Kultura / Megafon, transparent, kamera
Filmi, posneti leta 1968 na pariških barikadah, pričajo o trenutku, ko so bila obzorja mogočega še široko odprta in bi se prihodnost lahko izšla tudi drugače
Pariški protesti leta 1968
© Bruno Barbey
Lahko film spremeni svet? Vprašanja ne smemo razumeti retorično, pač pa povsem dobesedno: kakšne oprijemljive, materialne učinke lahko kinematografija doseže v okolju, v katerem deluje? Danes, 50 let po izbruhu protestov maja 1968, se zdi, da so gibljive podobe izgubile moč. Mobilni telefoni in kamere preplavljajo množične shode, toda brez vsakršnega učinka. Snemalni aparati (filmski, zvočni, fotografski) so navzoči povsod, sprememb pa od nikoder. Vse, kar zagotavlja objava videa na Facebooku ali Instagramu, je zaslužek lastnikov družabnih omrežij. Slike s protestov so nemalokrat v pomoč celo policiji in vladnim agencijam, ki posameznikom sledijo prek GPS-lociranja in algoritmov za prepoznavo obrazov, kot je to počel na primer ameriški FBI med zasedbo rezervata Standing Rock.