Manipuliranje z minimalno plačo

»Mene vseeno zanima, ali obstaja kakšna resna analiza, ki pravi, če bomo dvignili minimalno plačo za petdeset evrov, bomo izgubili toliko delovnih mest. Imamo te izračune?«
— Rosvita Pesek, Odmevi, 28. novembra

»Nikoli nisem toliko zmanjšal produkcijskih stroškov kakor tistega dne, ko sem podvojil delavske mezde.«
— Henry Ford, Moje življenje in delo (1922)

S strani kapitala smo v Sloveniji vajeni poslušati, da bo vsak ukrep, zaradi katerega se bodo zmanjšali dobički podjetij, pomenil vesoljni potop. Nič drugače ni tudi tokrat ob razpravah o zvišanju minimalne plače. Presenetljivo pa je, da se takšnemu pogledu pogosto pridružijo novinarji. Če to lahko deloma še pričakujemo od komercialnih medijev, si tega ne bi smela privoščiti javna televizija. Namen javne televizije je prav to, da je neodvisna od interesov kapitala, ki so pogosto povsem nasprotni interesom javnosti. Tako je tudi pri zvišanju minimalne plače, kjer vodstveni del organizacij kapitala znova nasprotuje predlaganemu zvišanju v obstoječi obliki.

Pri tem ob pomoči novinarjev pogosto uporabljajo zavajajoče trditve, kot je ta, da bi zvišanje pomenilo veliko odpuščanje delavcev, in navajajo podatke, da je bilo tako ob zvišanju minimalne plače januarja 2010. Takrat je število brezposelnih res naraslo, vendar pri tem zvišanje nikakor ni bilo glavni razlog. Na to kažejo že podatki, da je bila glavnina povečanja brezposelnosti po krizi leta 2008 že pred letom 2010. Od leta 2008 do 2010 se je število brezposelnih povečalo za skoraj 44 tisoč oseb. Od leta 2010 do vrhunca leta 2013 pa zgolj za približno 14 tisoč oseb.

Da je ta trditev sporna, dokazujejo tudi številne novejše raziskave, ki niso utemeljene na pri nas še vedno močno prisotni neoliberalni doktrini. To v naših krajih še zmeraj širijo zastopniki kapitala in množica novinarjev. Po krizi v strokovnih krogih na Zahodu vedno bolj zori prepričanje o napačnih postulatih, na katerih je temeljila neoklasična ekonomija, z zatrjevanjem, da večjih kriz ne more več biti, ker trg samodejno preprečuje hujša nihanja. Zato se ne smemo čuditi, da so tako pomembne mednarodne institucije, kot so IMF, OECD, Mednarodna organizacija dela in Svetovna banka, po krizi spremenile mnenje. Že leta 2012 so v skupnem poročilu med drugim ugotovile, da uradno določene minimalne plače na primerni ravni nimajo negativnega učinka na zaposlenost in da jo lahko v nekaterih primerih celo povečajo. Kot pravi Alan Krueger, eden najbolj priznanih ameriških strokovnjakov za trg dela, logika ponudbe in povpraševanja pri minimalni plači ne deluje zaradi specifičnosti trga, kjer ima lahko posamezna stran (sindikati ali delodajalci) veliko pogajalsko moč.

Izsledkom raziskav navkljub lahko torej pri nas vedno znova poslušamo zatrjevanje, da bo zvišanje minimalne plače povzročilo povečanje brezposelnosti. Ta je sicer danes najnižja po letu 2008. S tem pa pravzaprav priznavajo, da kapitalizem strukturno zaposlenim samodejno ni zmožen zagotoviti zadovoljive življenjske ravni. To potrjuje višina minimalne plače, ki znaša 638 evrov in je tako pod pragom minimalnih življenjskih stroškov. Po oceni Delavske svetovalnice je višina teh 661 evrov (ministrstvo za delo sicer ocenjuje, da znašajo 606 evrov, vendar nanj letijo očitki o statističnem prirejanju podatkov, da bi prikazalo lepšo sliko). Čeprav imamo eno najvišjih gospodarskih rasti in dobičke, ki vztrajno rastejo, nekateri še vedno trdijo, da je zvišanje nesprejemljivo, čeprav bi po nekaterih ocenah znašalo le 0,6 odstotka lanskih dobičkov podjetij. Ti so se lani zvišali s 3,2 milijarde evrov, kolikor so znašali leta 2016, na 3,6 milijarde evrov.

Stran kapitala pa se ni vedno upirala zvišanju minimalne plače. Kot kaže uvodni navedek, je že Henry Ford ugotovil, da mu je zvišanje prineslo velike koristi. Pri nas je bila minimalna plača uvedena leta 1937. Takrat so jo zagovarjali tudi delodajalci, saj so želeli, da jim industrialci iz manj razvitih krajev ne bi bili nelojalna konkurenca s svojimi podplačanimi delavci. Kot vidimo, se je od takrat marsikaj spremenilo. Slovenski razvoj je po osamosvojitvi in še posebej po vstopu v evropske institucije in sprejetju evra vse bolj temeljil na slabo plačani delovni sili. To je najlažji način zviševanja konkurenčnosti, ki pa gre izrazito na škodo delavcev. Kar dve tretjini zaposlenih pri nas zaradi tega prejemata plačo, nižjo od povprečne. Ob načrtovanem zvišanju minimalne plače za 29 evrov bo število tistih z minimalno plačo zraslo kar za približno 30 tisoč oseb, ker toliko zaposlenih prejema nizke prejemke.

Za nizke plače so močno odgovorne vlade, ki so dolgo dopuščale takšen razvoj. Toda tudi stran kapitala bi morala kritično priznati, da nosi velik del krivde. Prav tam bi veljalo iskati razloge, da številni delodajalci konkurenčnosti niso zviševali drugače, s prodiranjem na tuje trge, tehnološkimi inovacijami ipd. Za takšen razvoj produktivnosti so odgovorni predvsem menedžerji in ne delavci. GZS sama si je pred časom za cilj postavila zviševanje produktivnosti za 4,4 odstotka na leto. Po podatkih OECD pa imamo eno najnižjih rasti produktivnosti. V obdobju od leta 1993 do 2010 je rasla s štirimi odstotki na leto, pozneje pa komaj za dva odstotka na leto, v letošnjem prvem polletju le še za odstotek. Najnižja je v visokotehnoloških panogah, kjer bi morala biti med najvišjimi. Pred kratkim so gospodarstveniki predstavili še en smel načrt. V prihodnjih sedmih letih načrtujejo zvišanje dodane vrednosti s 43 tisoč na 60 tisoč evrov in zvišanje plač, po katerem bi dali tistim z minimalno plačo že čez sedem let kar 600 evrov več. Seveda je temu težko verjeti, če jim takšne težave povzroča že postopno zvišanje minimalne plače za nekaj deset evrov na leto.

Zvišanje minimalne plače z izločitvijo vseh dodatkov in določitev pogojev, pod katerimi bo ta vedno vsaj za petino nad eksistenčnim minimumom, je lahko le prvi korak. Slediti bi morali tudi ukrepi, ki bi zamejili druge vedno bolj razširjene oblike izkoriščanja (agencijske zaposlitve, delo prek espejev ipd.), kjer delavci o minimalni plači in pravicah redno zaposlenih lahko samo sanjajo.