Marcel Štefančič jr.

19. 10. 2018  |  Mladina 42  |  Kultura  |  Film

Krč, skozi katerega mora slovenski gej, da bi se osvobodil

Film: Posledice, 2018, Darko Štante

Grajski biki.

Posledice so deželi, času, žanru in temi primerne – grobe, surove, nervozne. Andrej Podobnik (Matej Zemljič), atletski, mišičasti, testosteronski mladoletnik, noče hoditi v šolo, noče delati, ne oglaša se na centru za socialno delo, doma pa krade, da bi lahko žuriral. Tako pravi sodnica. In ko pretepe še punco, ki se posmehuje njegovi impotenci, ga udomijo – pristane v zavodu, v kakršnem so problematični, delinkventni najstniki pristali v Pogačnikovi »črni« klasiki Grajski biki (1967). Če bi ga vprašali, komu ali čemu se upira, bi verjetno tako kot Marlon Brando v Divjem (1953) odvrnil: »Whaddya got?« V očeh mu itak piše: a mislite, da si ne upam?

Tu, v tem zavodu, ki je videti kot neoliberalni inkubator, točk za drugo mesto ni, vzdušje je tako kompetitivno, da bi ga lahko rezal z žiletko, fantje – jezni, napeti, agresivni, kričavi, mišičasti, konfliktni, sparavojaškim, neonacističnim imidžem – pa izgledajo kot del Šiškovega postroja. Žele (Timon Šturbej), popolni vihar jeze, popadljivosti, agresivnosti, kričavosti, kurčenja in brutalnosti, hoče biti njihov firerski macho man. Andrej postane del Želetove izsiljevalske mreže, toda ironično: bolj ko se utaplja v valovih tega mačističnega, nakurčenega, mišičastega, supermoškega mesa, bolj mora prikrivati, da je v resnici gej – dokler se ne izkaže, da ni edini, ki to prikriva. Posledice niso niti prvi slovenski film o delinkvenci ( ja, prvi so bili Grajski biki) niti prvi slovenski film z eksplicitno gejevsko tematiko (prvi so bili Dečki, ki jih je sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja po romanu Franceta Novšaka posnel Stanko Jost), pa četudi tako delujejo, toda oba žanra lepo spnejo, ko pokažejo, kako represivna, homofobična družba, v kateri je vsak nov predsodek le status update, ustvarja okolje, ki geja sili, da spolno identiteto, ki je ne sme izživeti, nadomesti z identiteto, ki kliče represijo. Andrej ni divji zato, ker je gej, temveč zato, ker mu ne pustijo, da bi bil gej. Posledice so film o krču, skozi katerega mora slovenski gej, da bi se osvobodil – film o boju za svobodo.

i8nXEcT04K0

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.