Izjemno uspešno

Na slovesnosti ob dnevu pravosodja so visoki gostje kot običajno zaploskali tudi prejemnikom nagrad, najboljšim posameznikom, delavcem in funkcionarjem v pravosodju. Tudi Barbari Brezigar, ki je prejela medaljo za življenjsko delo. Običaj je, da dolgoletni delavci v pravosodju, predvsem funkcionarji, sodniki in tožilci, ob koncu kariere dobijo priznanja. Ker gre za poklice, kjer naj bi posamezniki vzdrževali videz (politične) neodvisnosti in nepristranskosti, pa med njimi ni veliko takih, ki bi si zaslužili tudi medalje ali priznanja za politično ali celo strankarsko pripadnost. Barbara Brezigar je gotovo med njimi.

»Vrhovna državna tožilka svétnica Barbara Brezigar je vso svojo poklicno kariero posvetila delu v državnotožilski organizaciji in pravosodju,« med drugim piše v obrazložitvi nagrade. To drži. A pojem »pravosodje« je bil dodan zato, ker je Brezigarjeva ob tožilski zgradila tudi lepo politično kariero. Vse, čemur je v pravosodju posvetila svojo energijo zunaj tožilske kariere, so bile politične funkcije. A povezave tožilke s politiko so bile vidne, še preden je postala ministrica ter poskusila postati predsednica republike in poslanka državnega zbora.

Prvič je bila imenovana na pomembno vodstveno funkcijo leta 1996, ko je postala vodja skupine tožilcev za posebne zadeve. Na ta položaj jo je imenoval tedanji generalni državni tožilec Anton Drobnič, v mladosti domobranec, po upokojitvi pa predsednik »civilnodružbene« organizacije Nova slovenska zaveza, ki promovira domobranstvo in podpira desno politiko na čelu s SDS. Političnost tega imenovanja pa ni zgolj v tem, kdo jo je imenoval, pač pa tudi v dejstvu, da je Drobnič ustanovil posebno skupino takoj po tem, ko Brezigarjevi ni uspelo s kandidaturo za vodjo ljubljanskega tožilstva in so ji bile vsaj začasno zaprte poti na vodstvene položaje v tožilstvu. Avgusta naslednjega leta je prav na tej funkciji storila tudi eno izmed bolj odmevnih tožilskih potez s političnim predznakom. Zavrgla je namreč ovadbe zoper nekdanje pripadnike brigade MORIS, povezane z Janezom Janšo, ki so pri Depali vasi pretepli nekdanjega uslužbenca obrambnega ministrstva, takrat pa civilista Milana Smolnikarja.

V vladi, ki jo je leta 2000 iz strank SDS, SLS in SKD sestavil Andrej Bajuk, je na povabilo SDS postala ministrica za pravosodje. Vlada je sicer razpadla že po pol leta, zato so bile predčasne parlamentarne volitve še isto leto, na njih pa je Brezigarjeva kandidirala za poslanko na listi SDS, a ni bila izvoljena v državni zbor. Dve leti za tem je (tudi neuspešno) kandidirala za predsednico republike kot kandidatka združene desnice na čelu s SDS.

Tri leta za tem je bila imenovana za generalno državno tožilko. Na čelo tožilstva jo je imenovala prva vlada Janeza Janše. V tem času je tožilstvo, v sodelovanju s finskimi in avstrijskimi kolegi, začelo preiskavo v zadevi Patria, Brezigarjeva pa je vršila pritisk na tožilke, ki so tako ali drugače sodelovale v postopku. Zoper dve od njiju, Barbaro Zobec Hrastar in dr. Katarino Bergant, je uvedla notranji tožilski nadzor. Obe sta potem zapustili tožilstvo, prva je odšla med odvetnice, druga je za nekaj let zamrznila tožilsko funkcijo.

Ko je Janša leta 2012 sestavil svojo drugo vlado, je na notranjem ministrstvu prevzela funkcijo državne sekretarke. V funkciji slednje je bila pristojna za politično vodenje povsem novega »direktorata za tožilstvo«, ki ga je za politični nadzor nad tožilstvom uvedla taista vlada in je bil po padcu te vlade ukinjen, saj je šlo za organ, ki ga ne pozna nobena država, ki se ponaša s samostojnostjo in neodvisnostjo tožilstva. V tem času, konec leta 2012, je vodila tudi kampanjo kandidata SDS Milana Zvera za predsednika republike.

Tožilka Brezigarjeva je nekoč kandidirala za poslanko na listi SDS.

Barbara Brezigar se je sicer po vsaki izmed političnih epizod vrnila na tožilstvo. Na vrhovnem tožilstvu še danes odloča v konkretnih in odmevnih zadevah. Nedavno je odločala v zadevah zoper posameznike, povezane s politično desnico in SDS. Predlagala je recimo, da se izpusti iz pripora Andrej Šiško, ki je pri domnevnem kaznivem dejanju sodeloval s članom ožjega vodstva podmladka SDS Matejem Lesjakom. Pred tem je predlagala oprostilno sodbo za Franca Kanglerja, nekdanjega poslanca SLS, ki je v preteklosti prispeval glas za njeno izvolitev za generalno državno tožilko ter skupaj s stranko podprl njeno predsedniško kandidaturo.

Obrazložitev medalje za življenjsko delo se konča z besedami: »V celoti pa je njeno delo na področju pravosodja mogoče oceniti kot izjemno uspešno.« Res je, da je Brezigarjeva svojo strokovno karierno pot posvetila tožilstvu. Prav tako pa je res, da je ob delu zgradila tudi politično kariero. In tudi za slednjo bi si, kot že rečeno, zaslužila kako politično priznanje, morda bi ji ga podelila katera od civilnodružbenih organizacij, ki podpirajo politično desnico, morda kar točno določena politična stranka – SDS. Je pa res, da se priznanje za neodvisno in nepristransko delovanje v pravosodju in priznanje za pripadnost določeni politiki med seboj izključujeta.