiji« je vse hujša (»Mueller vse ve,« ponavljajo insajderji), Trumpovi intervjuji so vse lunatičnejši (zadnjič je rekel, da je FBI »rak« in da bi moral Jamesa Comeyja, direktorja FBI, odpustiti, še preden je bil izvoljen za predsednika!), Barack Obama se je vrnil na sceno, vsak teden pa kak psihiater pojasni, zakaj Trump – ki naj bi zelo kmalu odstavil Roda Rosensteina in pravosodnega ministra Jeffa Sessionsa ter nastavil novega pravosodnega ministra, ki bi potem odstavil Roberta Muellerja! – ni več zmožen »prenašati« realnosti in zakaj bi ga bilo treba nujno takoj ustaviti. Trump res izgleda kot predsednik, ki so ga tako shekali, da bi ga rešila le še jedrska vojna ali kaj takega, velikanskega, apokaliptičnega, pompoznega, in marsikoga je strah, da bi lahko namerno povzročil jedrsko vojno, da bi preglasil »slabe« novice.

Vse te »slabe« novice kakopak kažejo, da se približujejo kongresne volitve. Demokrati delajo vse, da bi jih dobili in prevzeli oblast vsaj v senatu, če ne že kar v obeh domovih kongresa. Če bi jim to uspelo, potem bi Trumpa lažje zajezili, proti njemu bi lahko celo vložili impeachment, predvsem pa bi lahko preprečili imenovanje Bretta Kavanaugha za vrhovnega sodnika. Jasno, Kavanaugha, nekdanjega sodnika na zveznem prizivnem sodišču in washingtonskega insajderja, ki velja za overjenega, pravovernega konservativca, je predlagal Trump. Če bi Trumpu uspel ta veliki met, bi v očeh desnice dokončno upravičil svojo izvolitev, saj bi vrhovno sodišče s tem obrnil povsem na desno. Ker pa so mandati vrhovnih sodnikov dosmrtni, pomeni, da bi Ameriki nekaj desetletij vladalo konservativno vrhovno sodišče.

»Krasen moški z brezhibnim ugledom«

Razlog več, da skušajo demokrati to preprečiti. In razlog več, da so Američani nedavno na lepem izvedeli, da naj bi bil skušal Brett Kavanaugh pri 17 letih na neki žurki posiliti 15-letno Christine Blasey Ford. Da bi bilo vse skupaj še bolj toksično in šokantno, je to razkrila kar sama Christine Blasey Ford, zdaj doktorica psihologije in profesorica na neki kalifornijski univerzi. Kavanaugh, ki velja za gospoda z brezhibno preteklostjo, naj bi jo bil leta 1982 zvlekel v sobo, jo pritisnil k tlom, jo otipaval in jo skušal sleči, obenem pa ji je z roko mašil usta, da se ne bi slišali njeni kriki.

Kavanaugh nenadoma ni več izgledal tako brezhibno. Christine Blasey Ford, ki je takoj opravila tudi poligrafski test in obenem poudarila, da je pripravljena pričati pred senatno komisijo za pravosodje (kjer naj bi tudi glasovali o Kavanaughovem imenovanju), je z eno samo potezo ogrozila njegovo imenovanje, Trumpovo poslanstvo, republikansko zmago na kongresnih volitvah in prihodnost ameriške desnice.

To je bil trenutek, ko so Američani v grozi ugotovili, da je pravi, originalni, skrivni volilni stroj vrhovno sodišče in da se prave volitve dogajajo prav na vrhovnem sodišču.

Kazen je bila predvidljivo strašna: neznanci so ji začeli groziti s smrtjo, in to tako prepričljivo, da so morali njeno družino preseliti na skrito lokacijo (in njo tudi, se razume), republikanci pa so prešli v besno seksistično, šovinistično, konspirološko ofenzivo. Nekateri so ji očitali, da laže (verjamemo Kavanaughu, ki vse zanika!), da je za spolni napad obtožila tudi Neila Gorsucha, še enega konservativnega sodnika, ki ga je Trump imenoval za vrhovnega sodnika (popolna laž), in da je njen brat zaposlen v odvetniški pisarni, ki je naročila Trumpov »ruski« dosje (totalna laž), drugi so trdili, da vse skupaj ni niti omembe vredno, ker je sploh ni bil posilil, ampak jo je le skušal posiliti (poskus posilstva je očitno le drug izraz za konsenzualni seks!), tretji pa so trdili, da vse skupaj ne šteje, ker naj bi bil Kavanaugh tedaj pijan (če je moški pijan, se mu poskus posilstva odpusti!).

Sloviti pastor Franklin Graham, sin pastorja Billyja Grahama, »ameriškega papeža«, je oznanil, da je vse skupaj »irelevantno«, ker sta bila tedaj »še najstnika« in ker »ni bil storjen zločin«. Od evangeličanskega klerika, ki ga Trumpovi spolni napadi na ženske prav nič ne motijo (zato tudi sedi v Trumpovem evangeličanskem svetu), ne moremo pričakovati, da bo imel poskus posilstva za zločin. Še toliko bolj, ker v očeh krščanske desnice posilstvo sploh ne obstaja – moški lahko z žensko počne, kar hoče!

Ed Whelan, predsednik zelo konservativnega Centra za etiko in javno politiko, ki skrbi za »uveljavljanje judeokrščanske moralne tradicije«, je – v slogu Alexa Jonesa – tvitnil, da jo je spolno napadel nekdo drug, ki je izgledal kot Kavanaugh (verjetno si je ravno ogledal Hitchcockovega Napačnega človeka), Trump, ki Kavanaugha prikazuje kot »krasnega moškega z brezhibnim ugledom«, pa je tvitnil, da bi Christine Blasey Ford svojega napadalca že tedaj prijavila policiji, »če bi bil napad res tako hud, kot pravi, da je bil«.

Kdo ve, morda se je ustrašila seksističnih, šovinističnih, konspiroloških povračilnih ukrepov. Kdo ve, morda se je ustrašila, da bo postala žrtev moške maščevalne pornografije. In kdo ve, morda se je ustrašila, da se bo nanjo spravil celo ameriški predsednik. Trump svoje baze ni razočaral, saj je dodal: »Zahtevam, da Christine Blasey Ford predloži svojo prijavo policiji, da bomo zvedeli datum, čas in kraj!« Od predsednika, ki ga spolnega nasilja obtožuje več kot 20 žensk, ne morete pričakovati, da spolnega nasilja ne bo relativiziral. Še huje – od njega težko pričakujete, da ga ne bo legitimiral.

Posiljevanje Amerike

Vse to kaže, kako zelo panični so Trump in republikanci – in kako zelo se bojijo, da bi jim Brett Kavanaugh padel iz rok. Christine Blasey Ford je s svojim »Obtožujem!« glasovanje o Kavanaughovem imenovanju ustavila. Če se ne bi oglasila, bi senatna komisija za pravosodje o njem že glasovala – in njegovo imenovanje tudi potrdila. Zagotovo.

Toda ko se je oglasila Christine Blasey Ford, se je zgodilo nekaj nepredvidenega – dva republikanska senatorja, sicer člana senatne komisije za pravosodje, sta si premislila. Ali natančneje: zdvomila sta o Kavanaughovi primernosti. Republikanci nenadoma niso imeli več dovolj glasov. Kavanaugh je obvisel. Senatorja sta hotela, da se pred glasovanjem zadeva razčisti – hotela sta slišati Christine Blasey Ford. Predsedniku senatne komisije Charlesu Grassleyju ni preostalo drugega, kot da se je začel pogajati o njenem pričanju pred senatno komisijo.

Nekatera zvezna sodišča, ki so veljala za liberalna, so se že spreobrnila na desno. Ko je Trump prevzel oblast, je bilo praznih 107 sodniških mest, ki jih zdaj polni s hardlinerji Federalističnega združenja.

Sondaže, ki kažejo, da Kavanaughovo imenovanje podpira le še 34 odstotkov Američanov, dvomom obeh senatorjev mrtvo hladno prikimavajo. Hej, celo »sondaža«, ki jo je naročil ultrakonservativni kanal FoxNews, kaže, da ga podpira le 40 odstotkov Američanov, revija Vanity Fair pa je poročala, da je Trumpa celo Ivanka, njegova hči (in svetovalka, heh), pozvala, naj umakne Kavanaughovo imenovanje.

In ko je Christine Blasey Ford ravno dobro privolila v pričanje pred senatno komisijo in ko je senatna komisija zaradi spolnega nasilja na prejšnjem delovnem mestu odpustila piarovca, ki ga je najela, da bi v času Kavanaughove afere skrbel za njen medijski imidž (ne, to ni fikcija, in ja, tipčka je, poroča portal Politico, poslala prorepublikanska agencija CRC, ki je lansirala konspirološki trač, da Christine Blasey Ford ni napadel Kavanaugh, temveč njegov sošolec, ki mu je bil povsem podoben!), je revija New Yorker razkrila, da naj bi bili Kavanaugha tudi leta 1984, ko je bil že polnoletni študent na univerzi Yale, na neki žurki ujeli brez hlač – pred očmi Debore Ramirez, študentke sociologije in psihologije, ki so jo opili, naj bi bil mahal s tičem, jo pozival, naj se ga dotakne, in ji ga skušal stlačiti v usta ali nekaj takega, kajti po hodniku je nekdo zavpil: »Brett Kavanaugh je svoj penis porinil Debbie v obraz!«

Takoj zatem je še ena ženska, ki hoče za zdaj ostati neimenovana (noče groženj s smrtjo, relokacij ipd.), prek odvetnika sporočila, da je pripravljena pričati, kako je Kavanaugh z nekim prijateljem opijal in drogiral ženske, da so jih lahko potem fantje serijsko posiljevali. Ne, to ni bil konec – kmalu se je oglasila še ena ženska. Vrata pekla so odprta. Kavanaughu se je zgodil #MeToo.

Vse to pa je jako nerodno: Kavanaugh – ko je bil študent, je bil član »tajne« bratovščine »Resnica in pogum«, v resnici bolj znane po vzdevku »Joška in klitoris« (Tit and Clit) – je namreč na zaslišanju pred senatno komisijo za pravosodje pod prisego izjavil, da v času polnoletnosti ni »zagrešil nobenega verbalnega ali fizičnega nadlegovanja ali napada spolne narave«.

Pa vendar ga utegnejo republikanci potrditi in izvoliti za vrhovnega sodnika. Končno imajo priložnost, da vrhovno sodišče ukrojijo po svoji podobi – po podobi desnice. Takšne priložnosti zlepa ne bodo več imeli. Čakali so jo desetletja. Niso pozabili, kako jih je vrhovno sodišče v preteklosti prizadelo, ko je odpravilo molitev v šolah, ko je prepovedalo rasno segregacijo in ko je legaliziralo abortus. Čas je, da vrnejo udarec. To je tudi razlog, da republikanci in evangeličani tako stoično tolerirajo lunatičnega, škandaloznega, grešnega Trumpa – ker je napovedal in obljubil, da bo vrhovno sodišče zapolnil s konservativnimi pro-life sodniki in ga obrnil na desno. In ker obljubo že tudi izpolnjuje.

Lani je za vrhovnega sodnika imenoval Neila Gorsucha, neomajnega in pravovernega konservativca, tudi preverjenega in overjenega, saj mu ga je predlagalo Federalistično združenje (Federalist Society), vse mogočnejša konservativna organizacija, ki ima le en cilj – v ameriški pravosodni sistem na sodniške položaje spraviti čim več preverjenih, agresivnih, aktivističnih, razvnetih konservativnih sodnikov. Na Gorsucha so se lahko zanesli: v svojih preteklih sodbah je dal jasno vedeti, da ljubi smrtno kazen in pravice imetnikov strelnega orožja, ne ljubi pa varovanja okolja, nevtralnosti interneta, potrošnikov, gejev in porok istospolno usmerjenih.

Gorsuch, ki so ga republikanci s senatno večino kmalu potrdili, je zamenjal Antonina Scalio, prav tako neomajnega in pravovernega konservativca, ki je leta 2016 nenadoma umrl – zaradi infarkta. Trump, tedaj še predsedniški kandidat, je trdil, da so ga umorili. Na njegovem obrazu so našli blazino! Predsednik Obama je sicer predlagal ne ravno hudo liberalnega Merricka Garlanda, a so republikanci potem v senatu, kjer so imeli večino, njegovo imenovanje blokirali in preprečili, da bi lahko Trump imenoval »klona Scalie«, kot je rekel, pač nekoga, ki bo ustavni tekstualist in originalist, ki bo torej ustavo tolmačil dobesedno – ki se bo danes, leta 2018, obnašal tako, kot da je leta 1788, ko so ustavo ratificirali.

Točno, Trumpovi originalisti bodo v ustavi, spisani in ratificirani ob koncu 18. stoletja (!), našli odgovor, zakaj je treba abortus prepovedati, zakaj je treba družbo deregulirati, zakaj je treba vladno agencijo za varovanje okolja odpraviti in zakaj je treba zdravstveno zavarovanje privatizirati.

Mar ni bilo prav vrhovno sodišče tisto, ki je pustilo, da je postal ameriški proletariat žrtev tehnoglobalizacije, davčnih oaz, davčnih reform, neoliberalnih politik, kreativne destrukcije?

Gorsuch, ki je izgledal kot dobičkonosna investicija desnice (ker je še zelo mlad, bo na vrhovnem sodišču še desetletja!), je naglo izpolnil pričakovanja: nekaj mesecev po imenovanju je imel v Trumpovem washingtonskem hotelu, ki stoji nedaleč od Bele hiše (in prek katerega so domači lobisti in tuje delegacije Trumpu plačevali »podkupnine«), že slavnostni govor, na vrhovnem sodišču pa je pomagal izglasovati sodbo, ki delavcem otežuje in celo onemogoča vlaganje kolektivnih tožb proti delodajalcem, in sodbo, ki je potrdila, da lahko predsednik prebivalcem nekaterih muslimanskih dežel prepove vstop v Ameriko. Trump je tvitnil: »Vrhovno sodišče je potrdilo Trumpovo prepoved potovanja. Vau!«

Gorsuch je prvo leto skoraj vedno glasoval tako kot Clarence Thomas, najkonservativnejši vrhovni sodnik, ki ga je leta 1991 ob imenovanju doletelo to, kar je zdaj doletelo Kavanaugha – Anita Hill, mlada pravnica, ga je obtožila spolnega nadlegovanja. Opravila je tudi poligrafski test, ki je potrdil njeno verodostojnost. Clarence Thomas v poligrafsko testiranje ni privolil. Republikanci so verjeli njemu, ne pa ženski, ki je vpila: »Posilstvo!«

Neskončen dan

Gorsuch je konservativni hardliner, ki je na vrhovnem sodišču zamenjal konservativnega hardlinerja, Brett Kavanaugh, konservativni hardliner (že 30 let član Federalističnega združenja), pa bo zamenjal zmernega konservativca, Anthonyja Kennedyja, ki se je po 30 letih upokojil. Kennedy je resda pogosto glasoval z drugimi štirimi konservativnimi sodniki, a pri nekaterih ključnih zadevah – vprašanjih porok istospolno usmerjenih, abortusa in smrtne kazni – je glasoval s štirimi liberalnimi sodniki, tako da je šel na živce desnici in Federalističnemu združenju. Ko je napovedal, da se bo upokojil (še dobro, da ga niso našli z blazino na obrazu, heh), so si eni in drugi oddahnili – zdaj bodo lahko imenovali »pravega« konservativca.

Kennedyja je leta 1988 imenoval Ronald Reagan, zelo konservativen republikanski predsednik. Kennedy se mu je zdel dovolj konservativen – danes se zdi Trumpu in konservativnemu gibanju dovolj konservativen Kavanaugh, ki je precej konservativnejši od Kennedyja. Primerjava med Reaganovim in Trumpovim izbrancem pokaže, kako daleč na desno je v teh 30 letih odpotovalo konservativno gibanje, pravi Emily Bazelon (New York Times Magazine), ki opozarja, da vrhovno sodišče postaja precej konservativnejše od javnosti.

Ne, nič ni bolj spolitiziranega in nič ni bolj ideološkega od vrhovnega sodišča, ki zdaj dokončno – v duhu Trumpove končne rešitve ameriškega vprašanja – postaja kreator desničarske, konservativne politike. Tudi če bodo na oblast prišli demokrati, liberalci, magari socialisti, bo vrhovno sodišče poskrbelo, da bosta Amerika in ameriška zakonodaja ostali na desni. Tudi če bo v Beli hiši demokrat, liberalec, magari socialist, bo na oblasti še vedno desnica. Ameriki bo vladalo vrhovno sodišče, ki je konservativnejše od Amerike. Kar je še toliko bolj noro, absurdno in groteskno, če pomislite, da demografija kaže, da se bo Amerika – z elektoratom vred – v prihodnjih letih premaknila na levo.

Ergo: tudi ko bo Amerika stala levo od centra in tudi ko bo volila levo od centra, ji bo še naprej vladala desnica, katere avatar bo vrhovno sodišče. V Ameriki se bo ne glede na vse ponavljal isti dan – Ameriko čaka »neskončen dan«, v kakršnega v romantični komediji Groudhog Day pade Bill Murray, le da se Američani ne bodo mogli tolažiti: to je le film, to je le film, to je le film! Prepad med vrhovnim sodiščem in Ameriko se bo poglobil. Strah, da bo vrhovno sodišče razveljavilo sodbo Roe versus Wade, ki je leta 1973 legalizirala abortus, in zakon o zdravstveni reformi (Affordable Care Act), s katerim je Obamova administracija uvedla univerzalno zdravstveno zavarovanje, je upravičen. Vladavino prava zamenjuje vladavina vrhovnega sodišča.

Kako bi lahko izgledala vladavina vrhovnega sodišča, ki je precej konservativnejše od Amerike, si lažje predstavljamo, če pomislimo, kako je izgledala vladavina vrhovnega sodišča doslej, potemtakem v času, ko je bilo vrhovno sodišče – s konservativci v večini in z zmernim konservativcem na jezičku tehtnice – le »nagnjeno« na desno. Vrhovno sodišče je s konservativnimi odločitvami korporacijam in bogatašem omogočilo, da so v predvolilne kampanje »vlagali« masivne, brezmejne količine denarja in si kupovali politike (s čimer je legitimiralo korupcijo), dalje, s prorepublikansko interpretacijo zakona o volilni pravici je otežilo oddajo volilnega glasu (predvsem revnim in pripadnikom manjšin, črncem ipd.) ter omogočilo samovoljno čiščenje volilnih seznamov in razmejevanje volilnih okrajev ( jasno, vse odločitve, ki so zadevale volilno zakonodajo, so bile pisane na kožo republikanski stranki), dalje, tako rekoč onemogočilo je kolektivne tožbe proti korporacijam, dalje, interesom korporacij je povsod dajalo prednost pred interesi ljudi, delavcev in potrošnikov (v monopoliste je bilo naravnost zaljubljeno, omogočilo je deregulacijo, ogrozilo je okolje ipd.), dalje, korporacijam in bankam je razširilo pravice, tako da kazensko nihče ne odgovarja za svoje finančne zločine, dalje, omejilo je pravice manjšin. In ja, pravice žensk do izbire – sodbe Roe versus Wade – ni razveljavilo, jo je pa omejilo.

Sploh pa: mar ni bilo prav vrhovno sodišče tisto, ki je pustilo, da je postal ameriški proletariat žrtev tehnoglobalizacije, davčnih oaz, davčnih reform, neoliberalnih politik, kreativne destrukcije, dereguliranih bank in socialnega kolapsa? Mar ni bilo prav vrhovno sodišče tisto, ki je proletarce spremenilo v izgubljene, pozabljene, ponižane, žalostne ljudi, čakajoče Godota, poštenega najditelja?

Našel jih je nepošteni najditelj – Trump. Ki pa ni padel z neba, temveč z vrhovnega sodišča. Ne pozabite: prav vrhovno sodišče je bilo tisto, ki je s svojimi odločitvami ustvarilo demokracijo, v kateri lahko ekonomsko prosperirajo tipi, kakršen je Trump, in v kateri lahko tipi, kakršen je Trump, postajajo predsedniški kandidati – in na koncu celo predsedniki.

Vrhovno sodišče ima disproporcionalno velik vpliv na volitve. Še huje: disproporcionalno velik vpliv ima tudi na volilni izid. Še malo, pa bo imelo večjega kot volivci.

Vrhovno sodišče ima disproporcionalno velik vpliv na volitve. Še huje: disproporcionalno velik vpliv ima tudi na volilni izid. Še malo, pa bo imelo večjega kot volivci. Navsezadnje, bolj ko s svojimi odločitvami oblikuje volilno zakonodajo, ki volivcem – predvsem mladim, etničnim manjšinam ipd. – oddajo volilnega glasu otežuje ali pa celo preprečuje, bolj pomaga republikancem. Nižja ko je volilna udeležba, tem bolje za desnico. To vemo tudi mi.

Toda Trump, republikanci in Federalistično združenje s svojimi sodniki ne ciljajo le vrhovnega sodišča, temveč tudi zvezna sodišča, pravi Jason Zengerle (New York Times Magazine), navsezadnje, vrhovno sodišče obravnava razmeroma malo primerov, zvezna sodišča jih obravnavajo na tisoče. Tu lahko zares odločaš o vseh odtenkih življenja in vseh aspektih družbe – tu, na teh sodiščih, lahko odločaš o sedanjosti in prihodnosti. Federalistično združenje politično igro spreminja, ko »moč z izvršne in zakonodajne veje premešča na sodišča«.

Nekatera zvezna sodišča, ki so veljala za liberalna, so se že spreobrnila na desno. Ko je Trump prevzel oblast, je bilo praznih 107 sodniških mest, ki jih zdaj mirno in pridno polni s hardlinerji Federalističnega združenja, s čimer spleta pravosodni sistem, ki bo lahko legitimiral vsako njegovo norost, od množičnega, multimilijonskega izgona ilegalnih priseljencev do nove medijske zakonodaje, ki bi »ljudem« – no, bogatašem in korporacijam – olajšala vlaganje tožb proti novinarjem in medijem, največjim trnom v Trumpovi peti.

Ko je oblast prevzel Obama, je bilo praznih le 54 sodniških mest. Trump bo pustil daljšo sled – in ko bo že zdavnaj mrtev, bodo sodbo Ameriki še vedno pisali njegovi sodniki. Tudi njegovi vrhovni sodniki, se razume.

Rezultat bo pač vsakič in vedno znova in spet 5 proti 4. Tako kot je bil leta 2000, ko je vrhovno sodišče ustavilo floridsko štetje volilnih glasov – in Belo hišo podarilo malemu Bushu. Pet vrhovnih sodnikov je bilo konservativcev, štirje pa so bili liberalci. Jasno: izid glasovanja je bil 5 proti 4 za Busha. Vrhovni sodniki so presojali politično, ideološko, toda konservativnih vrhovnih sodnikov je bilo več, zato je ameriški predsednik postal Bush.

To je bil trenutek, ko so Američani v grozi ugotovili, da je pravi, originalni, skrivni volilni stroj vrhovno sodišče in da se prave volitve dogajajo prav na vrhovnem sodišču. Volitve, ki res odločajo. Volitve, na katerih res šteje vsak glas.

Je ustavno sodišče konservativnejše od Slovenije?

Naši ustavni sodniki pri rdeči maši leta 2014: Mitja Deisinger, Jan Zobec z ženo in Ernest Petrič

Naši ustavni sodniki pri rdeči maši leta 2014: Mitja Deisinger, Jan Zobec z ženo in Ernest Petrič
© Uroš Abram

Težko rečemo, da je delovanje ustavnega sodišča potrdilo, da v Sloveniji vlada pravo

Imate kdaj občutek, da je ustavno sodišče spolitizirano? Da je bolj politična institucija kot pravna? Da se obnaša kot politik, ne pa kot pravnik? Da hoče preglasiti izvršno in zakonodajno oblast? Da je v njem disproporcionalno veliko konservativcev? Da favorizira desnico? In da je precej konservativnejše od Slovenije?

Ustavno sodišče je poleti, ko so možgani na morju, razveljavilo zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora. Leta 2011, na vrhuncu krize in averzije do tajkunov, se ga ni upal nihče dotakniti – zdaj, leta 2018, ko so na krizo že vsi pozabili, pa so ga lahko brez tveganja odpravili.

Premoženje, ki so ga zaplenili Janezu Janši, Andreju Lovšinu, dedičem Jožeta Zagožna, Tomažu Simoniču, Francu Kanglerju ipd., bo tako treba odmrzniti.

Ker pa so med temi, ki naj bi jim premoženje odmrznili, pretežno konservativci ( ja, pretežno SDS), se lahko vprašate: je bila odločitev ustavnega sodišča pravna ali politična? Je hotelo ustavno sodišče zadostiti pravici ali pa le posneti nadaljevanje odločbe, s katero je razveljavilo sodbo Janši v zadevi Patria? Je potrdilo, da v Sloveniji vlada pravo, ali pa je pokazalo, da je precej konservativnejše od Slovenije.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.