Vesna Teržan  |  foto: Uroš Abram

16. 11. 2018  |  Mladina 46  |  Kultura  |  Portret

Andrej Lamut, fotograf

… ki neizmerno uživa v ustvarjanju avtorske fotografije

Res, analogna fotografija? Ob tem vzkliku Andrej Lamut, letnik 1991, mirno odgovori: »Ja, pri svojem avtorske m delu uporabljam predvsem analogno fotografijo.« Zanj je pomembna, ker mu omogoča tisti pravi – taktilni, če hočete, čutni stik z materialom. To pomeni, da sam nadzoruje izbiro filma, aparata ter nato še papir in postopek v temnici. »Vse to mi omogoča način dela, ki mi je bližji kot tisti pri digitalni tehniki.« Poudari, da analogna fotografija zahteva tudi drugačen način razmišljanja, predvsem pa je postopek dolgotrajnejši kot pri digitalni fotografiji. In to mu je všeč. Počne podobno, kot so dobri fotografi pred njim – dneve, mesece ali celo leta fotografira določene motive in po daljšem obdobju izbere le nekaj različic tega posnetka. Šele ko vse pregleda, dobro premisli in pretehta, se odloči, ali je posnetek dosegel tisto ’popolnost’, da je lahko njegovo reprezentativno delo. Skratka, njegovo delo je načrtno, natančno in premišljeno, četudi ne povsem brez intuicije in naključij.

Zanj je pomembna razlika med poklicem fotografa in avtorskim delom, torej poklicem umetnika. Kot poklicni fotograf opravlja po vse m drugačne naloge. »Avtorsko fotografijo ustvarjam v želji in potrebi po ustvarjanju ter zato, ker v tem neizmerno uživam in želim premikati meje. Moja komercialna fotografija pa je povsem drugačna od avtorske. Ti dve področji zelo razlikujem.«

Za fotografijo in fotoaparat se je začel zanimati že v osnovni šoli, takrat ga je pritegnila predvsem tehnična plat. Na ptujski gimnaziji pa sta ga vznemirili tudi umetnost in njena zgodovina, kar je botrovalo temu, da se je po končani gimnaziji odločil za študij fotografije na ALUO v Ljubljani, kjer je diplomiral in magistriral iz fotografije. Njegovo magistrsko delo je nekaj posebnega, poimenoval ga je Nokturno in se že na začetku snovanja odločil, da bo to knjiga. Fotografije so nastajale kot deli sekvence, torej več kadrov, povezanih v zaključeno celoto, v tem primeru v knjigo. Zgradil je analitično zaporedje fotografij, tako ni ene linearne zgodbe, temveč jih je več, ki se med seboj prepletajo. Podobe preskakujejo, kar gledalcu/bralcu omogoča svojstven način branja knjige in fotografij. Pri Nokturnu je precej eksperimentiral v polju likovnega ter tudi tehničnega in tehnološkega.

Jezik svetlobe in sence, temu se pač ne moreš izogniti, pravi, in vedno znova se vrača k črno-beli fotografiji in kontrastnim podobam.

Razloži, da vse, bodisi razstavo bodisi knjigo, jemlje kot umetniški izdelek, fotografija je le element znotraj širšega projekta. Tako je zasnoval tudi aktualno razstavo Mnemosis v Lamutovem likovnem salonu (del Galerije Božidar Jakac) v Kostanjevici na Krki, ki se imenuje po njegovem dedu Vladimirju Lamutu (1915– 1962), grafiku in slikarju. Razstavo sta zastavila skupaj s kustosinjo Mirjam Čančer, fotografinjo, teoretičarko in Lamutovo življenjsko sopotnico, ki zelo dobro pozna njegovo delo ter značilnosti in posebnosti njegove fotografije. Tudi sama postavitev razstave je njuno skupno delo. »Vsekakor je bilo lažje, ker imava enak princip dela, pa tudi to, da se oba strinjava, da je razstava umetniško delo in da morajo biti vsi elementi na razstavi med seboj povezani, da sodelujejo drug z drugim ali pa so si nasprotni, a konstruktivno.«

V izhodišču so njegovo izrazno sredstvo likovne prvine, tako se njegovo delo pogosto približa grafiki ali slikarstvu, vendar je serija Mnemosis prvinsko fotografska. Na razstavi je poskušal fotografijo prenesti tudi v prostor kot 3D-draperijo/objekt, ki v prostoru deluje kar mogočno. Fotografijam na steni je dodal video (v črnem kubusu), ki prikazuje proces dela – razvijanje fotografije z infekcijskim postopkom. »Pri mojem delu je zelo pomemben proces nastajanja in tega nočem prikrivati.«

V tej zadnji seriji fotografij Mnemosis se, kot pravi sam, oddaljuje od resnicoljubne fotografije. Ne zanimajo ga konkretne osebe, prostor ali dogodek, temveč brezčasnost in nedorečenost prostora. Povod ali izhodišče za to serijo je bila parahipnagogija – stanje naše zavesti med spanjem in budnostjo, tik preden zaspimo. Serija je nastala v sklopu evropske platforme za fotografijo – Parallel , kamor ga je povabila Umetnostna galerija Maribor. Ustvarjal je pod mentorstvom Peggy Sue Amison, ki je ena vodilnih kuratoric za področje sodobne avtorske fotografije. Sodelovanje na platformi mu je omogočilo dialog tudi z drugimi udeleženci, s katerimi je v okviru platforme skupaj razstavljal v Lizboni, Zagrebu in Derbyju. Tako je že uvrščen v sam vrh evropskih fotografov, kajti na teh razstavah so predstavili prerez odličnosti mlade evropske fotografije.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.