Nace Zavrl

19. 10. 2018  |  Mladina 42  |  Kultura

Megafon, transparent, kamera

Filmi, posneti leta 1968 na pariških barikadah, pričajo o trenutku, ko so bila obzorja mogočega še široko odprta in bi se prihodnost lahko izšla tudi drugače

Pariški protesti leta 1968

Pariški protesti leta 1968
© Bruno Barbey

Lahko film spremeni svet? Vprašanja ne smemo razumeti retorično, pač pa povsem dobesedno: kakšne oprijemljive, materialne učinke lahko kinematografija doseže v okolju, v katerem deluje? Danes, 50 let po izbruhu protestov maja 1968, se zdi, da so gibljive podobe izgubile moč. Mobilni telefoni in kamere preplavljajo množične shode, toda brez vsakršnega učinka. Snemalni aparati (filmski, zvočni, fotografski) so navzoči povsod, sprememb pa od nikoder. Vse, kar zagotavlja objava videa na Facebooku ali Instagramu, je zaslužek lastnikov družabnih omrežij. Slike s protestov so nemalokrat v pomoč celo policiji in vladnim agencijam, ki posameznikom sledijo prek GPS-lociranja in algoritmov za prepoznavo obrazov, kot je to počel na primer ameriški FBI med zasedbo rezervata Standing Rock.

»Kamere na ulice!« Slogan radikalnih filmarjev poletja ’68, je v dobi globalnega nadzora nesmiseln. Kamere so že nekaj časa tu, na strehah in mestnih križiščih, nad pločniki, parki in lokali; človeka spremljajo na vsakem koraku. Tako kot marsikatera parola, izrečena v duhu tistega »dokaj živahnega obdobja« (kakor letu 1968 pravi Danièle Huillet), tudi zahteva po podrobnejšem dokumentiranju vsakdanjega življenja – njegovi vidnosti na javnih platformah – ni bila izpolnjena. Demonstranti so hoteli biti glasni, opazni; s prihodom vseprisotnih varnostnih kamer so to v resnici postali. Že moč aktivizma se v času interneta zdi šibka, sposobnost filma kot protestniškega orodja in orožja pa je tako rekoč nična.

Je film lahko kaj drugega kot orodje represije, komercializma in oblasti? Zgodovina politične in angažirane kinematografije je zgodovina tega vprašanja. Dilema, okrog katere se vrti vsa zgodba militantnih praks, je definiranje vloge in naloge filma v revolucionarnem boju. Izhodišče ostaja vseskozi enako, odgovori pa so nadvse različni. Vrenje oktobrske revolucije v Moskvi in Sankt Peterburgu so filmske kamere zamudile (padca Zimske palače za čuda ni posnel nihče, dogodek je desetletje kasneje v filmu Oktober ponovno uprizoril šele Eisenstein). Pri propadu Ceaușescujevega režima je ključno vlogo odigrala televizija (uporniki so decembra 1989 zasedli studio državnega kanala in ga izrabili za pošiljanje svoje propagande v eter). Navsezadnje pa je nedavna arabska pomlad zaživela prav zaradi kratkih sporočil in interneta (le prek teh so koordinatorji lahko hitro in anonimno razširili vest o demonstracijah). Politična energija filma torej usiha, najživahnejše oblike protesta pa so se preselile drugam, v virtualnost svetovnega spleta.

Na bojiščih dolgega leta 1968 se je vse zdelo drugače. Šestnajstmilimetrske kamere so pristale med vstajniki v prvih vrstah, pogosto v rokah članov študentskih in delavskih kolektivov. Uveljavljeni avtorji so taktirko prepustili mladim, neizkušenim borcem, ki so vrenje v kriznih žariščih – med stavkami, zasedbami in zborovanji – zajeli iz svojega zornega kota. Filme (povečini kratke, gverilske, eksperimentalne) so prikazovali v tovarnah in na samoniklih projekcijah, pogosto je sledil pogovor z ustvarjalci. Od predvajanja v javnih prostorih ni imel koristi nihče, v duhu antikapitalizma pa so filmi vsebinsko in slogovno polemični, politični, bojeviti. »Revolucija« leta ’68 se je pozneje resda izkazala za spodletelo, saj je vse njene vrednote in ideale (svoboda izražanja, fleksibilnost, individualizem) kooptirala ter po svoje uresničila neoliberalna ureditev. Toda filmi, posneti na pariških barikadah, pričajo o trenutku, ko usoda komunističnega projekta še ni bila zapečatena; trenutku, ko leto 1968 še ni vedelo zase in za svojo prelomnost; trenutku, ko so bila obzorja mogočega še široko odprta in ko bi se prihodnost lahko izšla tudi drugače.

»Drugače od tedanje generacije,« ki, kot zapiše pesnik Muanis Sinanović, »se ji je zdelo vse mogoče, se nam zdi vse nemogoče.« Horizonti utopije in drugačnih svetov so se v zadnjem času skrčili, vendar to ne pomeni, da je bilo vedno tako. Na prihajajoči Jesenski filmski šoli, mednarodnem simpoziju filmske kritike in teorije, ki bo letos od 23. do 25. oktobra potekal v dvorani Slovenske kinoteke, bo deset domačih in tujih gostov – uglednih profesorjev, kuratorjev, filozofov – dokazalo, da je bilo razpoloženje v šestdesetih letih drugačno. Film je izžareval neizmerno energijo in v svetu puščal konkretne, otipljive sledove. Osvetlil je družbena vprašanja, mobiliziral odtujeno ljudstvo, prilival bencina na ogenj upora in vseskozi preizpraševal svoja sredstva, cilje in funkcijo (pa tudi temelje vladajoče ideologije). Ob ogledu Markerjevih, Rochovih, Pasolinijevih in Fassbinderjevih stvaritev, ki se bodo v sklopu širše retrospektive na kinotečnem platnu predvajale do nedelje, podlaga ortodoksnega marksizma-leninizma morda deluje zastarelo; toda samozavest, vnema in ostrina, s katerimi so se režiserji leta ’68 lotevali sveta, zadenejo še danes.

Lahko film torej spremeni svet? Težko, a ni nemogoče; enkrat ga je že.

Mednarodni simpozij:
Jesenska filmska šola
Kje: Slovenska kinoteka, Ljubljana
Kdaj: od 23. do 25. oktobra 2018

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.