Lastninska pravica ni absolutna

»Skrajni čas je za zasebno lastnino in za zasebni kapital. Končno! « je pred časom svojo kolumno za spletni portal Ius-info začel vrhovni in nekdanji ustavni sodnik Jan Zobec – sodnik, ki nikoli ni skrival neoliberalnih pogledov na svet. Šlo je za odziv na napovedi nove vlade, da bi dodatno obdavčila najbogatejše. Te napovedi je – vrhovni sodnik – označil za »poskuse oderuške, zaplembene obdavčitve najsposobnejših, tistih, ki s svojim delom, ustvarjalnostjo in osebnim odrekanjem vlečejo nacionalni voz – z vso nebodigatreba navlako, ki se na njem udobno prevaža in se pri tem še šopiri«.

Vrhovni sodnik Zobec v svojem besedilu še pravi, da je lastnina temeljni institut prava in da smo ljudje pač različni in imamo zato tudi različno količino lastnine … »Posamezniki smo namreč obdarjeni z neenakimi sposobnostmi za pridobivanje lastnine, zaradi česar je neenaka delitev lastnine naravna sestavina človeške narave ter s tem naravnega reda svobodne družbe. To posledično vodi v delitev v različne stranke, frakcije in interesne skupine, kjer so tistimi z malo ali nič lastnine v neizogibni večini. In ti, je v Federalističnem spisu št. 10 učil Madison, si bodo bolj kot za skupno dobro prizadevali za ugrabitev ter zlorabo oblasti za dosego lastnih ciljev, predvsem za redistribucijo zasebne lastnine.« Kot dokaz, da je imel eden izmed prvih predsednikov ZDA James Madison prav, Zobec navaja nacizem, fašizem in seveda komunizem, katerih bistvo naj bi bilo zgolj, da bi nesposobna večina sposobni manjšini odvzela trdo prigarano premoženje, lastnino.

»Nič ne pomaga, če dobim plačo 5.000 evrov, če pa ima potem država pravico, da mi jo polovico vzame. Taka lastnina je zelo šibka lastnina …« piše Zobec in dodaja, da je lastnina, ki je »podvržena različnim omejitvam in posegom, od davčnih do omejitev razpolaganja z njo in nalaganja različnih administrativnih bremen, torej lastnina, pri kateri je neravnotežje med javnim in zasebnim izrazito v korist prvega, protiustavno zapostavljena in izpostavljena javni kraji.« Zato mora biti po Zobčevem prepričanju glede lastnine »država močna in hkrati zadržana – močna, ko gre za varstvo zasebne lastnine, in zadržana ter skrajno senzibilna pri posegih vanjo«.

Seveda, Zobec ima pravico do takšnega pogleda na svet, družbo, ljudi. Težava pa je v tem, da gre za predstavnika dveh najvišjih sodišč, ki najbolj usodno razlagata ustavo in človekove pravice. V ustavi sta namreč zasebna lastnina in zasebni kapital oziroma lastninska pravica zamejena in nikakor ne dana absolutno, kot jo predstavlja Zobec. In kaj, če se je Zobčeva maksima o »močni in zadržani državi« že zgodila? In kaj, če je to pravzaprav v nasprotju z ustavo, ki pravi, da mora lastnina zagotavljati tudi nekatere druge funkcije v prid javnega dobrega in da ni zgolj svetinja svojega lastnika?

Ustava določa »pridobivanje in uživanje lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna, ekološka funkcija«.

Pred slabimi štirimi leti je v intervjuju za Mladino zdaj že pokojni prvi predsednik slovenskega parlamenta dr. France Bučar dejal, da bi bilo treba brati slovensko ustavo, ko se pogovarjamo o lastnini: »Nihče ne prebira njenega 67. člena, kjer je opredeljeno pridobivanje in uživanje lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna, ekološka funkcija. Po slovenski ustavi torej ne velja pravica lastnika do koriščenja in izkoriščanja, ne velja popolna razpolagalna pravica. Te pri nas nimamo.«

In kot tako bi to ustavno načelo moralo varovati in krepiti v prvi vrsti ustavno sodišče, ki pa je nekatere pravice v zadnjih desetletjih zanemarilo oziroma jih ni varovalo tako zagrizeno kot druge in ni potrjevalo njihove pomembnosti. O tem je v zadnjih letih veliko govoril tudi nekdanji ustavni sodnik dr. Ciril Ribičič. Med drugim je pred dvema letoma za Mladino povedal, da bi se »namesto neoliberalne interpretacije ustave veljalo vrniti k enakopravni obravnavi načel socialne države. Ustavno sodišče je uspešno konstruiralo vrsto pravic iz načel pravne države, socialno državo pa je obravnavalo kot manj zavezujočo splošno usmeritev. Četrt stoletja od sprejetja ustave si reafirmacijo zaslužijo načela socialne države, socialnoekonomske pravice in socialna funkcija zasebne lastnine.«

Zakaj je sploh prišlo do zamejitve lastninske pravice v ustavi, če pa je velika večina tam zapisanih pravic dana absolutno in brezpogojno? Zakaj v ustavi ne piše, da mora biti država »močna in hkrati zadržana«, kot si predstavlja Zobec, ampak nasprotno, da bi država morala biti močna in zadržana v smislu, da utrjuje omejitve lastninske pravice, ki so dane z nekim namenom. In kateri namen to sploh je? Ribičič meni, da je tako zato, ker »ni bil namen v prehodu v liberalni kapitalizem, temveč v ureditev, ki bo upoštevala pozitivne pridobitve nekdanje ureditve. In če ustavno sodišče lahko v svojih odločbah tako na široko obravnava načela pravne države, bi lahko sledilo tudi navedenemu namenu določb o socialni državi in socialni funkciji lastnine.« V nasprotju z gospodarsko funkcijo lastnine, ki pomeni, da se lahko z lastnino prosto razpolaga, pa socialna in ekološka funkcija pomenita določene omejitve. Socialna funkcija lastnine se kaže v dajatvah, v davkih, s katerimi se potem financirajo državni podsistemi z namenom skupnega dobra, v praksi gre za javno zdravstvo, pa šolstvo, kulturo, prometno infrastrukturo … Ekološka funkcija lastnine pa pomeni omejitve zaradi varovanja narave oziroma okolja in se v praksi kaže v obliki okoljskih dajatev v primerih, ko ima lastnina negativne vplive na okolje, kot je to pri različnih oblikah proizvodnje, prometa in podobno.

Pri tem Ribičič še spominja na to, da neoliberalna interpretacija ustavnih pravic, recimo lastninske, ni od včeraj. Leta 1997 je bilo, ko je konservativna večina na ustavnem sodišču s petimi glasovi proti štirim odločila, da ne more biti referenduma o denacionalizaciji, saj da »ni dovoljeno omejevati niti lastnine fevdalnega izvora, kar so sicer v zahodnih kapitalističnih državah velikokrat uveljavljali«. Povedano po domače, ustavni sodniki so že tedaj odločili, da je lastninska pravica absolutna in da se bo posledično denacionalizirano premoženje vračalo brezpogojno ne glede na to, kakšnega izvora je. Pri čemer je jasno, da je bilo določeno premoženje pridobljeno prek privilegijev, z nasiljem nad malim človekom ter z izkoriščanjem, skratka v nasprotju s sodobnim razumevanjem enakosti pred zakonom. In tudi v nasprotju z danes veljavno ustavno določbo o lastnini.

Ribičič ob tem opozarja tudi na komentar ustave, nekakšno širše pojasnilo pogosto skopih ustavnih določb, pri pisanju katerega je sodelovalo na desetine pravnih strokovnjakov pod uredniškim nadzorom nekdanjega konservativnega ustavnega sodnika dr. Lovra Šturma. Gre za delo, ki je izšlo zdaj že davnega leta 2010. Če strnemo, je o socialni državi dr. Barbara Kresal, profesorica delovnega prava in socialne varnosti na ljubljanski ekonomski fakulteti in fakulteti za socialno delo, tam zapisala, da je načelo socialne države enakovredno drugim iz uvodnih splošnih določb ustave, da na podlagi tega načela ustavno sodišče lahko razvija posamezna (pod)načela socialne države, kot to počne recimo z načelom pravne države, in da je treba z drugimi ustavnimi določbami konkretizirati do določbo. Glede slednjega Ribičič dodaja, da je takšna določba prav tista o socialni in ekološki funkciji lastnine. Ta določba je konkretizirana ustavna določba splošne določbe, da je Slovenija socialna država. Kresalova glede načela socialne države že leta 2010 ugotovi, da to načelo doslej ni doživelo takšne dinamične ustavnosodne interpretacije, kot to recimo velja za načela pravne države. Da najvišji sodišči – ustavno in vrhovno – slednje krepijo, vemo. Ni pa tudi skrivnost, da se »krepijo« predvsem prek kazenskih postopkov zoper vplivne in bogate, a žal tudi veljajo bolj ali manj samo zanje. Tudi v tem bi se dalo videti neoliberalno interpretacijo ustave.

Revni bi si po vrhovnem sodniku Janu Zobcu morali prizadevati za skupno dobro, ne pa »za ugrabitev ter zlorabo oblasti za dosego lastnih ciljev, predvsem za redistribucijo zasebne lastnine«.

A kljub vsemu še premalo neoliberalno po Zobcu, ki pričakovano tudi piše, da »arbitrarno razporejanje materialnih virov ustvarjalce lastnine prikrajša za svobodo, jih uspava, demotivira ali jih celo prisili v emigracijo – kar povratno povzroči dvojni učinek siromašenja družbe. Najprej, ker pomeni eno od najbolj elementarnih negativnih selekcij – ter drugič, ker beg lastnine in njenih ustvarjalcev v druga, svobodi prijazna okolja, pomeni premik virov splošne blaginje: možganov, znanja, sposobnosti, ustvarjalnosti, iz česar se napaja celotna družba – nikakor ne samo tisti, ki ustvarjajo. Skupni rezultat je zanesljiva pot v vsesplošno revščino in tiranijo.«

Z vprašanjem, kam takšen pogled na svet vodi celotno družbo, se Zobec ne ukvarja. Statistični podatki o plačah za delo različnih skupin ljudi pa jasno kažejo, kam. Minimalna bruto plača, za katero dela večina delavcev v proizvodnji, znaša 842 evrov bruto, najbolje plačani slovenski menedžer, predsednik uprave Krke Jože Colarič, je v lanskem letu mesečno prejel 77 tisoč evrov bruto plače. Nasploh pa tri četrtine prebivalcev Slovenije prejema plačo, nižjo od povprečne, minimalno plačo pa prejema ker tretjina zaposlenih. Oziroma kot smo pred časom pisali v Mladini, eden najbogatejših ljudi v Sloveniji, Mihael Strmljan, na leto od svojih podjetij pobere več kot dva milijona evrov dividend. Strmljan je sicer lastnik največjega čistilnega servisa v državi, Aktive Skupine, in zaposluje skoraj tisoč čistilk. Zaposlenih, ki delajo za minimalno plačo.